REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Evropa, v obupu izgubljene vojne, snuje, kako škodovati Ameriki - z detonacijo svetovnega finančnega sistema

Evropa, v obupu izgubljene vojne, snuje, kako škodovati Ameriki - z detonacijo svetovnega finančnega sistemaObrazi obupancev: Zelenski, Starmer, Macron in Merz so 8. decembra v Londonu kovali peklenski načrt, kako omajati Trumpa. Vir: X, posnetek zaslona

Evropski uradniki tiho razpravljajo o nepredstavljivem: o tem, da bi se znebili 2,3 bilijona dolarjev ameriških državnih obveznic, če bi Donald Trump sklenil dogovor z Moskvo (za Ukrajino) - brez njih.

To ni diplomacija. To je zagotovljeno vzajemno finančno uničenje.

Številke so osupljive. EU in Združeno kraljestvo imata skupaj pod palcem več ameriškega dolga kot Kitajska. Dovolj, da se donosnost 10-letnih obveznic čez noč poveča za 200 bazičnih točk. Dovolj, da zamrzne ameriški trg nepremičnin. Dovolj, da se letna plačila zveznih obresti dvignejo nad 1,5 bilijona dolarjev.

To ni diplomacija. To je zagotovljeno vzajemno finančno uničenje.

Toda tukaj je tisto, česar vam nihče ne pove. Evropa ne more sprožiti tega sprožilca, ne da bi prej samo sebe ustrelila v koleno.

Evropske banke imajo strukturno kratko pozicijo dolarjev. Za dostop do trgov financiranja v dolarjih uporabljajo državne obveznice kot zavarovanje. Če se zavarovanja znebijo, se bo celoten evropski bančni sistem v 72 urah soočil z likvidnostno krizo.

Evropska centralna banka (ECB) ne more tiskati dolarjev. Potrebovali bi menjalne linije Federal Reserve ZDA. Sredi finančne vojne en sam telefonski klic iz Washingtona konča to rešilno bilko. To je past.

Trumpov 28-točkovni načrt za Ukrajino Putinu omogoča ozemeljske pridobitve, hkrati pa Bruselj popolnoma odriva na stran. Edini vzvod za Evropo je 2,3 bilijona dolarjev ameriškega dolga. Toda njegova uporaba kot orodje zoper ZDA bi uničila uporabnika - Evropo.

Pravo bojišče torej ni več Ukrajina. Gre za 210 milijard evrov zamrznjenih ruskih sredstev, ki jih nadzira Evropa. Washington želi, da se ta sredstva ohranijo kot del mirovnega sporazuma z Moskvo. Toda Evropa jih želi uporabiti kot vzvod za dosego svojih ciljev.

Pravo bojišče torej ni več Ukrajina. Gre za 210 milijard evrov zamrznjenih ruskih sredstev, ki jih nadzira Evropa. Washington želi, da se ta sredstva ohranijo kot del mirovnega sporazuma z Moskvo.

Toda Evropa jih želi uporabiti kot vzvod za dosego svojih ciljev.

Treba je spremljati podatke Treasury International Capital za prvo četrtletje 2026. Vsak premik tujih naložb, ki presega 5 % iz četrtletja v četrtletje, bo potrdilo, da se je grožnja iz blefa sprevrgla v dejanja.

80-letni transatlantski finančni dogovor, ki je Evropi narekoval, da reciklira dolarje z nakupi državnih obveznic v zameno za ameriška varnostna jamstva, se bo v realnem času ponovno izpogajal.

Stari svet se ne bo končal z velikim praskom. Končal se bo z dražbo obveznic.

EU in Združeno kraljestvo grozita s prodajo 2,34 bilijona dolarjev v ameriških državnih obveznicah kot kazen, če ameriški predsednik brez odobritve evropskih voditeljev sklene mirovni sporazum z Moskvo za Ukrajino.

Njun cilj je zrušiti ameriški trg obveznic in sprožiti likvidnostno krizo, ki bi presegla finančni zlom iz leta 2008.

S takimi prijatelji, kdo potrebuje sovražnike.

Zato evropska foto-scena na Downing Streetu v ponedeljek ni kazala enotnost evropskih voditeljev.

Bila je panika.

Nemški kancler Friedrich Merz in francoski predsednik Emmanuel Macron nista v ponedeljek pridrvela k Starmerju v London, da bi demonstrirala moč. Pohitela sta k Starmerju zato, ker se Washington tiho in brez njih pogaja z Moskvo o končanju ukrajinske vojne. Vojna, ki so jo evropski voditelji spremenili v moralno križarsko vojno, je zdaj pogajalski adut na mizi nekoga drugega. Američanov. In Rusov.

