Razkrito: kako je stari ruski MiG-21 "Bison" lahko sestrelil veliko modernejšega, ameriškega F-16D?

Ker Pakistan še zmeraj zanika, da je indijski Mig-21 Bison ob zadnjem zračnem obračunu nad Kašmirjem res sestrelil pakistanskega F-16D,  (Block-52) so indijske oblasti na sosednji Pakistan “pritisnile” z uradnim sporočilom in navedbami, da imajo o svoji sestrelitvi tudi izjave prič in elektronske dokaze in da jih bodo po potrebi predstavili javnosti.

“Izgubili smo samo eno letalo. Če imajo video posnetek sestrelitve drugega letala, kot trdijo v Pakistanu, zakaj ga mednarodnim medijem niso pokazali že več kot en teden po dogodku? Lahko jih tudi vprašamo, kje so ostanki tega letala in kaj se je zgodilo s piloti?”, navajajo v indijskem obrambnem ministrstvu.

Indija namreč zatrjuje, da je pilot Abhindan Varthaman s svojim MiG-om 21 Bison sestrelil pakistanskega F-16 z rusko raketo (ki se sama usmerja proti izvoru toplote), nato pa so sestrelili tudi njega.

Pilot je nato pristal v rokah pakistanske vojske, ki ga je kmalu zatem, v mirovni gesti, vrnila Indiji.

Kot zatrjuje spletna stran Live Fist Defense, gre v tem primeru za nasploh prvo sestrelitev F-16D s strani MiG-a 21 v zgodovini.

V indijskih oboroženih silah so sporočili, da je MiG-21 pripadal enainpetdeseti eskadrilji “mečev”, F-16D pa je sestrelil z rusko raketo Vympel R-73 v boju iz bližine.

Indijska vojska je tudi pokazala ostanke rakete AIM-120 AMRAAM, ameriške rakete daljšega dosega, ki jo je proti MiG-u uporabil F-16D.

Znano je, da teh raket Indija nima v oborožitvi in da so rakete nameščene na F-16D kot del standardne oborožitve.

Indian Armed Forces show parts of AIM-120 Advanced Medium Range Air-to-Air Missiles (AMRAAMs) launched from Pakistan Air Force F-16 over Kashmir near the LoC yesterday. pic.twitter.com/YiIGNTaEBT

— Military Advisor (@miladvisor) 28 February 2019

Pakistanska vojska je ob tem najprej trdila, da je sestrelila dva MiG-a, nato pa se je izkazalo, da so sestrelili samo enega.

Tudi zato je verjetno, da je bil drugi menda sestreljeni MiG dejansko pakistanski F-16.

Potem pa naj bi vsaj enega pakistanskega pilota, kot smo že poročali, ob pristanku linčali sami Pakistanci, prepričani, da gre za indijskega pilota.

Obenem pa Pakistan F-16 najverjetneje ne bi smel uporabiti v ofenzivnih akcijah proti Indiji, ker je to prepovedano v končnih določbah nakupa teh ameriških letal.

Zaradi teh dveh razlogov ima Pakistan verjetno težave pri priznanju, kaj se je dejansko zgodilo z F-16D.

Tretji razlog je dejstvo, da sestrelitev F-16D s strani starega ruskega MiG-a verjetno ni prav dobra reklama za ameriškega proizvajalca.

Da pa je takšna sestrelitev zelo mogoča, v zadnjem času pojasnjuje več strokovnjakov. Obenem bi ta sestrelitev lahko Indijo odvrnila tudi od nakupov ameriških F-16, to pa je posel, vreden več kot 15 milijard dolarjev.

Indijsko vojaško letalstvo namreč res nujno potrebuje nova letala, pri tem pa podjetje Lockheed Martin konkurira ameriškemu Boeingu (BA), švedskemu Saabu, francoskemu Dassault Aviation in ruski “Združeni letalski korporaciji”, ki izdeluje tudi lovce MiG.

Strokovnjaki ob tem tudi pojasnjujejo, kako je mogoče, da je zastareli ruski MiG sestrelil moderneješega F-16.

Ruski vojaški strokovnjak, upokojeni polkovnik Mikhail Khodarenok je za RT pojasnil, da je MiG-21 res letalo “tretje generacije”, ki je bilo prvič vpeljano v sovjstske sile že leta 1959, medtem ko je F-16 moderno letalo četrte generacije, vendar opozarja tudi na nekatere podrobnosti.

