Komentar Xinhua: Tajvanski manever Takaičijeve je nevarna provokacija s hudimi posledicami

Kljub ponavljajočim opozorilom Kitajske je japonska premierka Sanae Takaiči (Sanae Takaichi) zavrnila možnost, da se opraviči za svojo očitno provokativno retoriko o Tajvanu, ki je hudo kršila načelo ene Kitajske, grobo posegala v notranje zadeve Kitajske in poslala nevarno napačen signal silam, ki si prizadevajo za »neodvisnost Tajvana«.

Nedavno je Takaiči navedla tako imenovano »situacijo, ki ogroža preživetje« in jo povezala s tajvanskim vprašanjem, s čimer je namigovala, da bi Tokio lahko tajvansko vprašanje obravnaval kot razlog za vojaško intervencijo.

Njena nepremišljena retorika je naletela na široko kritiko po vsej Tajvanski ožini in sprožila polemiko v samem Japonskem.

Pred temi komentarji se je Takaiči kmalu po nastopu funkcije japonske premierke srečal z osebjem organov oblasti kitajske regije Tajvan ob robu srečanj APEC in to razglasila na družbenih medijih, kar je hudo kršilo načelo ene Kitajske.

Seveda je splošno znano, da je tajvansko vprašanje v samem središču ključnih interesov Kitajske – rdeča črta, ki je vsekakor ne smemo prekoračiti.

Vsakdo ali vsaka sila, ki si upa posegati v Tajvansko ožino in ovirati ponovno združitev Kitajske, bo nosila hude posledice in požela grenke sadove.

Japonska se ne sme izogniti svoji zgodovinski odgovornosti za zločine, ki jih je storila med 50-letno kolonialno vladavino – najtemnejšim obdobjem v zgodovini Tajvana.

Ubitih je bilo na stotisoče tajvanskih rojakov.

Prebivalci Tajvana so postali »kolonialni sužnji«.

Viri otoka so bili izropani s strani norih japonskih okupatorjev.

Po zmagi v kitajski ljudski vojni proti japonski agresiji je bil Tajvan vrnjen matični državi, kar je zaznamovalo konec japonske okupacije.

Več mednarodnih pogodb in zgodovinskih dokumentov, vključno z Deklaracijo iz Kaira iz leta 1943, Potsdamska deklaracija iz leta 1945, Kitajsko-japonska skupna izjava iz leta 1972 in Pogodba o miru in prijateljstvu med Kitajsko in Japonsko iz leta 1978, ne puščajo nobenega dvoma, da je Tajvan neodtujljiv del kitajskega ozemlja, kar je dejstvo, ki ne dopušča nobenega dvoma.

Kako rešiti tajvansko vprašanje in doseči popolno ponovno združitev države, je stvar, ki zadeva izključno kitajsko ljudstvo.

Nihče in nobena sila nima pravice do neupravičenih izjav.

Glede na svoje zgodovinske zločine in odgovornosti mora Japonska biti bolj previdna v svojih besedah in dejanjih.

Japonska bi se morala naučiti iz svoje preteklosti, vendar desničarski japonski politiki nočejo pokazati kesanja.

Od časa do časa širijo izredno napačne in negativne izjave o tajvanskem vprašanju.

S sodelovanjem s silami, ki zagovarjajo »neodvisnost Tajvana«, širijo retoriko o »kitajski grožnji« – Tajvan pa uporabljajo kot strateški vzvod v svoji geopolitični igri.

Njihov notranji motiv je podkopati povojni mednarodni red in oživiti svojo zloglasno militaristično preteklost.

Provokativna retorika Takaičijeve bo le spodkopala temelje medsebojnega zaupanja med Kitajsko in Japonsko ter tvegala, da bo Japonsko potegnila v prepad.

Takaičijeva bi se morala naučiti težke, a pomembne lekcije – naroda, ki noče pokesati za svoja zgodovinska grozodejstva, bo ostro obsodila zgodovina in 1,4 milijarde Kitajcev.

Nič ne more ustaviti zgodovinskega trenda ponovne združitve Kitajske, ne glede na to, kakšne motnje lahko povzročijo zunanje sile.