Raziskujemo in pojasnjujemo! Sodobni islamistični terorizem

V današnjem članku bomo obravnavali osnove sodobnega islamističnega terorizma.

Motivacija

Med poglavitne motivacijske vzroke sodobnega islamističnega terorizma se tako uvršča:

• dolžnost do Boga;
• nagrada v raju (večno življenje, device, užitki);
• odziv na poniževanje (še posebej v odnosu med nemuslimani in muslimani);
• zgodovinski dejavniki (križarske vojne, rekonkvista, zahodni kolonializem);
• identifikacija s heroji (samomorilci so skoraj čaščeni, medtem ko njihove družine prejmejo materialno pomoč);
• usposabljanje oziroma urjenje preko indokrinacije (začne se z učenjem Korana, konča z vojaškim urjenjem);
• prisega zvestobe in služenja voditelju (»baja«);
• specifične težave (npr. vloga prostozidarjev, judov proti islamu);
• osebne zamere (v mladosti izpostavljeni poniževalnemu odnosu).

Vzroki za terorizem

Poleg naštetih motivacijskih povodov je za razumevanje sodobnega verskega terorizma (vključno s islamističnem) potrebno razumeti, da obstajajo širši družbeni dejavniki, ki vodijo k nasilnemu verskemu ekstremizmu:

• odtujitev fundamentalistov od širše družbe,
• ponižanje (tako pravo kot namišljeno) s strani širše družbe (ki je lahko tudi druge narodnosti oziroma vere),
• demografske napetosti zaradi družbeno-ekonomske politike (priseljevanje tujcev, favoriziranje določene družbene skupine),
• zgodovinski vzroki (pomen Jeruzalema v judovstvu, krščanstvu, islamu; križarske vojne, kolonialni sistemi,...) ter
• nadzor oziroma posedovanje ozemlja.

Med razloge za verski ekstremizem se uvrščajo kompleksni in med seboj povezani dejavniki iz vere, politike, družbe, gospodarstva, psihologije,... Na področju verskih vzrokov tako spadajo: pomanjkanje razumevanja prave narave normativne religije (»din«), dobesedna razlaga in razumevanje besedila, prevelika obsedenost z nepomembnimi rečmi (npr. debata o bradi, fotografiranju,...), prevelika uporaba prepovedi, napačne razlage, uporaba alegoričnih tekstov namesto tistih, ki imajo jasno sporočilo, razlaga verskih besedil s strani nepoučenih, odtujevanje mladih od verskih učiteljev, pomanjkanje uvida v zgodovino,...
 

Med potencialnimi dejavniki za razvoj terorizma v arabskem svetu je tudi nekontrolirana demografska rast in s tem povezana nezmožnost zaposlitve za mlajše. Mladi imajo tako čas za kritiziranje oblasti, pri čemer so izpostavljeni tudi izobraževalnemu sistemu, ki je pod kontrolo (radikalnih) verskih skupin. Med prebivalstvom narašča tudi nezadovoljstvo zaradi slabega gospodarskega razvoja muslimanskih, še posebej arabsko-zalivskih držav (ki so bogate z nafto), a v primerjavi z Zahodom ostajajo na manj razviti stopnji. Po napadih 11. septembra je to postalo še bolj očitno, ko se je skoraj prenehal zahodni terorizem ter izvoz na zahod.

Vera kot izgovor za nacionalno-etnične spore

Kljub tem gospodarskim vzrokom Laqueur daje večji pomen nacionalno-etničnim sporom pri nastanku terorizma. Ta trk civilizacij kot tudi namerno spodbujanje le-tega spopada s strani radikalnih islamistov je prispeval k dejstvu, da je skoraj 90 % današnjih oboroženih konfliktov (oziroma političnega nasilja) v muslimanskih državah. Kljub temu, da radikalni islamisti smatrajo arabski nacionalizem kot posledico zahodnega imperializma, še vedno smatrajo voditelje muslimanskih držav kot nemuslimanske voditelje, ki namesto islamu sledijo zahodnim zgledom. Razlog zakaj so ZDA označene za glavni cilj islamistov, je samooklicani položaj svetovnega policaja oziroma vodilna vloga ZDA pri vojaških intervencijah v drugih državah kot tudi zagovor obstoja Izraela. Slednji ostaja simbol in katalist za jezo islamistov, ni pa vzrok za terorizem. Potrebno je upoštevati tudi psihološke profile posameznikov (kot so agresija in fanatizem) kot tudi biološko-genetske faktorje, trdi Laqueur. Med prvimi znaki verskega ekstremizma spadajo pobožnjaštvo, netoleranca in nefleksibilnost pri načelih.

Pravica do vojne

V 19. stoletju in večini 20. stoletja arabsko-muslimanski terorizem ni imel pomembnejše vloge, saj je imel bolj lokalni značaj ter z majhno vlogo v širšem okolju oboroženih konfliktov. Toda ob prehodu iz 20. v 21. stoletje je muslimansko-arabski terorizem postal vodilna sila v svetovnem terorizmu. Razlog za ta razvoj Laqueur vidi v porastu obuditve principa vrnitev nazaj h koreninam islama, pri čemer izpostavlja tri žarišča: arabski polotok (vahabizem), indijska podcelina (kot princip krepitve muslimanske identitete napram hindujske večine) ter Egipt (salafizem).

Koncept pravične vojne narekuje dva elementa: pravica do vojne (»ius ad bellum«) in pravica med vojno (»ius in bello«). Prva narekuje, da lahko vojno začnejo le državniki in politične vodje, medtem ko se drugi element navezuje na delovanje vojakov med vojno. Pravična vojna je tako vojna, ki je v svoji naravi obrambna. Pod določenimi pogoji lahko subjekti oziroma državljani pod nepravičnim vladarjem izvedejo upor ter ga celo ubijejo. Gilbert trdi, da islamistični fundamentalisti ne posedujejo, saj ne predstavljajo določene države, hkrati pa s samomorilskimi napadi dokazujejo, da s svojimi dejanji ne želijo obraniti življenja posameznikov. Islamistični fundamentalisti si pravico do vojne razlagajo preko verske dolžnosti do Boga preko džihada. Džihad, ki med drugim narekuje tudi obrambo (drugih) muslimanov, je podan v Koranu, slednji pa je Božje delo.

Naslednji teden se bomo poglobljeno dotaknili povezave med Koranom, džihadom in terorizmom.