V Nemčiji velika koalicija v primeru volitev ne bi več imela večine

Nemška velika koalicija v sestavi krščanskih demokratov in krščansko socialne unije (CDU/CSU) ter socialdemokratov (SPD) ne bi imela več večine v parlamentu, če bi bile volitve to nedeljo. Glede na anketo inštituta Infratest dimap, opravljeno prejšnji tedne, bi namreč CDU in CSU dobili 29 odstotkov glasov, SPD pa med 17 in 18 odstotkov glasov.

Naveza sestrskih strank CDU in CSU bi tako prvič po letu 2006 padla pod 30 odstotkov podpore. Zadostne podpore za večino ne bi prinesla niti SPD. In spričo jesenskih deželnih volitev obeti za vladne stranke niso dobri, ocenjuje dpa.

Deželne volitve bodo 14. oktobra na Bavarskem, kjer bo CSU poskušala ohraniti absolutno večino. A tokrat stranki, ki obstaja le na Bavarskem in tam vlada že desetletja, na volitvah napovedujejo le 39 odstotkov podpore.

Dva tedna kasneje bodo še volitve v Hessnu, kjer se bo za oblast znova potegovala CDU. Na čelu Hessna je že od leta 1999 ministrski predsednik iz vrst krščanskih demokratov, ki pa jim tokrat napovedujejo občutne izgube.

Nemški vladajoči politiki se tako verjetno trenutno precej potijo, pa ne le zaradi vročine. Na drugi strani pa lahko v soncu uživajo predvsem Zeleni in desničarski populisti. Zelenim se namreč na Bavarskem na oktobrskih volitvah obeta drugo mesto, tretje pa se nasmiha Alternativi za Nemčijo (AfD).

afd_alternativa_za_nemcijo.jpg

Na zvezni ravni se je slednja z okoli 17 odstotki podpore skorajda izenačila s SPD. Zeleni imajo na zvezni ravni med 12 in 15 odstotki podpore, kar je precej bolje od rezultata na parlamentarnih volitvah jeseni 2017, ko so zbrali 8,9 odstotka glasov.

Medtem ko desničarska AfD glasove pridobiva predvsem s svojo retoriko, uperjeno proti migrantom, se je Zelenim očitno obrestovala sprememba vodstva. V začetku leta so za predsednika izvolili nekdanjega okoljskega ministra Schleswig-Holsteina Roberta Habecka in poslansko v bundestagu iz Brandenburga Annaleno Baerbock.

Nova voditelja, ki ju imajo kamere rade, ciljata na širitev podpore izven običajnih okvirov in pod motom Enotnost in pravica in svoboda, kar je prvi verz nemške himne, trenutno potujeta po državi.

Politična revija Cicero je nedavno komentirala, da so "Zeleni in AfD morebiti novi ljudski stranki" - termin ljudska stranka se v nemški politiki nanaša na stranko, ki je načeloma odprta za volivce iz vseh družbenih slojev, ne glede na njihov morda drugačen svetovnonazorski pogled.

Ti stranki namreč najbolj ogorčen boj bijeta okoli trenutno osrednjih političnih vprašanj, kot sta priseljevanje ali okoljska politika. Zato po oceni dpa ni posebej tvegano napovedovati, da bodo Zeleni in AfD še pridobivali podporo.

V Nemčiji sta bili sicer naveza CDU/CSU in SPD desetletja nesporni ljudski stranki, ki sta se na zvezni ravni in na ravni dežel izmenjavali na oblasti. Zeleni, ki so se pojavili v 80. letih prejšnjega stoletja, so kot konkurenca na levici odvzeli nekaj glasov SPD, a so bili hkrati primeren partner v rdeče-zeleni koaliciji pod kanclerjem Gerhardom Schröderjem (SPD) med letoma 1998 in 2005.

angela_merkel.jpg

SPD je nato zaradi pogosto bolečih socialnih reform, ki jih je uvedel Schröder, izgubljala glasove, ki so šli k stranki Levica. Ta je nastala iz postkomunistov na vzhodu in manjših levičarskih skupin na zahodu države. Zaradi prevelikih ideoloških razlik Levica za SPD ni bila sprejemljiv partner na zvezni ravni. Kar je imelo za posledico oblikovanje velike koalicije s krščanskimi demokrati.

A v 13 letih kanclerstva Angele Merkle so te velike koalicije postajale vse manjše. CDU, CSU in SPD so leta 2005 skupaj pobrale 69,4 odstotka glasov, leta 2017 pa le še 53,4 odstotka. Konservativna unija je škodo utrpela predvsem zaradi politike do migrantov oz. dejstva, da je kanclerka leta 2015 sprejela odločitev mejo odpreti beguncem. Posledica je bila, da je v kratkem času v Nemčijo prišel dober milijon prišlekov. To je dalo vetra v jadra AfD, ki so jo pred tem pestili notranji spori.

Po mnenju politologa Oskarja Niedermayerja za tednik Focus so velike stranke izgube utrpele, ker so zapustile t. i. koridorje sprejemljivosti. Za številne volivce SPD tako ni bil sprejemljiva Schröderjeva tržno-liberalna usmeritev, CDU in CSU pa sta postali za nekatere konservativce neizvoljivi zaradi begunske politike.

Znotraj krščanskih demokratov ni enotnosti o tem, kako naprej. Nedavno se je oblikovala skupina z imenom Unija sredine, ki se upira nagibanju na desno. Nasproti ji stojijo konservativni krogi, kot sta Unija vrednot ali Berlinski krog, za katere je CDU pod Merklovo postala preveč leva.

Še hujši je spor med CDU in CSU, ki ga je zanetilo vprašanje begunske politike. Vodja CSU Horst Seehofer se skuša kot notranji minister profilirati kot politik trde roke. Od položaja bavarskega ministrskega predsednika se je moral v začetku leta posloviti, ker preveč članov stranke ni več verjelo, da jim bo z njim na čelu uspelo dobiti oktobrske volitve.

Na to, ali bo šlo njegovemu mlademu nasledniku in glavnemu rivalu Markusom Söderju bolje, bo treba še počakati. Anketa, objavljena v začetku meseca, sicer kaže, da je Söder med najmanj priljubljenimi predsedniki deželnih vlad v Nemčiji.