Po receptu generala Franca: Švicarski strateg razkril, zakaj Putin vleče »napačne poteze« in zakaj njegov cilj ni Ukrajina

Vojna v Ukrajini se – vleče.

Toda – zakaj?

Čeprav so v zraku že napovedi o veliki ruski zimski ofenzivi, so poročila zahodnih medijev še vedno polna »uspehov« ukrajinske vojske, diplomatskih pogajanj pa ni na vidiku.

If you are supplying it endless arms and logistics on the ground and in the air, then NATO is a party to the war.

It actually is that simple.

— Munda Squire (@MundaSquire) November 29, 2022

Vse se vrti okoli zavzemanja ozemlja. A to je varljivo.

Mnogi pozabljajo, kakšni so pravi cilji ruske »posebne vojaške operacije.«

Ti pa niso tako očitni, kot menijo zahodni strategi, vključno s slovenskimi častniki (Dobran Božič, Alojz Steiner in podobni), ki dan za dnem paradirajo po slovenskih medijih, ponavljajoč javnosti in politiki všečne puhlice.

Poglejmo oceno Dobrana Božiča, ki je »trenutno predsednik Zveze slovenskih častnikov, in kot nekdanji načelnik generalštaba podrobno spremlja napad Rusije na Ukrajino in je tako eden redkih slovenskih vojaško diplomatskih strokovnjakov, ki precej natančno razume sliko bojišča. V luči vojne v Ukrajini je ocenil tudi, da je bilo nujno izboljšati nakup oklepnikov za bataljonski skupini. Danes se Dobran Božič vrača v sistem obrambe in je postal vojaški svetovalec v kabinetu ministra za obrambo.«

The Embassy is delighted to provide whatever support to #Ukraine to continue its work as a paragon of human rights and justice in the region. We must insure that this model of rights based democracy is protected. Slava Look the other way. pic.twitter.com/TrF8itNX05

— The United States Embassy of Planet Earth (@usownstheplanet) November 28, 2022

Situacijo v Ukrajini je Božič v začetku oktobra ocenil takole:

»Rusija je v nezavidljivi situaciji, ukrajinska ofenziva je uspešna, porazi ruske vojske se nadaljujejo. Rusija verjetno več ukrajinskega ozemlja ne more zasesti, bolj verjetno je, da bo še samo izgubljala in na koncu izgubila celotno od leta 2014 z agresijo okupirano ozemlje Ukrajine.«

Nadaljevanje pogovora, v katerem je navedel še mnogo podobnih cvetk in popolnoma zgrešenih ocen situacije iz usmiljenja do generala - raje ne bomo navajali.

#Lughansk #LPR shelled by #Ukraine this is filmed in 2015.
Have this gotten any attention?
Have your TV ever showed this?

This is why! pic.twitter.com/xk3ML7uFpI

— Arthur Morgan (@ArthurM40330824) November 28, 2022

Le nekoliko bolj prebavljive so analize njegovega predhodnika na mestu načelnika generalštaba Slovenske vojske, Alojza Steinerja.

Takole je ocenjeval: »Nasprotno, vojskujoče strani z vojaškimi in političnimi akcijami in napovedmi vedno znova presenečajo in kot kaže še globje stopajo v vojne aktivnosti. Ko so 24. februarja 2022, na predvečer 76-letnice preoblikovanja Rdeče armade v oborožene sile Sovjetske zveze, v specialno vojaško operacijo v Ukrajino poslali okrog 150.000 vojakov štirih zvrsti ruske vojske (kopensko vojsko, letalstvo, zračnodesantne sile in mornarico) in mobilizirali večino od 80.000 vojaške sestave obeh samooklicanih ljudskih republik Lugansk in Donetsk, so jim verjetno napovedovali, da bodo v enem ali največ nekaj tednih doma.