Vojna, ki so jo evropski voditelji spremenili v moralno križarsko vojno, je zdaj pogajalski adut na mizi nekoga drugega. Američanov. In Rusov.

Zato Merz s pogumom prestrašene miške zacvili, da je »skeptičen« do ameriškega načrta. Macron slabo blefira, ko (z resnim obrazom) trdi, da ima Evropa »asa v rokavu«. Starmer ni nič manj patetičen, ko zahteva »pravično in trajno premirje«. V prevodu: mir, ki ga delno oblikujejo v Washingtonu, jih bolj straši kot vojna, ki se sesuva na ukrajinski frontni črti.

Ker je zanje mir, ki ga ne nadzorujejo, priznanje, da vojne nikoli niso nadzorovali in da bodo nosili breme ponižanja poražencev.

Časovnica sploh ni naključna - Ukrajina se prihodnje leto sooča z 71,7 milijarde evrov veliko proračunsko luknjo, luknjo, ki je evropski voditelji ne morejo zapolniti, Washington pa je noče.

Govori in obljube voditeljev EU so poceni. Vojna pa ne.

Najboljše, kar si lahko EU in London izmislita, je dokončanje samomorilskega pakta z razstrelitvijo ostankov finančnega reda po drugi svetovni vojni. Torej, Macron res ima prav, z nemškim kanclerjem in britanskim predsednikom vlade res imajo karte za igranje, toda resnično izjemno slabe karte.

Trumpov načrt je brutalen, transakcijski, sebičen, vendar počne eno stvar, ki si je Evropa nikoli ni upala priznati: priznal je, da je Rusija zmagala.

Evropsko moraliziranje ne spremeni zemljevida na bojišču.

Trump se pogaja s Vladimirjem Putinom na temelju realnosti, ne pa na hlapih bruseljskih halucinacij. In zato se ga EU boji, saj je razgalil iluzije, na katerih so si zgradili ugled, iluzije, ki so Evropi dopuščale, da se pretvarja, da usmerja zgodovino, v resnici pa je Trump pometel z njo. Odtujeni birokrati iz Bruslja in evropskih prestolnic so Evropejcem prodali laž o dosegljivi zmagi proti Rusiji, da bi navadni smrtniki lažje prenesli breme varčevalnih ukrepov in hipotekarno zastavljali svojo prihodnost, medtem ko se evropska elita s svojimi oligarhičnimi lutkami iz Kijeva gosti nad truplom Ukrajine.

Tudi Zelenski se tega zaveda. Njegovi citati so najglasnejši alarm doslej: »Brez enotnega stališča ... občutljiva vprašanja ... stvari, ki jih ne moremo urediti brez Američanov.« To ni diplomatski jezik. To je jezik človeka, ujetega med pokrovitelji, ki niso več usklajeni, lutke, raztegnjene med dvema različnima strategijama izhoda.

Medtem ko Evropa govori o »usodi« in »kolektivni varnosti«, v isti sapi hrepeni po načinih, kako bi pokradla zamrznjena ruska sredstva, samo da bi vojno ohranila pri življenju. Ne za zmago, ampak zgolj za odlašanje končnega obračuna.

Mirovni načrt, ki priznava realnost na bojišču, jih ogroža bolj kot eskalacija, saj razkriva vse mite, ki so jih prodali svojim volivcem.

Torej pravi razkol šele sledi: Washington poskuša, pa čeprav nerodno, zaključiti vojno, za katero ve, da je že zdavnaj izgubljena. Evropa poskuša podaljšati vojno, ki si je ne more privoščiti izgubiti, a jo je že izgubila in se zdaj boji ljudstva na evropskih ulicah.

Torej pravi razkol šele sledi: Washington poskuša, pa čeprav nerodno, zaključiti vojno, za katero ve, da je že zdavnaj izgubljena. Evropa poskuša podaljšati vojno, ki si je ne more privoščiti izgubiti, a jo je že izgubila in se zdaj boji ljudstva na evropskih ulicah.

Starmer si je želel v Londonu Evropi in svetu pokazati enotnost.

Namesto tega je razodel razkol, takšen, ki je viden tik preden plebejci vdrejo skozi vrata palače in zahtevajo odgovornost. Tudi za izdajo Evrope.

Zgodovina se teh dni ne bo spominjala po odločnosti evropskih voditeljev.

Spominjala se bo Evrope, stisnjene v kot, ki se je oklepala svoje retorike kot ščita, ujeta v krčečem se krogu lastne kreacije, ko se ji je realnost, od jarkov do pogajalske mize, izmuznila iz rok in mir, sklenjen v Moskvi in ​​Washingtonu, pustil Evropo strmeti v račun za vojno, ki jo je vztrajano podpihovala, in izgubila na ponižujoč način.

Snidenje vodilnih evropskih politikov v Londonu zato ni bil mirovni vrh. Bila je budnica za Evropo, da se zgodovina nadaljuje brez nje in da se vojna, za katero je trdila, da jo narekuje, zdaj rešuje brez nje.

Starmer, Macron, Merz in Zelenski so v ponedeljek za hip pozirali na stopnicah Downing Streeta 10 v prizoru koreografirane solidarnosti.

Toda solidarnost je privilegij akterjev, ki še vedno lahko vplivajo na zaplet. Evropa se je temu privilegiju odpovedala v trenutku, ko je moralno gledališče zamenjala za strategijo.

Trumpovi odposlanci so pet ur sedeli s Putinom v Moskvi, ne da bi pozirali fotografom, ampak da bi se pogajali, preizkušali rdeče črte, orisali arhitekturo zaključka konflikta.

Nato so odleteli v Miami na maratonske sestanke z ukrajinsko ekipo, in Zelenskega zasipali s posodobljenim načrtom, ki zdaj zahteva še večje ozemeljske koncesije, strožje omejitve in šibkejša varnostna jamstva. Ko ga končno dobijo na telefon, pričakujejo, da hitro dahne »da«.

Tako so ZDA pripravile teren za končanje konflikta, ki ga ne nameravajo več podpirati za voljo svojih evropskih vazalov.

Moč ni kup kart, ki jih je omenil predsednik Francije, ampak vzvod. In evropski vzvod je pogrnil v trenutku, ko so ZDA v svoji novi strategiji napovedale, da ne bodo več zagotavljale varnostnih jamstev Evropi, jamstev, na katerih je bila po drugi svetovni vojni zgrajena Stara celina.

Macronove »karte« so blodnje hazarderja, ki je svoje žetone prodal pred leti in še vedno vztraja, da je v igri. Merz poskuša zveneti resno, ko pravi, da je »skeptičen« do prizadevanj ZDA.

Starmer londonsko zborovanje označuje za »koalicijo voljnih«.

Vendar sta Merz in Macron prišla v London brez pogajalske moči, brez vojaškega vzvoda in brez neodvisne poti do miru. So gledalci, ki se pretvarjajo, da so avtorji, da so še vedno »za mizo«. Nato Zelenski, kislega obraza stopi pred novinarje in izreče stavek, ki so mu ga narekovali njegovi evropski menedžerji: »Rusija vztraja, da se odpovemo ozemlju. Mi se nočemo ničemer odpovedati. Američani trenutno iščejo kompromis.«

Ravno takrat se je evropska fasada razpočila, saj si Washington želi dogovora, zasidranega na zemljevidu, kakršen je v resnici.

Toda Evropa potrebuje podaljšanje vojne – ne zato, da bi Ukrajini pomagala zmagati, temveč zato, da bi odložila medsebojni politični obračun in ohranila korupcijo tekočo. »Suverenost« na katero se sklicuje Zelenski, ujet med Brusljem, Berlinom, Parizom in Londonom, je postala diplomatski rekvizit, vez med ameriško nestrpnostjo in evropskim zanikanjem, simbol, ki ga uporabljajo pokrovitelji, ki nimajo več istega cilja.

Vendar Rusija odlično razume, da je čas na njeni strani.

Njeni roji dronov, raketni napadi in napadi na omrežje niso stopnjevanje zaradi eskalacije same, temveč opomnik, da Moskva določa tempo in da vsak mesec izčrpava Ukrajino vojaško, Evropo gospodarsko in njeno izčrpano naracijo - psihološko.

In potem iz Dohe pricurlja neolepšana resnica: Trump mlajši nakaže, da se bo njegov oče, ameriški predsednik morda preprosto umaknil iz mirovnih pogajanj, če se Ukrajina noče premakniti k dogovoru.

Washington ima možnosti. Evropa jih nima. To je trda geometrija moči.

Evropa se je vklenila v posredniško vojno, ki je ne more voditi, financirati in ne preživeti. Svoj ugled je tvegala s fantazijami o ruskem propadu, svojo industrijo žrtvovala zaradi protiruskih sankcij, ki so se odbile nazaj kot šrapneli, in svojo politiko gradila na moralnih teatralnostih, ki so se razblinile v trenutku, ko je Washington sprejel hladni realizem. Vse, kar je Evropa razglašala za načelno, se zdaj razkriva kot predstava in Evropejci so s to prevaro opravili.

Zgodovina si bo zadevni »vrh« v Londonu, ki smo mu bili priča, zapomnila kot trenutek, ko je Evropa spoznala, da bo vojno, ki jo je gojila, financirala in katastrofalno napačno razumela, končali odrasli v sobi, medtem ko je smetana njenih voditeljev ostala pred vrati, oklepajoč se svojih iluzij o »kartah v rokavu«, ki jih ni nikoli imela.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke