Od »Osi zla« do »Trojke tiranije« - hipokrizija ameriških sankcij nekoč in danes

Ob umoru savdskega novinarja Džamala Hašodžija so ZDA sprejele ukrepe proti 17 državljanom Savdske Arabije, toda ne tudi proti »MBS-u» oziroma Mohamedu bin Salmanu, neformalnemu voditelju države in najverjetnejšemu naročniku krutega umora, v kar je prepričana celo ameriška centralna obveščevalna agencija – CIA.

Ameriški predsednik napoveduje »celovito poročilo« v nekaj dneh, vendar nič ne kaže, da bi morilce, diktatorje in avtokrate, ki so hkrati zavezniki ZDA, moralo pretirano skrbeti za njihovo usodo. Ameriške sankcije so namreč samo na načelni in »propagandni« ravni zmeraj usmerjene tako, da širijo »demokracijo in svobodo«, v resnici pa so prilagojene zelo konkretnim in pritlehnim ameriškim gospodarskim in geopolitičnim interesom.

Ameriški predsednik Donald Trump je večkrat poudaril, kako zelo pomembna država je njihova zaveznica Savdska Arabija, koliko delovnih mest je zaradi nje odprtih v ZDA in podobno.

Vse to tudi v ZDA sproža vprašanje o nekonsistentnosti ameriške zunanje politike in hipokriziji njihovih »selektivnih sankcij«, kot na to opozarja Brian Cloughkey. 

Da bi razumeli logiko ameriškega »sankcioniranja« - nekateri trdijo, da tudi »ameriške odvisnosti od sankcij« - se moramo najprej nekoliko vrniti v preteklost. George W. Bush je uporabil frazo »os zla« (Axis of Evil) v svojem govoru o »stanju nacije« januarja leta 2002 in s tem mislil na Severno Korejo, Iran in Irak. Te države naj bi več kot deset let »zarotniško delovale«, da bi si pridobile »antraks, živčne pline in jedrsko orožje.«

Že tedaj so proti tem državam obstajale obsežne sankcije OZN, toda kot opozarja Global Policy Forum, so »vlade ZDA in Velike Britanije dale jasno vedeti, da bodo blokirale vsakršno razveljavitev ali reformo sankcij tako dolgo, dokler bo na oblasti Sadam Husein.« Po dvanajstih letih sankcij so ZDA in Velika Britanija izvedle tudi nezakonit napad na Irak, ki so ga z Vilensko izjavo podprle tudi mnoge evropske države – med njimi pa je bila žal tudi Slovenija.

Že do leta 1996 je zaradi sankcij umrlo 576 000 iraških otrok, neodvisne analize pa so pokazale, da obstaja močna povezava med ekonomskimi sankcijami ter povečanjem stopnje otroške smrtnosti in stopnje podhranjenosti.« Zaradi tega bi seveda lahko pričakovali, da bodo ZDA odstopile od politike sankcij kot sredstva prisile, saj je očitno, da je trpljenje, ki ga povzročajo nedolžnim otrokom, praktično enako katastrofalno kakor genocid. Toda sankcij ni bilo konec. To, da so umirali otroci politike ZDA ni ganilo.

Novembra leta 2001 je na ameriški televiziji gostovala ameriška zunanja ministrica Madeleine Albright, velika zagovornica mednarodnih intervencij v imenu »človekovih pravic« po vsem svetu. Služila je v administraciji Billa Clintona med leti 1997 in 2001.

Voditelj ji je v zvezi s sankcijami zoper Irak postavil naslednje vprašanje: »Slišali smo, da naj bi umrlo pol milijona otrok. To pomeni, da je zaradi teh sankcij umrlo več otrok, kot v Hirošimi. Je to res vredno, je cena za to sprejemljiva?« jo je vprašal novinar. Zunanja ministrica ZDA je odgovorila: »Mislim, da gre za zelo težko izbiro, toda glede cene – mi mislimo, da je bilo vredno.«

In ta politika se očitno v ZDA ne spreminja. V začetku novembra je svetovalec za nacionalno varnost John Bolton napovedal nove sankcije državam v Karibih in Južni Ameriki. »Pod to administracijo ne bomo več popuščali diktatorjem in despotom blizu naših obal. Ne bomo nagrajevali strelskih vodov, mučiteljev in morilcev.