F-16 ima tako večji radij delovanja (547 kilometrov, MiG-21 le 370 kilometrov) toda verzija 21-93 “Bison” je ob tem najbolje opremljena verzija letala. Indija pa naj bi kupila 110 letal prav te vrste.

Ruski radar z imenom “Puščica” omogoča pilotu spremljanje sovražnih letal spredaj, na daljavi do 57 kilometrov in do 30 kilometrov od zadaj.

MiG-21 ima ob tem "delta" krila, tako kot francoski Miragi, zato je zelo okreten v letalskih dvobojih iz bližine. Modernizirana verzija pa ima tudi boljšo elektronsko opremo. Prav tako je znano, da so tudi v vietnamski vojni piloti MiG-ov dosegli precej zmag v bojih proti ameriškim letalom.

Istočasno lahko spremlja osem tarč ter hitro vizualno cilja tarče s topovi (23 milimetrov) in raketami. V ta namen imajo piloti posebne čelade in vizirje, ki jih starejši tipi letal nimajo.

Na razpolago ima tudi rakete R-77 z dometom 110 kilometrov, ki letijo s hitrostjo 4250 kilometrov na uro, vendar ne veljajo za zelo zanesljive, pa tudi bolj nevarne rakete za bližnje boje Vympel R-73.

Razlika med letali na bi bila tudi v tem, da je F-16 elektronsko nadzorovan (Fly-by-wire, let po žici), medtem ko so v MiG-u 21 žice dejansko “žice” (ne električne, ampak kovinske) in pilot z njimi ročno upravlja z zakrilci, tako da je to letenje tudi “težko fizično delo” v primerjavi z letenjem v F-16.

Vendar pa je na koncu marsikaj odvisno tudi od pilota. V Indiji so v podkrepitev svojih besed objavili tudi posnetke zadnjih besed indijskega pilota Abhinandana Varthamana pred sestrelitvijo. Dejal je namreč: “Izbrana je R-73”.

To naj bi dokazovalo, da je indijski pilot še preden so ga sestrelili, res izbral in proti pakistanskemu F-16 izstrelil raketo R-73.   

Abhinandan naj bi namreč nadaljeval s pregonom F-16, ki so vstopili v indijski zračni prostor tudi preko črte nadzora in to kljub opozorilom nadzornega stolpa, da naj se vrne.

Pakistan je v napade na indijske položaje poslal letala F-16, pakistansko-kitajske JF-17 in Mirage-5. Indija pa je proti njim poslala štiri Suhoje-30MKI, Mirage 2000, MiGe-29 in šest MiGov-21.

Toda zato, ker so Pakistanci uporabljali ameriška letala in ameriško taktiko to nekaj pove tudi o težavah ameriških pilotov ob spopadu z bolj “resnimi” nasprotniki.

Že skupni vojaški manevri indijske in ameriške vojske leta 2004, ko so Indijci v zračnih bojih premagali bolje opremljene Američane z 9:1 - kaže na vir problemov. Indijci so namreč zelo veliko trenirali prav zračne boje iz bližine, vsaj toliko, če ne celo več kot Američani.

Kot poroča Business Insider indijske zračne sile ob tem uporabljajo mešanico različnih letal in načinov njihove uporabe, ameriški piloti pa “se zdijo ujeti v statični poziciji iz hladne vojne, ko po nalogu z zemlje prestrezajo letala, kar daje posameznemu pilotu le malo maneverskega prostora.”

Ob tem ameriški piloti “trenirajo v zaprtem sistemu, kjer je najpomembnejše prepričanje v ameriško superiornost. Velja strategija, da bodo velike ameriške številke – spomnite se 1000 napadov na majhen Irak – in tehnološka pirotehika omogočile ZDA, da dominira, ne da bi se piloti preznojili.

Če izvzamemo Vietnam, se ZDA nikoli niso borile proti veliki ali dobro opremljeni vojski – in se verjetno nikoli ne bodo – zato je ta strategija doslej delovala.

Sestrelitev prvega F-16 pa kaže, da to sedaj ne deluje več.

Zanimiva razprava o tem dvoboju pa je v angleškem jeziku tudi na spodnji povezavi.