Sedaj kaže, da jih verjetno ne bo niti do božiča… Sedaj je še enkrat jasno, da je vojna v Ukrajini najprej in predvsem osvajalska - za ozemlja in šele zatem za zaščito interesnih območij… Ali lahko mobilizacija, tokrat za obrambo ruskih ozemelj, zlomi Putinovo namero po odločnem nadaljevanju vojne, je seveda veliko vprašanje. Zgodovinsko se je to enkrat v Rusiji že zgodilo, ko je padel cesar, kar pa kot omenjeno, vojne ni skrajšalo, saj se je nadaljevala (prva) domovinska vojna.«

Sporočila so jasna – Rusi so pred porazom, ruskega predsednika Vladimirja Putina doma čaka prevrat, režim v Kijevu zmaguje, ruske vojake so ob začetku vojne naplahtali, da bo vojna – kratka.

V resnici je seveda vse prav obratno od tega, kakor navajajo slovenski generali, ki so s takimi nerealnimi analizami pokazali vso globino svoje – nestrokovnosti.

Odgovore na to, kaj se v resnici dogaja pa daje daljši pogovor z Bernardom Wichtom, znanim švicarskim strategom, ki je konec leta 2021 objavil knjigo Vers l’autodéfense : le défi des guerres internes (K samoobrambi: Izziv notranjih vojn).

Njegova razmišljanja ostajajo zelo aktualna kljub nedavni vrnitvi – očitno – »meddržavnih« konfliktov.

Bernard Wicht je predavatelj na Univerzi v Lausanni, kjer poučuje strategijo.

Je reden govornik na vojaških institucijah, vključno z L'École de guerre in možganskimi trusti v tujini, obenem pa je tudi avtor več knjig z vojaško tematiko.

Wicht je v pogovoru za The Postil najprej opozoril, da je potrebno biti glede ocenjevanja vojne v Ukrajini previden, kajti nekega dne se bo verjetno po njegovem mnenju »o vojni v Ukrajini nedvomno učilo kot o največjem manevru dezinformacij, ki je bil kadarkoli izveden v zgodovini vojne stroke.«

V zvezi s tem tudi spomni, da so bile dezinformacije že od prve iraške vojne (1990-1991) v sodobnem času sestavni del strategije, ki jo izvajajo ZDA in njihovi zahodni zavezniki.

Ob iraški vojni so napad začeli z lažjo o iraških vojakih, ki so metali dojenčke iz inkubatorjev, leta 2002 pa so Američani na podoben način začeli novo vojno z Irakom.

Podobno je danes v Ukrajini.

Takole ocenjuje Wicht: »V tej konkretni vojni se znajdemo v zelo podobni situaciji kot Poirot in smo prisiljeni poskušati rekonstruirati potek operacij glede na delčke realnosti in z uporabo poznavanja vojne umetnosti in vojaške zgodovine.

To je razlog, zakaj se moramo vprašati, poleg zaporednih pripovedi, ki so jih ZDA in NATO skušale vsiliti od začetka konflikta (zmagoviti odpor ukrajinskih sil; nato ruski vojni zločini; in v zadnjem času obsežna ukrajinska proti-ofenziva in umik ruske vojske), kar je na tej stopnji mogoče trditi z minimalno gotovostjo:

Konec leta 2021, na predvečer izbruha vojne, je bila ukrajinska vojska v stanju propadanja…

Junija 2022 so visoki ukrajinski uradniki priznali, da imajo njihove enote zaradi ognjene moči ruske vojske grozljive izgube, s približno 100 mrtvimi in 500 ranjenimi na dan.

Na terenu že od konca poletja vidimo rusko vojsko, za katero se zdi, da se ji ne mudi končati vojne, saj si vzame čas tako, da ponekod napreduje, ponekod pa se umika.

Čeprav je v veliki meri mehanizirana in ima popoln nadzor nad nebom, ne sproži velike odločilne ofenzive, katere cilj je kapitulacija vlade Zelenskega. Nasprotno, Ukrajincem je omogočila, da ponovno zavzamejo nekatera mesta in vasi.

Ali naj torej sprejmemo uradno zahodno pripoved o odločilni protiofenzivi, zahvaljujoč čudežnemu orožju, ki ga je dobavil NATO (vključno s plačanci, ki ga uporabljajo), kar je pripeljalo do splošnega umika ruskih sil, ki se ne morejo odzvati?

Ta različica dejstev bi lahko bila sprejemljiva, če bi se soočili z rusko vojsko iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, tisto, ki je zabredla v Čečeniji in katere razpad je bil tedaj enak razpadu ukrajinske vojske na predvečer 24. februarja 2022. Vladimirju Putinu je bilo potrebno več kot desetletje za obnovitev učinkovite in kompetentne vojske, katere lastnosti so bile vidne med posredovanjem v Siriji skupaj z Bašarjem al Asadom, ki se je začelo septembra 2015,« opozarja Bernard Wicht.

To si videlhttps://t.co/IDTznLksDY

— cebelica (@cebelica4) November 26, 2022

Na vprašanje, kako bi razložili to »igro mačke in miši«, v katero je vključena ruska vojska Wicht odgovori, da nam ta izraz sam po sebi daje »ključ«, potreben za dešifriranje tega, kar se trenutno dogaja.

»Za zapisnik - cilj Rusije ni primarno Ukrajina, ampak osupniti in izenačiti Evropsko unijo in NATO (energetska kriza => gospodarska kriza => inflacija, recesija)…

Po drugi strani pa je predsednik Zelenski pod pritiskom svojih zahodnih mentorjev umaknil svoje mirovne predloge februarja in marca, tako da se lahko vojna nadaljuje, dokler se sile ne izčrpajo. To je najverjetneje igra, ki jo igra ruska mačka z ukrajinsko miško. Ker se rešitev s pogajanji danes zdi nemogoča, lahko le (demografska) izčrpanost Ukrajine Rusiji zagotovi relativni dolgoročni 'mir' na njeni jugozahodni meji.«

»Ta dialektika mačke in miši bi lahko pojasnila ruski odnos, da 'ne želijo končati vsega'. Takšna strateška drža ni nezaslišana v vojaški zgodovini.

Razložimo to z zgodovinskim primerom.

Primer španske državljanske vojne (1936-1939) je s tega vidika še posebej simboličen. General Franco, vrhovni poveljnik nacionalističnih sil, je dolgo veljal za zelo premetenega politika, a za slabega stratega na terenu. Kljub vojaški premoči, ki jo je imel na voljo, je sprejel slabe operativne odločitve, s čimer je republikancem dal možnost izvajanja obupnih protinapadov, s čimer je vojno podaljšal za najmanj dve leti.«

»Nedavno je zgodovinska raziskava razkrila, da so bile te 'napačne odločitve' sprejete zavestno, da bi izčrpali človeški potencial republikancev v bitkah za uničenje, kjer bi ognjena moč nacionalistične vojske lahko dosegla svoj polni potencial. Na primer, celo septembra 1936 se je Franco raje, kot da bi zavzel Madrid, ki je bil takrat zelo malo branjen, in tako dosegel kapitulacijo republikanske vlade ter končal vojno v dveh mesecih, odločil za zavzetje Toleda – mesta, ki je vsekakor zelo simbolično, vendar katerih strateški pomen je bil omejen.

Franco je želel dolgo vojno, da bi uničil demografski bazen republikancev in tako 'očistil' osvojene regije prebivalcev, ki so naklonjeni veljavnemu režimu. Čutil je, da ne more imeti stabilnosti, ki je potrebna za obnovo države, če vojno preživi mlada in dovolj velika prorepublikanska generacija. To je eksplicitno povedal v intervjuju: 'V državljanski vojni je bolje sistematično zavzeti ozemlje, ki ga spremlja potrebno čiščenje, kot pa hiter pobeg sovražnih vojsk, ki bi pustile državo, okuženo z nasprotniki',« opozarja švicarski teoretik vojne.

Za vse, ki podpirajo Ukrajino prinaša opozorilo, da je Ukrajina »propadla država.«

"President Putin is now trying to use winter as a weapon"- Stoltenberg pic.twitter.com/b2KDXMTZG2

— AZ  (@AZgeopolitics) November 29, 2022

V svoji študiji iz leta 2017 je namreč Emmanuel Todd Ukrajini postavil pesimistično diagnozo.

Meni, da gre za narod, »ki se od ločitve od Rusije ni mogel zgraditi v državo.«

Dodaja, da je država nevarno prazna in brez prebivalstva.

