REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Foreign Policy: »Evropski infantilni politiki ližejo škornje, ki jih brcajo v obraz, čas je, da EU naredi nepredstavljivo!«

Foreign Policy: »Evropski infantilni politiki ližejo škornje, ki jih brcajo v obraz, čas je, da EU naredi nepredstavljivo!«ZDA in EU, kot ju vidi Global Times. Vir: Posnetek zaslona, X

Kishore Mahbubani, ugledni sodelavec azijskega raziskovalnega inštituta Nacionalne univerze v Singapurju in dolgoletni diplomat je z avtorskim člankom za ameriški časnik Foreign Policy Evropski uniji poskusil pokazati pot iz slepe ulice, v kateri se je očitno znašla zaradi katastrofalno slabih odločitev evropskih politikov in institucij v Bruslju.

»Obupni časi zahtevajo obupne ukrepe. In kot so me učili moji geopolitični učitelji, je treba vedno misliti na nepredstavljivo, to pa je tisto, kar mora Evropa storiti zdaj.

Če bi bila Metternich ali Talleyrand (ali Charles de Gaulle) danes živa, bi priporočila nepredstavljivo možnost 2: sklenitev novega velikega strateškega dogovora z Rusijo, pri čemer bi vsaka stran upoštevala temeljne interese druge strani.

Prezgodaj je še govoriti o tem, kdo bodo pravi zmagovalci in poraženci druge Trumpove administracije. Stvari se lahko spremenijo. Vendar ni dvoma, da se je geopolitični položaj Evrope precej zmanjšal.

Odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da se pred pogovorom z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom ne bo niti posvetoval z evropskimi voditelji ali jih na to opozoril, kaže, kako nepomembna je postala Evropa, tudi ko gre za njene geopolitične interese. Edini način, da se Evropi povrne geopolitični položaj, je razmislek o treh nepredstavljivih možnostih.«

»Prvič, Evropa bi morala objaviti svojo pripravljenost, da izstopi iz Nata. Evropa, ki je prisiljena porabiti 5 odstotkov sredstev za obrambo, je Evropa, ki ne potrebuje Združenih držav.

Pet odstotkov skupnega BDP EU in Združenega kraljestva leta 2024 znaša 1,1 bilijona dolarjev, kar je primerljivo z obrambnimi izdatki ZDA v višini 824 milijard dolarjev leta 2024. (Leta 2024 sta EU in Združeno kraljestvo skupaj za obrambo porabili približno 410 milijard dolarjev.)

Sčasoma Evropi ni treba odnehati. Vendar bi Trumpa (in podpredsednika JD Vancea ter obrambnega ministra Peta Hegsetha) prebudila le verodostojna grožnja z izstopom in ga prisilila, da bi Evropo obravnaval spoštljivo.«

Zaradi Ukrajine: EU proti Rusiji
Zaradi Ukrajine: Evropska unija proti Rusiji. Vir: Posnetek zaslona, X

»Nasprotno pa vztrajanje Evropejcev, da po Trumpovih provokativnih dejanjih ostanejo v Natu, daje svetu vtis, da ližejo škornje, ki jih brcajo v obraz.

Mnoge v svetu šokira, da Evropejci niso predvideli, v kakšni zagati so se znašli. Eno od prvih pravil geopolitike je, da moramo vedno načrtovati proti najslabšim možnim scenarijem.

Po izbruhu ukrajinske vojne je vse evropsko strateško razmišljanje temeljilo na najboljšem možnem scenariju, po katerem so ZDA povsem zanesljiva zaveznica, čeprav so doživele Trumpov prvi mandat in njegove grožnje, da bo izstopil iz največje vojaške zveze na svetu.«

»Za celino, ki je dala strateške ume, kot so Metternich, Talleyrand in Kissinger, je bilo strateško razmišljanje o Ukrajini in njenih dolgoročnih posledicah skoraj infantilno.

Vendar bi Trumpa (in podpredsednika JD Vancea ter obrambnega ministra Peta Hegsetha) prebudila le verodostojna grožnja z izstopom in ga prisilila, da bi Evropo obravnaval spoštljivo. Nasprotno pa vztrajanje Evropejcev, da po Trumpovih provokativnih dejanjih ostanejo v Natu, daje svetu vtis, da ližejo škornje, ki jih brcajo v obraz.

Če bi bila Metternich ali Talleyrand (ali Charles de Gaulle) danes živa, bi priporočila nepredstavljivo možnost 2: sklenitev novega velikega strateškega dogovora z Rusijo, pri čemer bi vsaka stran upoštevala temeljne interese druge strani.

Številni vplivni evropski strateški misleci bi bili proti tem predlogom, saj so prepričani, da Rusija predstavlja resnično varnostno grožnjo državam EU.

Res? Katera je najpomembnejša strateška tekmica Rusije, EU ali Kitajska? S kom ima najdaljšo mejo? In v razmerju do koga se je njena relativna moč tako zelo spremenila?

