Haider še vedno razburja - "varuh izgubljene razbitine" razkril, zakaj skrivajo avto, v katerem se je ubil

Avtomobili, v katerem se je na noč od 10. na 11. oktober pred desetimi leti smrtno ponesrečil Jörg Haider, takratni deželni glavar avstrijske Koroške in vodja desničarske Svobodnjaške stranke (FPÖ), je še vedno ovit v tančico skrivnosti in daleč od oči javnosti, kar spodbuja različne špekulacije in hrani teorije zarote.

Avstrijskim medijem je ob obujanju spomina na 10. obletnico od Haiderjeve smrti uspelo razkriti, da se vozilo, ki ga je usodne noči vozil krepko okajeni deželni glavar osebno, še vedno nahaja na Koroškem.

Razbitine Haiderjevega avtomobila je po zaključku preiskave za 40.000 evrov kupila stranka Zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ), naslednica FPÖ in ga shranila na skrivnem kraju.

Nekdanji pokrajinski poslanec svobodnjakov FPO in odvetnik Christian Ragger je za Kleine Zeitung potrdil, da se Haiderjev močno poškodovan, prestižni VW Phaeton V6 nahaja "nekje" v Labotski dolini, in da sam plača za stroške skladiščenja, dokler stranka ne odloči, kaj bo sploh ukrenila glede službenega vozila nekdanjega deželnega glavarja.

Poudaril je, da je s skladiščenjem na javnosti skrivni lokaciji stranka BZÖ želela preprečiti prodajo luksuznega vozila, ki je bilo usodno za Haiderja nekim neznanim osebam. Pa čeprav bi šlo za zbiralca artefaktov iz Haiderjeve zapuščine, ali pa trgovca, ki ima avtoodpad.

Za nemški koncern Volkswagen "Phaeton" že več let velja za vozilo "gornjega cenovnega razreda". V grški mitologiji pa je bil Phaeton sin boga sonca Heliosa, toda za Haiderja je bil usoden. Nenavadno pa je, da njegov Phaeton V6, ki zmore hitrost tudi 241 kilometrov na uro, celo deset let po svoji zadnji vožnji, še vedno razburja nemško javnost, sproža špekulacije in ustvarja legendo.

Zato niti ne čudi, da je novica, da razvpiti avto ni zdavnaj končal v reciklaži, v avstrijski javnosti znova razvnela špekulacije o pravem vzroku Haiderjeve smrti, predvsem v smeri, da je umrl zaradi "manipulacij tretjih oseb" v avtomobilu, ki ga je sam vozil.

"Če obstajajo nove tehnične možnosti, ki bi nam omogočile nova spoznanja o vzroku nesreče, potem jih bomo uporabili," trdi Ragger, ki sam ne želi sodelovati v tovrstnih špekulacijah, saj se ga je že prijel vzdevek "varuh izgubljene razbitine".

Že pred leti so strankarski veljaki BZÖ sicer opozorili, da si ne želijo, da bi Haiderjev avto postal romarsko središče.

O "pravih" vzrokih tragedije, v kateri je vplivni koroški politik izgubil življenje, že več let krožijo različne teorije. Haider je bil mnogim v na poto, tako zaradi svojega političnega udejstvovanja na skrajni avstrijski desnici kot zaradi napadov na evropske politike.

Zato so pogosto kot možen vzrok nesreče omenjane prav "manipulacije" na njegovem vozilu.

Toda preiskava je pokazala, da vozilo ni bilo nič krivo in da je šlo za napako voznika.

Haider je namreč usodnega dne odslovil svojega voznika in se je pozno v noč usedel za volan pod vplivom alkohola, preiskava pa je ugotovila, da je imel celo 1,8 promilov alkohola v krvi.

Ob vsem tem je vozil predrzno, s hitrostjo 142 kilometrov na uro na odseku, kjer je bilo dovoljeno voziti le s 70 kilometri na uro.

Po manevru prehitevanja je izgubil nadzor nad vozilom, ki je zdrsnilo s ceste in zadelo v betonsko steno. Haider je umrl na poti v bolnišnico zaradi posledic nesreče.

Po policijskem poročilu mu je uspelo na izhodu iz Celovca, v bližini Kotmare vasi povoziti dva prometna znaka, z desnim kolesom zapeljati na bankino, "pokositi" živo mejo in treščiti v betonski podpornik vrtne ograje. Avto se je nato večkrat prevrnil, Haider pa je utrpel hude poškodbe glave in prsnega koša.

Čeprav je tudi posebna preiskava, ki jo je naročila družina preminulega politika potrdila, da je bil avto v brezhibnem tehničnem stanju, so njegovi privrženci ostali prepričani, da je bil Jörg Haider žrtev sabotaže oziroma zarote. Najbolj odbita ugibanja so omenjala napad celo z raketometom, krivca pa so iskali tudi v vrstah sindikalistov, največje nemške banke Deutsche Bank in izraelske obveščevalne službe Mosad.

Vendar so strokovnjaki in proizvajalec izključili kakršnokoli "manipulacijo" avtomobila. A prav to je razlog, zakaj nekateri Haiderjevi tovariši, kot je nekdanji podpredsednik in minister v avstrijski vladi Herbert Haupt, ne verjamejo v uradno različico nesreče. "Manipuliralo se je, nič ne ustreza dejstvom, tudi strokovnjak je omenil, da mu je bilo dovoljeno raziskati le v zelo ozkem okviru možnosti nesreče," opozarja Haupt.

Spomnimo, Haider je umrl po proslavi 88. obletnice koroškega plebiscita, ki je bil izveden leta 1920. Na plebiscitu so se koroški prebivalci odločali za priključitev južne Koroške bodisi k Avstriji bodisi k takrat že ustanovljeni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala 1. decembra 1918 z združitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevine Srbije.

Od 39.291 upravičencev se jih je plebiscita udeležilo kar 37.636. Oddanih pa je bilo 37.304 veljavnih glasov, od tega za Republiko Avstrijo 59,04 odstotka, za Kraljevino SHS pa 40,96 odstotka. Z izidom glasovanja je bila določena tudi meja med državama.

Na avstrijskem Koroškem 10. oktober praznujejo kot deželni praznik v spomin na plebiscit leta 1920.

Mesto njegove tragične smrti Haiderjevi privrženci še danes malikujejo, prižigajo sveče za 58-letnega preminulega politika in mu puščajo spominčke, tako da je včasih prizorišče nesreče izpred desetletja videti kot nekakšno svetišče.

Jörg Haider, ki se je deklariral kot borec za "nemško Koroško" pa med pripadniki slovenske manjšine na Koroškem ni bil priljubljen med ostalim tudi zato, ker je zagovarjal teptanje pravic manjšin in zavračal dvojezične table.

7. oktobra letos so ga, pred obletnico smrti, uvrstili celo v Encyklopaedyo Britannica, kot "kontroverznega in karizmatičnega avstrijskega politika". In ob tem zapisali:

"Še posebej sporne so bile številne njegove izjave o Hitlerju in nacistih. V govoru leta 1995 je na primer zagovarjal in pohvalil člane Waffen-SS, ki jih je opisal kot 'dostojne ljudi dobrega karakterja'. Nacistična koncentracijska taborišča pa je opisoval tudi kot 'kaznovalne tabore.' Kljub temu pa je trdil, da ni bil antisemit in da obžaluje holokavst."