Podpirali bomo neodvisnost in svobodo naših sosedov. In ta predsednik in celotna administracija po podpirala borce za svobodo. Trojka tiranije v tej hemisferi – Kuba, Venezuela in Nikaragva – je končno naletela na pravega nasprotnika,« je napovedal Bolton.

»ZDA so prešle pot od obsodbe 'Osi zla' do 'trojke tiranije' v šestnajstih s krvjo natopljenih letih, v tem času pa so številne države in regije spremenile v neobvladljiv kaos. Vse kaže, da bomo priča novemu zlobenemu kaznovanja Kube, Venezuele in Nikaragve, najprej s pomočjo sankcij, nato s pomočjo s strani CIE oskrbovanih 'borcev za svobodo', ki jih bodo vzpodbujali, da naj ubijejo tuje voditelje in vzpostavijo režime, ki bodo bolj sprejemljivi za vodilno elito v Washingtonu,« opozarja Brian Cloughkey.

Toda, če bi bila ameriška zunanja politika res tako načelna, kot trdi John Bolton, potem ne bi tako z rokavicami ravnali s Savdsko Arabijo, ki je tudi po podatkih iz javne spletne strani ameriške centralne obveščevalne agencije  »CIA Factbook« absolutna monarhija brez političnih strank. In je torej po stopnji demokracije ali osebne svobode ljudi precej pod državami, proti katerim ZDA redno uvaja sankcije.

Ameriško zunanje ministrstvo je glede te države še nekoliko bolj jasno in opozarja, da savdski režim neprestano izvaja številne kršitve človekovih pravic, ki vključujejo »nezakonite uboje, eksekucije za manjše in ne samo za najhujše zločine in brez potrebnega nepristranskih postopkov, mučenje, arbitrarne aretacije in pripore, vključno z odvetniki, aktivisti za človekove pravice in protivladnimi reformatorji, politične zapornike in arbitrarne vdore v zasebnost.«

Ob tem se seveda lahko vprašamo, kje so Boltonove vrednote »neodvisnosti in svobode« v Savdski Arabiji in zakaj v tem primeru ZDA niso že zdavnaj uvedle sankcij? In to celo po številnih nespornih dokazih, da je bil v konkretnem primeru Džamala Hašodžija krut umor, v katerega so vpleteni najožji sodelavci Mohameda bin Salmana, izpeljan v savdskem konzulatu v Carigradu, telo novinarja pa razkosano, raztopljeno v kislini in odplaknjeno v kanalizacijo?

Ko so savdske oblasti pod pritiskom končno priznale, da so njihovi ljudje res odgovorni za umor, je predsednik ZDA Donald Trump to imenoval kot »dober prvi korak.« Nato je 23. oktobra zatrdil, da so ZDA sprejele »primerne ukrepe«. Ti »primerni ukrepi« pa so bili zgolj – razveljavitev vstopnih vizumov za ZDA za osebe, vpletene v umor. Hujših sankcij ni bilo vse do danes.

Zakaj? To morda pojasnjujejo besede vodilne managerke ameriškega podjetja Lockheed Martin.

Marillyn Hewson je namreč 25. oktobra dejala, da je za »Lockheed prodaja tujim državam glavni cilj za rast podjetja.« Med leti 2013 in 2017 so prodaje tega podjetja v tujini poskočile od 17 odstotkov celotne prodaje na 30 odstotkov. Pri tem je imela »Savdska Arabija bistveno vlogo v tej rasti«, je povedala predsednica uprave podjetja. Država je namreč »izrazila svoj interes po nakupu integriranih zračnih in protiraketnih sistemov, bojnih ladij, helikopterjev, nadzornih sistemov in taktičnih letal v prihodnjih letih.«

Sporočilo je jasno – Washington je pripravljen podpirati diktature in zločince, če le-ti financirajo obrambno industrijo njegove države, ne glede na zločine in kršitve, ki jih izvaja režim v Rijadu.

Da pa bi to prikrile, bodo ZDA istočasno izvajale sankcije nad Kubo, Venezuelo in Nikaragvo, ne glede na trpljenje, ki ga bodo s tem povzročile. Cena zato je očitno za ZDA »sprejemljiva«, ker ameriško elito še naprej vodijo nepoboljšljivi hipokriti, je prepričan Brian Cloughkey.