Rusi so geopolitični realisti najvišjega reda. Vedo, da niti Napoleonove enote niti Hitlerjevi tanki ne bodo ponovno napredovali do Moskve.

Evropejci ne vidijo očitnega protislovja med tem, da se veselijo ruske nezmožnosti premagati Ukrajino (državo z 38 milijoni prebivalcev in BDP-jem v višini približno 189 milijard dolarjev leta 2024), nato pa razglašajo, da je Rusija prava grožnja Evropi (ki ima 744 milijonov prebivalcev in BDP v višini 27 bilijonov dolarjev leta 2024).«

»Rusi bi verjetno z veseljem dosegli pošten kompromis z EU, ki bi upošteval sedanje meje med Rusijo in EU ter realističen kompromis glede Ukrajine, ki ne bi ogrožal ključnih interesov nobene od strani.

Dolgoročno, ko se bo med Rusijo in novo strateško avtonomno Evropo ponovno vzpostavilo strateško zaupanje, bi lahko Ukrajina postopoma služila kot most med EU in Rusijo, ne pa kot kamen spotike.

Bruselj bi moral imeti srečo, da je Rusija relativno gledano nazadujoča in ne naraščajoča sila. Če lahko Združenje držav jugovzhodne Azije, relativno šibkejša regionalna organizacija, vzpostavi dolgoročen odnos zaupanja z vzpenjajočo se silo, kot je Kitajska, lahko EU zagotovo doseže več z Rusijo.«

Evropejci so nespametno verjeli, da bo suženjska zvestoba ameriškim geopolitičnim prednostnim nalogam prinesla bogate geopolitične dividende. Namesto tega so dobili brco v obraz. Vir: Posnetek zaslona, X

»In to vodi do nepredstavljive možnosti 3: sklenitev novega strateškega dogovora s Kitajsko. Na področju abecede zunanje politike je spet pomemben razlog, zakaj je geopolitika kombinacija dveh besed: geografija in politika.

Da bi ohranili Evropo, ki jo vodijo sredinske stranke, bi morali Evropejci pozdraviti vse tuje naložbe v Afriki, ki ustvarjajo delovna mesta in zadržujejo Afričane doma.

 Geografija Združenih držav, ki se s Kitajsko soočajo na drugi strani Tihega oceana, v kombinaciji s težnjo Washingtona po prvenstvu pojasnjuje sovražni odnos med Združenimi državami in Kitajsko.

Kateri geopolitični pritiski so povzročili poslabšanje odnosov med EU in Kitajsko?

Evropejci so nespametno verjeli, da bo suženjska zvestoba ameriškim geopolitičnim prednostnim nalogam prinesla bogate geopolitične dividende. Namesto tega so dobili brco v obraz.«

Mrtvi, a sankcionirani
EU bi rada še naprej sankcionirala. Vir: Posnetek zaslona, X

»Pri tem je pomembno, da lahko Kitajska pomaga EU pri reševanju njene resnične dolgoročne geopolitične nočne more: demografske eksplozije v Afriki.

Leta 1950 je bilo evropsko prebivalstvo dvakrat večje od afriškega. Danes je afriško prebivalstvo dvakrat večje od evropskega. Do leta 2100 bo šestkrat večje.

Če Afrika ne bo razvila svojih gospodarstev, bo v Evropo prišlo do vala afriških migrantov.«

»Če Evropejci verjamejo, da Evropa nikoli ne bo proizvedla voditeljev, kot je Trump, so očitno v iluziji. Elon Musk ni edini milijarder, ki podpira skrajno desne stranke v Evropi.

Trump se obnaša kot racionalen geopolitični akter, saj na prvo mesto postavlja interese svoje države. Evropa Trumpa ne bi smela samo kritizirati - namesto tega bi ga morala posnemati.

Da bi ohranili Evropo, ki jo vodijo sredinske stranke, bi morali Evropejci pozdraviti vse tuje naložbe v Afriki, ki ustvarjajo delovna mesta in zadržujejo Afričane doma.

Namesto tega se Evropejci s kritiziranjem in nasprotovanjem kitajskim naložbam v Afriki sami streljajo v nogo. Že to dejanje kaže, kako naivno je postalo dolgoročno evropsko strateško razmišljanje. Bruselj žrtvuje svoje strateške interese, da bi služil ameriškim, v upanju, da bo geopolitična podrejenost prinesla nagrado.

Očitno ni tako. Dva tisoč let geopolitike nas je naučilo preprostega in očitnega nauka: Vse velike sile bodo na prvo mesto postavile svoje interese in po potrebi žrtvovale interese svojih zaveznikov.

Trump se obnaša kot racionalen geopolitični akter, saj na prvo mesto postavlja interese svoje države. Evropa Trumpa ne bi smela samo kritizirati - namesto tega bi ga morala posnemati.

Izvesti bi morala trenutno nepredstavljivo možnost: razglasiti, da bo odslej na svetovnem prizorišču strateško avtonomen akter, ki bo na prvo mesto postavil svoje interese. Če bo to storila, bo Trump morda končno pokazal nekaj spoštovanja do Evrope.«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek