Kako je ameriški »kartaginski mir« v Ukrajini trčil ob kruto resničnost ruske odločnosti

Upokojeni polkovnik ameriške vojske Douglas Macgregor, avtor številnih vojaških knjig in nekdanji svetovalec ameriškega obrambnega ministrstva v času administracije Donalda Trumpa je nedavno napisal nov prispevek za časnik American Conservative, ki je vreden branja.

Predvsem zato, ker z argumenti, popolnoma drugače, kot to počne večina evropskih in ameriških »vojaških strokovnjakov« ter predvsem lahkovernih in zapeljanih novinarjev »osrednjih« medijev, ki so ob ukrajinski vojni znova demonstrirali le svojo plitkost in neznanje – prikazuje vojaške razmere v Ukrajini.

Ob tem pa analizira tudi glavno napako ZDA in v pomanjkanju strateškega razmišljanja vidi tisti vir problemov, ki je največjo članico zveze NATO zapeljal v popolnoma napačno smer.

Washington’s Carthaginian Peace Collides With Reality https://t.co/4vmSKsFgCG

— Radek Nemecek (His Majesty) (@RadekJNemecek) December 4, 2022

Prav tisto, v kateri za ZDA caplja tudi Slovenija in ki jo ta zveza zaradi porazov, ki sledijo, morda sploh ne bo preživela.

Kot pravi Macgregor, so nacionalni politični in vojaški voditelji, ki so ZDA popeljali v »vojne po izbiri« v Vietnamu, na Balkanu, v Afganistanu in Iraku to praviloma storili, ker so bili prepričani, da bodo boji kratki in odločilni.

Hkrati pa ameriški predsedniki, predsedniški svetovalci in višji vojaški voditelji nikoli niso niti pomislili, da je nacionalna strategija, če sploh obstaja, »sestavljena iz izogibanja konfliktom, razen če je država napadena in prisiljena v boj.«

vse bolj vroče postaja https://t.co/kA7qOOWVJo

— Miloš (@CerarMilos) December 3, 2022

Macgregor nato nadaljuje: »Zadnja žrtev te miselnosti je Ukrajina. V odsotnosti kritične analize korenin ruske nacionalne moči in strateških interesov so ameriški višji vojaški voditelji in njihovi politični šefi gledali na Rusijo skozi ozko usmerjeno lečo, ki je precenjevala moč ZDA in Ukrajine, a ignorirala strateške prednosti Rusije – geografsko globino, skoraj neomejene naravne vire, visoko socialno kohezijo in vojaško-industrijsko zmogljivost za hitro povečevanje vojaške moči.

Ukrajina je zdaj vojno območje, ki je podvrženo enaki obravnavi, kot so jo ameriške oborožene sile namenile Nemčiji in Japonski med drugo svetovno vojno, Vietnamu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in Iraku v desetletjih.

Električna omrežja, prometna omrežja, komunikacijska infrastruktura, proizvodnja goriva in skladišča streliva se sistematično uničujejo. Milijoni Ukrajincev še naprej bežijo z vojnega območja v iskanju varnosti, kar ima zlovešče posledice za evropske družbe in gospodarstva.

Medtem Bidnova administracija vedno znova zagreši neodpustljiv greh v demokratični družbi, ko Američanom noče povedati resnice: v nasprotju s priljubljeno pripovedjo zahodnih medijev o 'ukrajinski zmagi', ki blokira vse informacije, ki ji nasprotujejo, Ukrajina ne zmaguje in ne more zmagati v tej vojni. Meseci velikih ukrajinskih žrtev, ki so posledica neskončne serije nesmiselnih napadov na rusko obrambo v južni Ukrajini, so nevarno oslabili ukrajinske sile.

Predvidljivo je, da so evropske članice Nata, ki nosijo največje breme in vpliv vojne na njihove družbe in gospodarstva, vse bolj razočarane nad ukrajinsko posredniško vojno Washingtona. Evropsko prebivalstvo že odkrito dvomi v resničnost trditev v tisku o ruski državi in ameriških ciljih v Evropi.

Zaradi pritoka milijonov beguncev iz Ukrajine, skupaj s kombinacijo trgovinskih sporov, dobička iz prodaje ameriškega orožja in visokih cen energije obstaja tveganje, da se bo evropsko javno mnenje obrnilo tako proti vojni Washingtona kot proti Natu.

This week Zelensky said it will take a trillion dollars to rebuild, von der Leyen admitted 100,000 Ukrainian casualties and Poland wants a referendum on the annexation of western territories.

The price of being NATO's proxy is you don't get to be a country anymore.

— Jeff Wells (@JeffWellsRigInt) December 2, 2022

Tudi Rusija je doživela preobrazbo. V prvih letih mandata predsednika Putina so bile ruske oborožene sile organizirane, usposobljene in opremljene za izključno nacionalno teritorialno obrambo. Toda izvajanje posebne vojaške operacije (SMO) v Ukrajini je pokazalo neustreznost tega pristopa za nacionalno varnost Rusije v 21. stoletju.

