Vstaja v Franciji: neposlušnost v policiji in ultimat Macronu

Kljub temu, da je po mesecu dni protestov »rumenih jopičev« francoska vlada odstopila od načrtovanega povišanja cen bencina, se protestniki niso umirili. Ta vikend naj bi bil po napovedih eden od najbolj nevarnih, saj protestniki načrtujejo sprehod do Elizejskih poljan, kjer je uradno domovanje predsednika republike.

V Parizu so zato zbrali doslej največje število enot policije in celo vojske. Doslej je bilo v spopadih s protestniki angažiranih 65.000 policistov, sedaj pa naj bi »režim v Parizu«, kot ga imenujejo protestniki, branilo kar 90.000 policistov in najmanj dvanajst oklepnih vozil. Zabeleženi pa so tudi prihodi vojaških tovornjakov v Pariz in druga mesta.

V zraku so pozivi k »revoluciji«, predstavniki rumenih jopičev pa predsednika države Emmanuela Macrona obtožujejo, da je aroganten in da je izgubil stik z realnostjo. Da gre za človeka, ki mu je bilo zmeraj dobro postlano, ki ne pozna življenja »navadnih ljudi« in ki je v tej državi zato največji problem.

Današnjih protestov rumenih jopičev se po vsej Franciji udeležuje 31.000 ljudi.

Samo v Parizu, kjer se je do zdaj zbralo okoli 5.000 protestnikov, so iz strahu pred izbruhom nasilja in izgredov mobilizirali okoli 8.000 policistov in 12 oklepnikov, v prestolnici veljajo poostreni varnostni ukrepi, že zdaj pa so na protivladnih protestih prijeli 700 oseb, od tega 575 v Parizu.

Ta številka že občutno presega število prijetih na protestih v prestolnici pred tednom dni, ko so jih prijeli 412.

Ob začetku protestov so v bližini Elizejskih poljan izbruhnili spopadi s policijo. Policija je uporabila solzivec proti več sto protestnikom, ki so se zbrali ob znameniti pariški nakupovalni ulici in okoli Slavoloka zmage.

Več prijetih protestnikov je nosilo maske, kladiva in kamne, ki bi jih lahko uporabili za spopade s policijo.

Podzemna železnica v središču Pariza je zaprta, prav tako so zaprte številne trgovine, izložbe pa so zaščitili z barikadami. Tudi številne pariške znamenitosti, med njimi Eifflov stolp, opera in več muzejev, vključno z Louvrom, bodo danes zaprti.

»Macron odstopi!« je geslo, ki ga ponavlja vedno več ljudi.

Največjo napako je naredil tedaj, ko je, namesto da bi se postavil v čevlje navadnih ljudi, izdeklamiral »lekcijo« javnosti o tem, zakaj so višje cene goriv »dobre za okolje.« Glede tega se mu je posmehnil celo ameriški predsednik Donald Trump.

Primer Francije zato lepo kaže, kaj se zgodi z državo, v kateri oblast skrbi predvsem za »ugodne finančne vzpodbude« ter »primerno poslovno okolje« za investitorje, pri tem pa pozabi na potrebe »malih ljudi.«

Rumeni jopiči so se ob tem organizirali kar preko družbenih omrežij, zato nimajo formalnih voditeljev. Posledično policija ne more izslediti organizatorjev in tudi če bi jih, to gibanja ne bi umirilo..

Deloma tudi zato, ker so nemočni tudi sindikati, ki zahteve gibanja tudi podpirajo, vendar nimajo neposrednega vpliva na rumene jopiče, saj je gibanje rumenih jopičev nastalo tudi zaradi preveč popustljivega ravnanja sindikatov ob dogovorih z vlado v obdobju pred protesti.

