Kako je večina članic EU potihoma ustvarila nov, evropski »vojaški pakt«

Med poplavo novic iz sveta se je v Evropi te dni zgodil premik, ki je bil slabo opažen in komentiran, čeprav bi lahko imel velike geopolitične posledice, tako za Evropo, kot za ves svet. Če je namreč še vse do danes veljalo, da je NATO kot zavezništvo zahodnih držav Evrope, ZDA in Kanade temeljni kamen obrambe »svobodnega sveta«, se je to obdobje po pol stoletja končalo, kot poroča Business Insider, z oblikovanjem novega evropskega »vojaškega pakta«.

NATO je dobil PESCO: nov pakt, maskiran v "stalno strukturno sodelovanje"

Razlogi za nastanek nove obrambne organizacije so številni, od novih groženj, s katerimi se sooča Evropa, do premikov v ZDA, ki so z izvolitvijo Donalda Trumpa pokazale zelo kritičen odnos do zveze NATO, pa vse do odhoda Velike Britanije iz EU, saj je prav Velika Britanija dolgo časa nasprotovala centralizaciji vojaških sil iz EU in s tem tesnejšemu povezovanju evropskih držav na vojaškem področju.

Uradno sporočilo o dogodku je nekoliko suhoparno in zavito v običajno evropsko birokratsko leporečje. Po oceni evropskih vodilnih politikov novi »pakt«, kot to isto zadevo vidijo svetovni mediji, pravzaprav sploh ni »pakt«, pač pa preprosto zgolj »sklep Sveta o vzpostavitvi stalnega strukturnega sodelovanja.«

Svet je namreč 11. decembra 2017, torej manj kot mesec dni potem, ko je prejel skupno uradno obvestilo držav članic o njihovi nameri o sodelovanju, sprejel sklep o vzpostavitvi skupnega strukturnega sodelovanja. Pri strukturnem sodelovanju je tako udeleženih naslednjih 25 držav članic: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Hrvaška, Italija, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija in Švedska. Ministri iz 23 držav članic so nato 13. novembra 2017 podpisali skupno uradno obvestilo o stalnem strukturnem sodelovanju (PESCO) in ga izročili visoki predstavnici in Svetu. Nato sta 7. decembra 2017 uradno obvestilo s svoji odločitvi, da se bosta pridružili strukturnemu sodelovanju, predložili še Irska in Portugalska.

Možnost stalnega strukturnega sodelovanja na področju varnostne in obrambne politike je bila uvedena že z Lizbonsko pogodbo. V okviru te možnosti lahko več držav članic EU tesneje sodeluje na področju varnosti in obrambe. Ta stalni okvir za obrambno sodelovanje bo državam članicam, ki želijo in morejo skupaj razvijati obrambne zmogljivosti, omogočil, da vlagajo v skupne projekte in izboljšajo operativno pripravljenost in prispevek svojih oboroženih sil.

Vse skupaj se je zgodilo skorajda neopazno, ko je v Bruslju je potekalo zasedanja Sveta EU za zunanje zadeve, na katerem so obravnavali priprave na vrh med EU in Afriško unijo, strateško komuniciranje ter krepitev skupne varnostne in obrambne politike EU. Udeležila sta se ga tudi slovenski Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec in ministrica za obrambo Andrejo Katič, ki sta podpisala notifikacijsko listino za pristop Slovenije k stalnemu strukturnemu sodelovanju na področju evropske obrambe (PESCO). Na skupnem zasedanju zunanjih in obrambnih ministrov je bila razprava namenjena pregledu implementacije obrambnega paketa EU, v kontekstu izvajanju EU Globalne strategije na področju varnosti in obrambe, s poudarkom na Stalnem strukturnem sodelovanju na področju obrambe (PESCO).