Začetna faza SMO je bila omejena operacija z ozkim namenom in omejenimi cilji. Kritična točka je bila, da Kremelj nikoli ni nameraval storiti več kot prepričati Kijev in Washington, da se bo Moskva borila za preprečitev pridružitve Ukrajine Natu, pa tudi za nadaljnje slabo ravnanje z Rusi v Ukrajini.

Washington’s Carthaginian Peace Collides With Realityhttps://t.co/ZjG2nv68Sb pic.twitter.com/Bbp3nEqP6I

— Ron Paul Institute (@RonPaulInstitut) December 1, 2022

Vendar je SMO temeljila na neveljavnih predpostavkah in je bila prekinjena. Kot se je izkazalo, je omejena narava SMO dosegla nasprotni rezultat od želenega za Moskvo, pri čemer je dajala vtis šibkosti in ne moči.

Potem ko je ugotovil, da so temeljne predpostavke glede pripravljenosti Washingtona na pogajanja in sklepanje kompromisov neveljavne, je Putin ukazal STAVKI (generalštabu ruskih oboroženih sil op. prev.), naj razvije nove operativne načrte z novimi cilji: prvič, zdrobiti ukrajinskega sovražnika; drugič, odstraniti vsak dvom v Washingtonu in evropskih prestolnicah, da bo Rusija dosegla zmago pod svojimi pogoji; in tretjič, ustvariti nov ozemeljski status quo, ki bo sorazmeren z nacionalnimi varnostnimi potrebami Rusije.

Ko je bil novi načrt predložen in potrjen, se je predsednik Putin strinjal z operacijo ekonomije sile za obrambo ruskih ozemeljskih pridobitev z minimalnimi silami, dokler ne bi bili zbrani potrebni viri, zmogljivosti in ljudstvo za odločilne operacije. Putin je imenoval tudi novega poveljnika vojaškega obtoka, generala Sergeja Surovikina, visokega častnika, ki razume misijo in ima miselnost za uspeh.

Prihajajoča ofenzivna faza spopada bo omogočila vpogled v nove ruske sile, ki nastajajo, in njihove prihodnje zmogljivosti. V trenutku nastanka tega članka je 540.000 ruskih bojnih sil zbranih v južni Ukrajini, zahodni Rusiji in Belorusiji.

Številke še naprej rastejo, vendar te številke že vključujejo 1000 raketnih topniških sistemov, na tisoče taktičnih balističnih izstrelkov, manevrirnih izstrelkov in brezpilotnih letal ter 5000 oklepnih bojnih vozil, vključno z najmanj 1500 tanki, na stotine fiksnih raket s posadko, jurišna letala, helikopterje in bombnike.

Ta nova sila nima veliko skupnega z rusko vojsko, ki je posredovala pred 9 meseci, 24. februarja 2022.

Zdaj je mogoče predvideti, da bodo nove ruske oborožene sile, ki se bodo razvile iz področja vojne v Ukrajini, zasnovane za izvajanje strateško odločilnih operacij. Nastala ruska sila se bo verjetno zgledovala po zasnovi sil in operativnem okviru, priporočenem v delu generalpolkovnika Makhmuta Gareeva 'Če jutri pride do vojne? Obrisi prihodnjega oboroženega spopada.'

Novo vojaško silo bodo sestavljale veliko večje obstoječe sile, ki bodo lahko izvajale odločilne operacije v razmeroma kratkem času z minimalnimi okrepitvami in pripravami.

Povedano drugače, še pred koncem konflikta se zdi, da bo Washington spodbudil rusko državo, da okrepi svojo vojaško moč, ravno nasprotno od usodne oslabitve, ki jo je nameravala doseči Bela hiša, ko se je podala na svojo pot vojaškega spopada z Moskvo.

Toda nobeden od teh dogodkov ne bi smel nikogar presenetiti v Washingtonu, D.C.

Začenši z Bidnovim govorom v Varšavi, ki je dejansko zahteval spremembo režima v Moskvi, Bidnova administracija ni hotela videti zunanje politike v smislu strategije.

Kot neumen general, ki vztraja pri obrambi vsakega centimetra zemlje do zadnjega človeka, je predsednik Biden potrdil zavezo Združenih držav, da se bodo zoperstavili Rusiji in potencialno kateri koli nacionalni državi, ki ne bo dosegla hinavskih demokratičnih standardov globalizma, ne glede na ceno, ki jo bodo plačali Američani, bodisi v smislu njihove varnosti ali blaginje.

Bidnov govor v Varšavi je bil pregret zaradi čustev in ujet v ideologijo moralizirajočega globalizma, ki je priljubljen v Washingtonu, Londonu, Parizu in Berlinu.

Toda za Moskvo je bil govor enak kartaginskemu mirovnemu načrtu.

Bidnovo vodenje ameriške zunanje politike po sistemu 'ne jemlji ujetnikov' pomeni, da izid naslednje faze ukrajinske vojne ne bo le uničil ukrajinske države.

Uničil bo tudi zadnje ostanke povojne liberalne ureditve in povzročil dramatičen premik v moči in vplivu po Evropi, zlasti v Berlinu, ki bo moč premaknila stran od Washingtona v Moskvo in v omejenem obsegu v Peking.«