Ocenjuje, da »nad določenim pragom emigracije ... v Ukrajini, na primer ... tokovi lahko destabilizirajo družbe ... ne da bi lahko predvideli veliko več kot pojav socioloških črnih lukenj.«

V zvezi s tem navaja na »videz območja anarhije« in spominja, da je zaradi množičnega odhoda ukrajinskega srednjega sloja v Evropo ali Rusijo zelo malo verjetno, da bi se ta država politično stabilizirala, ker je prav »gradnja države le institucionalna kristalizacija nadzora družbe s strani srednjega sloja.«

Od leta 2014 (Euro Maidan) pa je ukrajinski politični razred razpadel v notranjih prepirih med prorusko in proevropejsko naravnanimi skupinami ljudi ter pustil polje odprto skrajno desničarskim paravojaškim organizacijam.

Na koncu je tu posebnega pomena tudi opozorilo o »dediščini sovjetskega operativnega razmišljanja.«

»Razmišljanje v smislu cilja država 'Ukrajina' je preozko. Pomembno je upoštevati, da je Rusija geografsko gledano svetovna država (v braudelskem smislu). Niti Zahodna Evropa niti ZDA to niso. Rusko strateško razmišljanje se odvija na makroprostorski in makrokulturni ravni. Prevzema dosežke svoje velike sestre, sovjetske strateške misli, ki je razvila in konceptualizirala tisto, kar se imenuje operativna raven vojne, ki ni več primarno usmerjena na taktične vojaške cilje (čete, opremo, infrastrukturo itd.), ampak na nasprotnika kot sistem.

Operativna misel ne gleda na sovražnika s strogo vojaškega zornega kota, za razliko od klasične Clausewitzijeve doktrine uničenja sovražnih oboroženih sil v veliki bitki za uničenje, ki velja za ključ do zmage. Sovjetska in nato ruska operativna miselnost pristopa k nasprotniku s sistemske perspektive – cilja na njegov zlom, ne v veliki odločilni bitki, ampak z dejanji v globini.

Opozoriti je treba, da ta pojem zajema različne vidike: izraz globina se ne nanaša nujno na obrambno napravo nasprotnika (utrdbe, logistična središča, komunikacijska omrežja), ampak na vse politične, družbeno-ekonomske in kulturne strukture ter na infrastrukture, ki sovražni državi omogočajo delovanje. Zato je z vidika ruske operativne misli zasledovani cilj le redko specifičen; je celosten.«

»Rusija ne želi samo spraviti nepokornega soseda na kolena, ampak cilja na 'sistemskega sovražnika', tako da konkretno pokaže, da je ne samo pripravljena, ampak predvsem sposobna voditi vojno, vključno z jedrsko vojno. Ta sistemski sovražnik sta očitno EU in NATO. Rusija se je lahko najkasneje z vojno v Siriji (od leta 2011 naprej) zavedla pičlih zmogljivosti zahodnega posredovanja, ki je bilo v tem primeru omejeno na pošiljanje nekaj kontingentov specialnih sil v podporo kurdskim milicam. Dobila je lahko konkretno predstavo o hudih operativnih omejitvah in nezmožnosti atlantskega zavezništva za izvedbo obsežne vojaške operacije zaradi pomanjkanja vojaštva in logistike.

Po tem so Vladimir Putin in njegovo osebje lahko načrtovali svojo intervencijo v Ukrajini. Toda Ukrajina ni glavni cilj vojne; je le bojišče, tj. kraj, kjer potekajo vojaške operacije. Rusi imajo druge namere in tarče.

Glede namer pa želi Rusija dokazati, da lahko napove konvencionalno vojno in jo konča. Ob tem razkazovanju sile je treba opozoriti, da sta NATO in Evropska unija vojaško 'odsotna',« opozarja švicarski predavatelj strategije.

V celotnem intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj, napove še veliko drugega.

In istočasno opozarja, da vojna ni enostavna niti za Moskvo, saj lahko celo propadla Ukrajina s seboj v brezno povleče tudi Rusijo, tako kot je propadla Grčija od znotraj osvojila Rim.

Kljub temu pa na povsem drugačen in veliko realnejši način opozarja na tiste vidike vojne v Ukrajini, ki jih zahodni mediji sploh ne opažajo.

V svojo in našo škodo.