Hkrati s sprejetjem sklepa o vzpostavitvi stalnega strukturnega sodelovanja so sodelujoče države članice sprejele izjavo, v kateri so pozdravile politični dogovor s prvim seznamom 17 projektov, ki se bodo v okviru strukturnega sodelovanja izvajali na področjih, kot so usposabljanje, razvoj zmogljivosti in operativna pripravljenost v okviru obrambe. Svet bo predvidoma te prve projekte uradno sprejel na začetku leta 2018.

V novem vojaškem »paktu« zato seveda ni Velike Britanije, prav tako pa dogovora (za zdaj) nista podpisala niti Danska in Malta. Vseh 25 drugih držav članic EU pa se je strinjalo z novim dogovorom, ki naj bi povečal sodelovanje med obrambnimi silami evropskih držav, zmanjšal odvisnost Evrope od ZDA in prispeval k bolj učinkoviti porabi obrambnega denarja v vseh državah članicah EU. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je potezo duhovito ocenil kot »slabo novico za naše sovražnike.« 

Pot do novega dogovora je bila dolga. Zahteve po začetku vzpostavljanje »evropske vojske« so bile najprej, v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaustavljene v francoskem parlamentu, nato pa v Veliki Britaniji, ki jo je bilo strah, da bi nova evropska vojska omejila svobodo delovanja njenih lastnih vojaških sil in britansko suverenost. Nato je bila evropska obramba ki ima svoje začetke v zahodnoevropski uniji dolg časa v senci zveze NATO, ki je v svojih operacijah »izven območja« določenega z Washingtonsko pogodbo pogosto, z različnim uspehom, posegala v vojna žarišča tudi v Evropi.

»Pred več kot pol stoletja je bila ustvarjena ambiciozna vizija Evropske obrambne skupnosti, vendar je tedaj manjkalo enotnosti in poguma, da bi jo uresničili v praksi. Sanje so bile v nasprotju z realnostjo. Danes pa so sanje postale resničnost,« je dejal Donald Tusk v govoru pred političnimi in vojaškimi voditelji 25 držav.

Opozorila zveze NATO o »podvajanju«

Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki si prizadeva za tesnejše sodelovanje evropskih držav po odhodu Britancev iz EU je pohvalil »konkreten napredek« članic EU. Nizozemski predsednik vlade Mark Rutte pa je ocenil, da bo nov dogovor omogočil EU, da bo bolj aktivna v tujini ter da bo tako »lažje podpirala tudi NATO.«

EU se je namreč pogosto soočala z resnimi težavami. O begunski krizi so njene vojaške sile delovale nekoordinirano, nepripravljena pa je bila tudi na intervencije Rusije na Krimu, v Ukrajini in v Gruziji. V Libiji je francosko-britanskim letalom v operaciji (ki je sicer naredila več škode kot koristi) zmanjkalo streliva in opreme, tako da so se evropske države po pomoč znova morale zateči k ZDA. Sledile so kritike nove ameriške administracije o prenizkem vlaganju evropskih držav v obrambni sektor in opozorila, da se na ZDA zaradi neresnega odnosa do obrambnih vprašanj v Evropi v prihodnje ni več mogoče zanašati stoodstotno.

»Žalostno je, da smo potrebovali Donalda Trumpa, da bi nam dal pospešek, toda ne glede na vse je to pravi končni rezultat,« ocenjuje nekdanji nemški obrambni minister Joschka Fischer

Kljub relativno umirjenim tonom politikov glede na vlogo zveze NATO in obljubam o nadaljnjem sodelovanju evropskih držav v okviru zveze NATO pa v tej organizaciji nad nepričakovano »konkurenco« očitno niso bili najbolj navdušeni. Generalni sekretar zveze NATO Jens Stoltenberg, ki se je udeležil slovesnosti ob sprejemu »sklepa« je na primer vse prisotne opozoril pred nevarnostjo »podvajanja«. Kar 22 od 25 članic novega evropskega »strukturnega sodelovanja« je namreč - tudi članic zveze NATO.