Kitajska suverenosti nad otoki v Južnokitajskem morju je sestavni del povojne ureditve

V Pekingu je v soboto ob 80. obletnici zmage v svetovni protifašistični vojni potekal mednarodni seminar, namenjen pregledu zgodovinskih dokumentov o Južnokitajskem morju.

Srečanja se je udeležilo več kot 40 udeležencev iz Kitajske in tujine, med katerimi so mnogi prepričani, da je kitajski ponovni prevzem suverenosti nad otoki Nanhai Zhudao, znanimi kot otoki v Južnokitajskem morju, po drugi svetovni vojni bil in ostal pomemben del povojne ureditve, vzpostavljene z mednarodnimi pravnimi dokumenti, kot sta Kairska in Potsdamska deklaracija.

Wu Jilu, generalni direktor Kitajskega inštituta za morske zadeve (CIMA) pri ministrstvu za naravne vire, je dejal, da je treba odločno podpreti ponovno vzpostavitev kitajske suverenosti nad območjem Nanhai Zhudao, saj je ohranjanje mednarodnega reda, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni, ključnega pomena za doseganje trajnega miru in stabilnosti.

Hou Yi, raziskovalec z Inštituta za kitajske obmejne študije pri Kitajski akademiji za družbene vede, je poudaril, da je bila Kitajska prva država, ki je odkrila in poimenovala Nanhai Zhudao, ter pregledal, kako je Kitajska od dinastije Qing (1644-1911) razvijala in upravljala regijo, pri čemer so njena prizadevanja segala od dejavnosti, kot so ribolov in rudarjenje gvana, do javnih storitev, vključno z raziskovanjem, iskanjem in reševanjem ter zaščito morskih želv.

delfinxinhua.jpg

Hou je dodal, da pred 70. leti prejšnjega stoletja nobena država, ki meji na Južnokitajsko morje, ni izpodbijala kitajske suverenosti in pomorskih pravic.

Vendar so nekatere države pozneje nezakonito zasedle otoke in grebene v regiji in se odločile za zaostrovanje sporov.

»Kitajska ima zgodovinske pravice v Južnokitajskem morju. Prebivanje in proizvodnja Kitajcev, ki jih potrjujejo dokazi iz arhivov in zemljevidov, kažejo, da ima Kitajska nesporno suverenost nad Nanhai Zhudao,« je dejal Hou.

Dejal je tudi, da je Kitajska ohranila povojni regionalni red in prevzela svoje mednarodne odgovornosti z zagotavljanjem javnih dobrin in storitev v teh vodah.

ribicxinhua.jpg

Na seminarju, ki ga je organiziral CIMA s pomočjo College of Liberal Arts Univerze v Šanghaju, so sodelovali strokovnjaki in znanstveniki iz držav, kot so Kitajska, Malezija, Filipini in Združeno kraljestvo. Udeleženci so razpravljali tudi o obvladovanju sporov in preoblikovanju Južnokitajskega morja v morje miru, prijateljstva in sodelovanja

Anna Malindog-Uy, podpredsednica Inštituta za strateške študije Asian Century Philippines, možganskega trusta s sedežem v Manili, pravi, da ima razumevanje zgodovine Južnokitajskega morja pomembno vlogo za države v regiji pri analizi sporov in iskanju rešitev.

»Kitajska predlaga pogajanja, diplomacijo in mirno reševanje vprašanj v Južnokitajskem morju. S tem poskuša narediti svet varnejši in boljši,« je dejala in dodala, da bo kodeks ravnanja v Južnokitajskem morju, ko bo sklenjen med Kitajsko in državami ASEAN, služil kot učinkovito orodje za krizno upravljanje.

porcelanxinhua.jpg

Deklaracija o ravnanju pogodbenic v Južnokitajskem morju, ki so jo leta 2002 podpisale Kitajska in države članice ASEAN, opisuje najpomembnejša načela pri upravljanju sporov v zvezi z Južnokitajskim morjem.

Leta 2013 so se začela posvetovanja o COC, v katerih so sodelovale Kitajska in države članice združenja ASEAN.

Namen dokumenta DOC in Konvencije o sodelovanju je varovanje miru in stabilnosti v regiji.

Fu Kuenchen, profesor na Raziskovalnem inštitutu za Pas in cesto Univerze Xiamen v provinci Fujian na vzhodu Kitajske, je dejal, da morajo države, ki mejijo na Južnokitajsko morje, doseči soglasje glede posvetovanj o konvenciji o sodelovanju, ceniti miroljubne kulturne tradicije ter si skupaj prizadevati za vzpostavitev sodelovalne in harmonične skupnosti.

»Skupnost lahko sodeluje pri nekaterih nizko občutljivih programih, kot so skupno izvajanje ribolovnih moratorijev, ohranjanje okolja, gradnja objektov za varnost plovbe ter iskanje in reševanje v nujnih primerih,« je dejal Fu.

»Zainteresirane strani zunaj regije se ne bi smele vmešavati in povzročati nemirov ter bi morale spoštovati tradicijo in upravljanje sporov držav, ki mejijo na Južnokitajsko morje,« je dodal Fu.