Delegacija rumenih jopičev je pred zadnjo zaostritvijo najprej zahtevala, da jih Macron sprejme na pogovor, nato pa je zahtevala še sprejem povsem konkretnih potez, kot sta na primer povečanje minimalne plače za 20 odstotkov in ponovno uvedbo davka na bogastvo. Če ne, napovedujejo pohod na Elizejske poljane.

Vlada je sedaj zamrznila cene goriv in elektrike in napoveduje ponovno razpravo o davkih, toda – zaman.

Obveščevalne službe so vodstvu države dostavile poročila, iz katerih izhaja, da bodo tokrat na ulice odšli oboroženi ljudje, ki so pripravljeni »rušiti in ubijati«, ter da je njihov cilj, da »napadejo institucije, poslance, simbole države.«

Prišlo je tudi že do prve neposlušnosti v vrstah varuhov države. Eden od policijskih sindikatov je v soboto pozval k stavki administrativnega in tehničnega osebja, v znak solidarnosti z »rumenimi jopiči.«

Povsem mogoče je, da bo Macron poskusil razmere urediti tako, da rumenim jopičem ponudi »glavo grešnega kozla«, oziroma zahteva odstop predsednika vlade Edouarda Philippa.

Med Macronom in Philippom je že doslej bilo več sporov. Leva opozicija v parlamentu je zahtevala tudi glasovanje o zaupnici v parlamentu. Tu ima Macron še vedno večino, zaradi uspeha svoje stranke, toda odločitev francoske skupščine zagotovo ne bo umirila demonstrantov. Za mnoge pa je nesprejemljivo, da bi arogantnega predsednika Francije, nekdanjega bančnika, ki mu je bilo zmeraj »lepo postlano« še naprej gledali na čelu Francije vse do leta 2022, ko se mu izteče mandat.  

Upor se širi tudi drugam. Najprej so se uprli dijaki, tako da je bilo blokiranih okoli dvesto šol v Franciji, sedaj pa se jim pridružujejo tudi študenti. Policija je samo pred enim od licejev aretirala 146 ljudi. Kljub temu po rezultatih ankete RFL 72 odstotkov Francozov podpira gibanje, celo 37 odstotkov državljanov pa razume razloge za nasilje, čeprav ga ne podpirajo.

Vsi se zato sprašujejo – kako je to mogoče in zakaj je Francija sploh prišla v takšno stanje?

Po oceni dr. Paul Smitha z britanske univerze Nottingham je težava Macrona v tem, ker je »igral igro, ki so jo igrali tudi prejšnji predsedniki – čakal je, da bo gibanju pošla sapa.« Na podoben način je francoska vlada vedno doslej uspešno izvedla svoje načrte in »reforme.« Macron je torej žrtev lastnega »uspeha.«

»To igro je igral lani z zakonom o delu in to igro je igral v pogajanjih s sindikati. Seveda so vsi v vladi menili, da so bili neverjetno uspešni in so bili na svoje uspehe zelo ponosni. Težava je sedaj v tem, da so ljudje vzeli stvari v svoje roke, ker ne čutijo, da so se sindikati sposobni spoprijeti z njihovimi skrbmi in se upreti vladi. Toda tudi sindikati so začeli ceniti gibanje in so se vprašali, 'čakajte malo, ali bi lahko bili tudi mi vključeni, lahko na kakšen način pomagamo pri tem?'«

Vse torej kaže, da se »trda igra« Macronu ni obrestovala. Vse to pa bo imelo posledice tudi za EU, saj bi zaradi oslabljene Angele Merkel, ki je zapustila vodstvo CDU v Nemčiji moral prav Macron prevzeti vlogo »motorja« in neformalnega voditelja EU.

Macron je imel zato v zadnjem času veliko govorov o potrebi po mednarodnem redu, toda v tem se skriva problem.

»Ne morete imeti govore o obrambi mednarodnega reda, če je vaša popularnost 20 odstotna, na ulicah pa imate demonstrante«, opozarja Nicholas Dungan, raziskovalec Atlantic Councila iz Pariza.