REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Mednarodni red pospešeno razpada: Zahod ima moč le, da krši pravila

Mednarodni red pospešeno razpada: Zahod ima moč le, da krši pravilaAmeriška vojna proti Iranu in načrti EU za Črno morje kažejo, da se stari red izteka, novega pa še ni na vidiku, piše Timofej Bordačev, direktor kluba Valdai. Vir: Posnetek zaslona, X

Nedavni dogodki v Črnem morju in Perzijskem zalivu kažejo, da se mednarodni red pospešeno razpada in da zahodne sile, ki zavračajo stara pravila, niso sposobne, da bi jih nadomestile z novimi, piše Timofej Bordačev, programski direktor kluba Valdai.

Zdi se, da se mednarodno pravo resnično podreja zakonu sile. Vir: Posnetek zaslona, X

Prejšnji teden so članice Evropske unije napovedale načrt za vzpostavitev pomorskega varnostnega centra v Bolgariji ali Romuniji, da bi izboljšale regionalno varnost.

V praksi to pomeni postopno militarizacijo Črnega morja.

In razveljavitev Montreuške konvencije, sporazuma iz leta 1936, ki že 90 let omejuje prisotnost tujih sil v Črnem morju.

Medtem je konflikt med Iranom in ZDA vstopil v novo fazo, ko je Teheran po ponovnem bombardiranju ponovno zaprl Hormuško ožino, Washington pa je vrnil pomorsko blokado Islamske republike.

Tako je ena najpomembnejših morskih poti na svetu postala talka geopolitike.

Čeprav se zdi, da ta dva primera nista povezana, sta v resnici del trenda, da se dolgoletni mednarodni dogovori sesuvajo brez verodostojne zamenjave.

Donald Trump je medtem na omrežju Truth Social objavil sliko (zgoraj), na kateri se hvali z uporabo ameriške mornarice za krajo tankerjev za nafto v Hormuški ožini.

Ameriški predsednik je dobesedno ponosen, da je odredil piratske ukrepe proti civilnim trgovskim ladjam.

Države EU, ki se pripravljajo na vojno z Rusijo, niso zainteresirane za varnostno arhitekturo, ki so jo podedovale iz 20. stoletja, niti za konvencijo iz Montreuxa.

Malo verjetno je, da bo Turčija temu nasprotovala, čeprav uživa posebne pravice v okviru tega sporazuma, saj je še vedno članica Nata in ima določene obveznosti.

Navsezadnje povečana prisotnost Nata v Črnem morju služi interesom Ankare, ker krepi njen položaj v odnosu do Rusije.

Zdi se, da se mednarodno pravo resnično podreja zakonu sile.

Toda realnost je nekoliko bolj zapletena, kot kažejo razmere v Perzijskem zalivu.

Ameriško-izraelska agresija na Iranu letos je pomenila zlom ravnovesja v regiji, ki je, čeprav nepopolno, desetletja ohranjalo relativno stabilnost. Danes je Perzijski zaliv v stanju nenehne negotovosti, saj se Washington in Teheran potegujeta za nadzor nad Hormuško ožino, pri čemer se zdi, da nobena stran ni sposobna doseči trajne zmage.

Zgodovina nas uči, da stabilen mednarodni red zahteva več kot le silo. Vsak red, domači ali mednarodni, temelji na pravilih; vprašanje ni, ali obstajajo, ampak kdo jih piše in kdo ima od njih korist.

ZDA imajo zagotovo dovolj vojaške moči, da začasno prevladajo v regiji, vendar sama vojaška premoč ne more ustvariti političnega reda. Lažje je uničiti vojaške zmogljivosti nasprotnika kot vzpostaviti sistem pravil, ki jih bodo drugi sprejeli in spoštovali.

Zgodovina nas uči, da stabilen mednarodni red zahteva več kot le silo. Vsak red, domači ali mednarodni, temelji na pravilih; vprašanje ni, ali obstajajo, ampak kdo jih piše in kdo ima od njih korist.

Najprej in predvsem so potrebni zanesljivi zavezniki, ki so pripravljeni in sposobni sami uveljavljati pravila.

Drugič, hegemona, ki je pripravljen plačati ceno moči, ne le žeti njene koristi. Stabilnost ima svojo ceno, bodisi s stalnimi vojaškimi in političnimi naložbami bodisi z motiviranjem tekmecev k sodelovanju namesto k sabotaži.

Prav zato so ZDA zdaj v težavah.

Arabske monarhije še naprej kupujejo ameriško orožje in javno potrjujejo partnerstva z Washingtonom, hkrati pa gradijo odnose s Kitajsko in Rusijo ter še naprej komunicirajo z Iranom.

Nihče več noče podrediti svoje zunanje politike ameriškim prioritetam, niti v ZDA vidi popolnoma zanesljivega partnerja.

Administracija Donalda Trumpa že več kot eno leto izvaja zunanjo politiko »Amerika na prvem mestu«, tako da izpodbija dolgoročne zaveze Washingtona, sili evropske zaveznike, da porabijo več za vojsko, in vse bolj zavrača mednarodne institucije, ki so jih prej spodbujale Združene države.

To ni le ideološko motivirano, temveč je tudi odraz strateške nujnosti, saj se ZDA vse bolj povezujejo s Tihim oceanom, kjer narašča vojaška in gospodarska moč Kitajske.

Washington ne more v nedogled vzdrževati ravni vojaške moči, ki bi lahko hkrati konkurirala Pekingu in prevladovala v Perzijskem zalivu. To pojasnjuje, zakaj prvotni cilj ameriško-izraelske operacije ni bil le vojaški: edini način za zanesljivo zagotovitev ameriške prevlade v regiji je bil spremeniti politični sistem v Teheranu.

Ko to ni uspelo, se je Washington znašel v nerodnem položaju, saj ni imel realistične strategije za Iran.

Ker ZDA niso mogle voditi obsežne kopenske vojne ali si privoščiti stroškov za vzpostavitev regionalnega reda, lahko le ohranjajo negotovo ravnovesje.

Rezultat je ciklična kriza in ne stabilnost, kar je temeljna slabost strategije, ki se opira izključno na vojaško moč.

To ni več 19. stoletje, ko je peščica evropskih imperijev lahko na silo vsiljevala politični red preostalemu svetu in ga ohranjala več generacij.

Danes imajo regionalne sile večjo avtonomijo, obstajajo alternative in nobena zunanja sila nima virov, da bi za vedno ohranila prevlado.

Zato gola sila dosega le začasen uspeh.

Črno morje in Perzijski zaliv ponazarjata isti pojav: obstoječi red se ruši, predvsem zaradi poskusa Zahoda, da ohrani svoj privilegiran položaj v svetu, vendar se ne pojavlja nobena verodostojna alternativa.

Izkazalo se je, da je lažje kršiti stara pravila kot pisati nova.

Vojaška sila ostaja temeljna sestavina mednarodne politike, vendar sama sila nikoli ni bila dovolj.

Vsak trajen mednarodni red je imel institucije in države, ki so bile pripravljene vlagati v njegov obstoj. ZDA imajo vse manj sposobnosti, a tudi želje, da bi se spopadle s to vlogo.

Vse to le potrjuje logiko ruskega stališča, da je obstoječi mednarodni red, pa naj bo še tako nepopoln, boljši od improvizacije in zakona džungle.

Odprava obstoječih pravil brez alternative pomeni, da nestabilnost postane norma in da vsi plačajo ceno, zaključuje Bordačev.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke