REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sergej Karaganov: »V resnici sploh ne gre za Ukrajino!«

Sergej Karaganov: »V resnici sploh ne gre za Ukrajino!«Sergej Karaganov - sploh ne gre za Ukrajino! Vir: Twitter

Ves svet sprašuje, kaj se bo zgodilo na ukrajinsko-ruski meji in predvsem, ali bo velika koncentracija vojakov na obeh straneh meje pripeljala do največje vojne v Evropi po 75 letih miru.

Te čete in druga vojaško-tehnična sredstva, kot se lepo izrazijo ruski generali, so tu zato, da povečajo 'pritisk na lutkarje in ne na lutke.'   

Vse zanima seveda predvsem odziv Rusije na zavrnitev njenih predlogov glede varnostnih zagotovil v Evropi.

Profesor Sergej Karaganov, častni predsednik ruskega sveta za zunanjo in obrambno politiko ter član in akademski nadzornik na Visoki ekonomski šoli za mednarodno ekonomijo in Visoki šoli za zunanje zadeve (HSE) v Moskvi je objavil krajši zapis, v katerem dobro pojasnjuje, kateri koraki bi bili potrebni za trajen mir v Evropi.

Poleg nevtralnosti za Ukrajino (»finlandizacijo«) je zanimivo, da omenja še eno možnost, ki je možna, če bi vsaj nekaj držav članic EU in zveze NATO (Francija, Nemčija…) zbralo pogum in podalo javno zavezo, da bodo ne glede na želje Ukrajine blokirale njen vstop v NATO vse dokler ne bodo rešeni njeni ozemeljski spori s sosednjimi državami, kar bi onemogočilo vstop Ukrajine v NATO, vse dokler bi temu dejansko nasprotovala Rusija.

Ta članek je na spletu prvič objavila revija Russia in Global Affairs.

Sergej Karaganov
Sergej Karaganov. Vir: Twitter

Sergej Karaganov je zapisal naslednje: »Ruske čete v bližini meje z Ukrajino se ne bodo premaknile v državo. To bi bilo preprosto nesmiselno. Zasesti državo, ki jo je že opustošil njen protinarodni in skorumpirani vladajoči razred, je ena najslabših možnosti, ki jih ima Moskva.

Namesto tega je verjetneje, da so vojaki tam, da bi preprečili nov napad na samooklicane republike Donbasa.

Če bi se to zgodilo, bi bila kijevska vojska uničena in kar bi ostalo od že propadle države bi se nato verjetno zrušilo.

Te čete in druga vojaško-tehnična sredstva, kot se lepo izrazijo ruski generali, so tu zato, da povečajo 'pritisk na lutkarje in ne na lutke.'

Tudi sami smo krivi zaradi ustvarjanja trenutnih predvojnih razmer – tako, da smo bili šibki in da smo zaupali našim zahodnim partnerjem. Nič več... Obstaja pa nekaj načinov za rešitev samega ukrajinskega problema, kot je vrnitev k trajni nevtralnosti ali pravna jamstva več ključnih držav Nata, da nikoli ne bodo glasovale za nadaljnjo širitev bloka.

Rusija bi lahko računala na svoje močno okrepljene vojaške zmogljivosti, kar bi ji verjetno dalo tisto, kar zahodni strokovnjaki imenujejo 'prevlado stopnjevanja' v Evropi in na drugih področjih vitalnega interesa.

Vemo tudi, da je peti člen Nata, ki zavezuje blok k medsebojni obrambi, kljub plazu zagotovil popolnoma votel – kar preberite ga.

In ZDA se pod nobenim pogojem ne bi borile v Evropi proti jedrski državi in ​​tvegale uničujoč odziv doma. Poleg tega ima Rusija hrbet krit s Kitajsko, kar močno krepi vojaško-politične zmogljivosti obeh.

ZDA in NATO še vedno zavračajo upravičene predloge Rusije – končati nadaljnjo širitev Nata, ki je v Moskvi videti kot absolutno nesprejemljiva in lahko privede do velike vojne, razporeditev ofenzivnega orožja v vzhodnem delu Srednje Evrope in vrnitev na status quo iz leta 1997, ko je bil podpisan zakon Rusija-NATO.

Nasprotni predlogi ZDA o pogovorih o ukrepih za krepitev zaupanja in nadzoru orožja se slišijo prijetno, vendar so večinoma nesmiselni. Vse to smo že videli. Zaupanje se lahko začne obnavljati šele tedaj, ko so zavarovani osnovni ruski interesi.

Tudi sami smo krivi zaradi ustvarjanja trenutnih predvojnih razmer – tako, da smo bili šibki in da smo zaupali našim zahodnim partnerjem. Nič več.

Sergej Karaganov
Sergej Karaganov. Vir: Twitter

Vemo tudi, da se je Nato, če je nekoč morda res bil obrambni blok, izrodil v agresivnega že takoj po bombardiranju tistega, kar je ostalo od Jugoslavije, po agresiji večine njegovih članic na Irak, agresiji na Libijo, ki je za sabo pustila na stotine tisoč mrtvih in opustošena celotna območja.

NATO ni neposredna grožnja.

Njegove bojne zmogljivosti smo opazovali v Afganistanu. Vendar ga vidimo kot nevaren virus, ki širi konflikte in uspeva v njih.

Vemo tudi, da se je NATO, če je nekoč morda res bil obrambni blok, izrodil v agresivnega že takoj po bombardiranju tistega, kar je ostalo od Jugoslavije, po agresiji večine njegovih članic na Irak, agresiji na Libijo, ki je za sabo pustila na stotine tisoč mrtvih in opustošena celotna območja.

Prav tako je očitno, da je NATO nevarnejši, kolikor je bliže našim mejam.

Rusija je zgodovinsko zatrla vse evropske koalicije, ki so jo poskušale premagati – zadnji dve pod vodstvom Napoleona in Hitlerja. Ampak ne želimo si nove vojne.

Pa četudi se ta ne bi dogajala na našem lastnem ozemlju.

Varnostni sistem v Evropi, ki ga je v veliki meri zgradil Zahod po devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ne da bi bila po koncu prejšnje hladne vojne podpisana mirovna pogodba, je nevarno nevzdržen.

Sergej Karaganov in Vladimir Putin
Sergej Karaganov in Vladimir Putin. Vir: Twitter

Obstaja nekaj načinov za rešitev samega ukrajinskega problema, kot je vrnitev k trajni nevtralnosti ali pravna jamstva več ključnih držav Nata, da nikoli ne bodo glasovale za nadaljnjo širitev bloka.

Predvidevam, da imajo diplomati še nekaj drugih rešitev v rokavu.

Ne želimo ponižati Bruslja z vztrajanjem pri zavračanju njegovega zmotnega pozivanja za odprto širitev Nata. Vsi poznamo konec versajskega ponižanja. In seveda ignoriranja izvajanja mirovnih sporazumov iz Minska s strani Kijeva.

Toda naloga je širša: zgraditi uspešen sistem na ruševinah sedanjosti.

In seveda brez uporabe orožja. Verjetno v širšem, velikem evrazijskem okvirju.

Rusija potrebuje varen in prijazen zahodni bok v konkurenci prihodnosti.

Evropa brez Rusije ali celo proti njej pa hitro izgublja svoj mednarodni vpliv.

To so mnogi napovedovali v devetdesetih letih, ko je Rusija ponudila integracijo s sistemi celine in ne v njih.

Preveliki smo in ponosni, da bi nas lahko absorbirali. Naši predlogi so bili takrat zavrnjeni, a vedno obstaja možnost, da tokrat ne bodo,« sklene Sergej Karaganov.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek