Medijska bomba: Robert Fisk v Independentu razkril, da prebivalcev Dume niso zaplinili!

Zgodba veteranskega novinarja Roberta Fiska iz Dume v Siriji je popolno nasprotje skorajda vseh glavnih, očitno res lažnih novic, ki so jih vsi vodilni mediji (in z njimi tudi pohlevna večina slovenskih medijev), ponavljali zadnje dni, v opravičilo nezakonitega bombardiranja Sirije.

Pomanjkanje kisika, ne pa zastrupitev!

In da, res je – kritične zapise o tem, da gre za najverjetneje »lažne novice« in da so bili tudi lanski podobni domnevni »kemični napadi« v Siriji, zaradi katerih je Donald Trump že aprila leta 2016 bombardiral Sirijo, enako dokazljivo lažni, so slovenski bralci lahko prebrali skoraj izključno na spletni strani Insajderja. Vsi ostali mediji so se raje držali »preverjenih resnic«, ki se sedaj kažejo kot - laži.  

Ne le, da Robert Fisk za Independent (ki je danes popolnoma elektronski medij in ne izhaja več na papirju) v Dumi ni našel nobene sledi kemičnega napada, pač pa se je pogovarjal z več kot 20 pričami, ki se dobro spominjajo dogodkov tiste usodne noči sedmega aprila in kaosa zaradi bombardiranja in ki trdijo, da ni bilo prav nikakršnega napada s plinom.

Pri tem je treba vedeti še dve pomembni zadevi – prvič, da se je Robert Fisk v Dumi gibal popolnoma svobodno, brez spremstva sirskih ali ruskih vojakov, brez prevajalcev (Fisk govori arabsko) ali posrednikov: in drugič, da gre za razliko od številnih drugih novinarjev, ki poročajo iz varnih zavetij hotelskih sob v oddaljenih mestih (in tudi zato in zaradi lepih dnevnic, ki jih dobivajo, radi pretiravajo pri svojih poročilih), pač pa poroča neposredno s terena, zelo pogosto neposredno iz območij spopadov.  

Robert Fisk je ob tem eden od najbolj znanih, prepoznavnih in kritičnih novinarjev današnjega časa. V štirih desetletjih poročanja bil v Veliki Britaniji dvakrat razglašen za novinarja leta, sedemkrat pa za najboljšega tujega dopisnika. V New York Timesu so ga opisali kot »verjetno najbolj znanega tujega dopisnika v Veliki Britaniji«, Guardian pa meni, da gre za »enega od najbolj znanih novinarjev na svetu.« Kljub temu pa jih je kritiziral tudi v svojem zadnjem članku v Independentu. Znan je postal tudi zato, ker je bil eden od redkih novinarjev, ki je med leti 1993 in 1997 uspel narediti tri intervjuje z Osamo bin Ladnom.

Zgodba Roberta Fiska se začne tako: »To je zgodba o mestu, uničenem, smrdljivem kraju sesutih blokov – in podzemni kliniki, iz katere so prišle slike, ki so trem najmočnejšim državam zahodnega sveta prejšnji teden omogočile bombardiranje Sirije. Tu je celo prijazen doktor v zeleni halji, ki je, ko sem ga našel v tej isti kliniki, veselo povedal, da je bil 'plinski videozapis', ki je zgrozil svet – navkljub vsem dvomljivcem – popolnoma izviren. Vendar imajo vojne zgodbe navado, da potemnijo. Isti 58- letni zdravnik nato doda nekaj popolnoma neprijetnega: pacienti, je dejal, se niso dušili zaradi plina, pač pa zaradi pomanjkanja kisika v svojih z ruševinami napolnjenimi tuneli in kleteh, kjer so živeli, v tisti noči, ko sta veter in močno obstreljevanje dvignila pravi peščeni vihar.

Za razliko od vseh »vodilnih medijev«, ki so se ob svojih poročilih o »plinskem napadu« sklicevali na neimenovane vire Robert Fisk tudi imenuje zdravnika, s katerim se je pogovarjal. Gre za dr. Assima Rahaibanija, ki ga je sicer mogoče tudi videti na omenjenem posnetku, ki je pretresel svet. Poročilo zdravnika se popolnoma sklada tudi s prvim poročilom znane sirske opozicijske skupine, imenovane Sirski observatorij za človekove pravice (SOHR), ki je na podlagi svojih virov med uporniki najprej poročal, da je močno bombardiranje Dume povzročilo sesutje hiš in stanovanj ter podzemeljskih zavetišč, zaradi česar so se civilisti začeli dušiti.

Po navedbah SOHR, ki je bil tudi glavni vir »vodilnih svetovnih medijev«, je »sedemdeset žensk in otrok trpelo zaradi dušenja, kar je bil rezultat uničenja kletnih zavetišč zaradi močnega in intenzivnega obstreljevanja nad njimi.« Toda kljub temu da so drugi mediji, od Guardiana pa do New York Timesa skorajda dnevno citirali SOHR, so to navedbo o dušenju ljudi zaradi sesutja zaklonišč zelo očitno izpustili iz svojih poročil. Namesto tega so se po obtožbah iz krogov »Belih čelad« in »Armade Islama« začela pojavljati poročila o napadu »s plinom.«

V svoji kliniki, imenovani »Točka 200«, se je dr.Rahaibani dobro spominjal, kako se je to zgodilo.«Tisto noč sem bil s svojo družino v kleti, tristo metrov od tukaj, toda vsi zdravniki vedo, kaj se je zgodilo. Bilo je veliko obstreljevanja s strani vladnih sil in letala so bila ponoči neprestano nad Dumo. Toda to noč je bil močan veter in veliki oblaki prahu so začeli prodirati v kleti, kjer so živeli ljudje. Sem so začeli prihajati ljudje, ki so utrpeli hipoksijo, pomanjkanje kisika. Potem je nekdo pri vratih, eden od pripadnikov 'Belih čelad' zaklical 'plin!' in takoj se je začela panika. Ljudje so drug čez drugega pričeli zlivati vodo. Da, film so posneli tukaj, je izviren, toda to, kar vidite, so ljudje, ki trpijo zaradi hipoksije – na pa zaradi zastrupitve s plinom,« opozarja zdravnik.

Fisk nato navaja, da to ni »edina zgodba o Dumi«, ampak da se je sredi ruševin mesta ob tem pogovarjal še z veliko ljudmi, ki so mu dejali, da niso »nikoli verjeli v zgodbe o plinu«, ki so jih, kot so trdili, najpogosteje raznašali pripadniki islamističnih skupin. S temi džihadisti, katerih zaloge ruskih raket si je Fisk lahko ogledal tudi v podzemeljskih hodnikih, so morali ljudje dolge mesece živeti »kakor trogloditi«, pod zemljo, saj so zasedli njihove hiše in stanovanja.

Naslednji in res skorajda neverjeten podatek, ki ga sporoča Fisk je spoznanje, da so prebivalci Dume, s katerimi se je pogovarjal zaradi vojne do te mere odrezani od sveta, da se sploh ne zavedajo, kako velik pomen je njihovo majhno mesto odigralo ob zadnji odločitvi ZDA, velike Britanije in Francije, da bombardirajo Sirijo.

Bele čelade zbežale z džihadisti

»Bilo je čudno, toda po pogovoru z več kot 20 ljudmi nisem uspel najti niti enega, ki bi pokazal vsaj najmanjše zanimanje o vlogi Dume v zahodnih zračnih napadih. Dva sta mi celo dejala, da sploh nista vedela za to povezavo … Dva moža, Hussam in Nazir Abu Aishe, sta mi dejala, da ne vesta, koliko ljudi naj bi bilo ubitih v Dumi, čeprav je drugi priznal, da so mu bratranca 'ubili pripadniki Armade Islama, menda zato, ker naj bi bil 'blizu režimu.' Ko sem jih vprašal o 43 ljudeh, ki naj bi umrli v razvpitem napadu na Dumu sta samo skomignila z rameni,« poroča Robert Fisk.

Glede »Belih čelad«, ki so odigrale precej dvomljivo vlogo v tej vojni, ko so se njihovi člani predstavljali za »nepristranske« in »nevtralne« reševalce in filmarje, čeprav je znano, da delujejo izključno na področjih pod nadzorom Al Kaide in jih financirajo tako z britanskega zunanjega ministrstva, kot tudi iz Savdske Arabije, znane podpornice terorizme, pa Fisk zapiše, da bo »vsekakor treba slišati tudi njihovo zgodbo«, toda »očitno ne tukaj«.

Njihov urad v Dumi je namreč že popolnoma prazen, saj so se »Bele čelade«, skupaj z džihadisti, ki jim je sirska vlada omogočila odhod proti severu, odločile za odhod z avtobusi proti Idlibu in drugim področjem pod nadzorom Turčije. Na koncu članka se Fisk sprašuje, kako je mogoče, da se begunci, ki naj bi iz Dume prišli v begunske centre na severu države v intervjujih za zahodne medije nenadoma spominjajo napada s plinom, o katerem v Dumi nihče ne ve ničesar?

Vse to pa seveda ameriško-britansko-francoski napad na Sirijo predstavlja v popolnoma drugačni luči kot sedaj. Očitno je znova šlo za lažen razlog za napad in še eno bombardiranje z lažnim povodom, kjer so razloge za napad medijsko »izdelali« vnaprej. Večina medijev pa jim je, žal znova nasedla.