Donald Trump in Kim Jong Un - skupaj v tretjo svetovno vojno ?

Razmere na korejskem polotoku se v zadnjem času zaostrujejo, to pa vpliva tudi na povečano zanimanje medijev za številne pojme, ki so bili po koncu hladne vojne odrinjeni na obrobje. V zadnjem času predvsem za - jedrsko in tretjo svetovno vojno. 

S strani ameriških obveščevalnih služb napovedan skorajšnji šesti preizkus jedrskega orožja v Severni Koreji - najverjetneje  "miniaturne bojne glave ", pa tudi nedavni raketni napad ZDA na cilje v Siriji, uporaba 11-tonske ameriške "matere vseh bomb" (GBU-43/B Massive Ordnance Air Blast Bomb oziroma s kratico MOAB) v Afganistanu, izjava predsednika ZDA Donalda Trumpa, da je "Severna Koreja velik problem" in da bodo ZDA ta problem "odpravile", premiki ameriške letalonosilke Carl Vilson in jedrske podmornice USS Michigan v bližino korejskega polotoka ter grožnje severnokorejske vojske, da je pripravljena "uničiti ameriško letalonosilko" - vse to je znova sprožilo razprave o nevarnostih, ki jih prinaša jedrska vojna.

Visok častnik ameriške mornarice, admiral Harry B. Harris Jr., ki nadzoruje ameriške operacije v Pacifiku je v četrtek dejal, da je severnokorejska kriza "najhujša, kar sem jih videl", ter da je samo vprašanje časa, ko bo Kim Jong Un dobil sposobnost, da z jedrskimi bojnimi glavami ogrozi ZDA.

Nekdanji generalni sekretar OZN Ban Ki Moon je na podoben način opozoril, da se "svet bliža jedrskemu uničenju." V Svojem govoru na šoli Harvard-Kennedyevi šoli v Massachusettsu je Ban Ki Moon ocenil, da mora mednarodna skupnost vzdrževati pritisk sankcij na Severno Korejo, da bi ustavila svoje vse večje grožnje z jedrskim in raketnim orožjem. "Svet se bliža jedrskemu uničenju. To je resnično strašljivo. Položaj na korejskem polotoku je alarmanten. Nikoli v preteklosti nismo imeli takšnih napetosti na korejskem polotoku. Nikoli po korejski vojni," je dejal nekdanji generalni sekretar OZN.

Besedna zveza "tretja svetovna vojna" je postala celo najbolj iskan pojem na brskalniku Google in je dosegla višjo raven kot leta 2004.

Racionalnost severnokorejske iracionalnosti

 ZDA so v Južni Koreji že namestile protiraketni sistem THAAD, katerega radarji po oceni Kitajske ogrožajo njeno nacionalno varnost. Kitajska je zato kot odgovor pričela z manevri in preizkušanjem orožja na svoji južni meji. Tudi Rusija je na mejo s Severno Korejo poslala dodatne vojaške enote. Kitajski mediji so poročali, da bodo ZDA v primeru namestite sistema THAAD "morale plačati ceno" in nekateri mediji povsem že brez zadržkov poročajo celo o tem, da se Kitajska pripravlja na "tretjo svetovno vojno". In to kljub temu, da sta se ameriški in kitajski predsednik menda odlično razumela, ko je Donald Trump kitajskega kolega med nedavnim obiskom v ZDA kar med malicanjem odlične čokoladne tortice obvestil, da je pravkar sprožil napad s tomahavki na Sirijo. Kar naj bi kitajski predsednik po pripovedovanju Donalda Trumpa - po prvotni osuplosti - sprejel z razumevanjem. Zaradi vljudnosti ali zares, tega seveda ne vemo. Vidimo pa lahko premike kitajske vojske v bližini meje s Severno Korejo. Ameriški predsednik se bo očitno moral šele naučiti razlike med diplomatsko vljudnostjo v hiši gostitelja in realno politiko.  

Odnosi med ZDA in Rusijo sicer že od najmanj leta 1990 ne temeljijo več na ideološkem konfliktu, vendar ti odnosi še zdaleč niso dobri in so po ocenah vodij diplomacij obeh držav zelo slabi. Uporaba največje konvencionalne bombe zastavlja tudi vprašanje, katero bo naslednje najmočnejše orožje uporabljeno v spopadih. Iz Rusije so prišla poročila o tem, da ima ruska vojska "očeta vseh bomb", termobarično bombo, ki deluje tako da se eksploziv najprej pomeša z zrakom in nato eksplodira nad velikim področjem. Ta bomba naj bi bila po moči štirikrat močnejša od ameriške MOAB.

Naslednje po moči pa bi lahko bile termonuklearne bojne glave, ki jih zagotovo že ima tudi Severna Koreja, ki tudi javno napoveduje njihovo uporabo. To seveda ni izven zgodovinskega konteksta - Koreja je bila v preteklosti tarča ameriške intervencije in potencialna tara jedrskega napada, leta 2003 pa je bila z znamenitim govorom Georga W. Busha znova uvrščena med "sile zla". Severnokorejske grožnje z uporabo jedrskega orožja se zdijo danes večini svetovne javnost iracionalne, vendar je takšno ravnanje severnokorejskega režima rezultat številnih geopolitičnih silnic. Z uporabo jedrskih bomb - želel jih je odvreči med 20 in 30 - je v času korejske vojne, v katero se je vpletla tudi Kitajska, med leti 1950 in 1953 grozil tudi ameriški general Douglas Mcarthur. Novembra leta 1951 je Kitajska z okoli 200 000 vojaki pomagala vojakom Severne Koreje, ki so se borili proti pripadnikom vojske južne Republike. ZDA so v svoji vojaški bazi v Guamu pripravile bombnike B-29, pripravljene na uporabo jedrskih bomb. ZDA so jih v tistem času imele na razpolago okoli 300, vse pa so bile bistveno močnejše od bomb, odvrženih nad Hirošimo in Nagasakijem leta 1945.

Ameriški predsednik Truman je istega meseca na novinarski konferenci dejal, da bo naredil "karkoli bo potrebno, da zmaga v Koreji" - vključno z uporabo jedrskih bomb. njihovo uporabo pa naj bi po njegovih besedah avtorizirali "poveljniki na terenu." Aprila naslednjega leta je bilo vse pripravljeno za bombardiranje. Devet jedrskih bomb napolnjenih z fisijskim materialom je prispelo na japonsko Okinavo, skupaj z bombniki B-92. Poveljniki so se zbrali v Tokiu. Toda potem, ko se je general Douglas MacArthur večkrat javno zoperstavil svojemu predsedniku glede strategije v Severni Koreji si je Truman premislil, odpoklical generala McArthurja in na njegovo mesto imenoval generala Matthewa Ridgwaya. Ameriško letalstvo je nato v operaciji "Hudson Harbor" nato izvedlo še nekaj simulacij bombardiranja Koreje, vendar ukaza za napad nikoli niso dobili. Poveljniki so se odločili, da jedrsko orožje ostane zgolj orodje zastraševanja, ker bi bile posledice njegove uporabe preveč nepredvidljive.

O tem, kakšne bi bile posledice takšne vojne danes, še posebej če bi se v spopad ki bi se začel v Severni Koreji zapletle velike sile, sta svoje ocene, kot poroča Globalresearch podala strokovnjaka Steven Starr in Greg Mello.

Steven Starr je član združenja Fiziki za družbeno odgovornost, članke o jedrski problematiki pa objavlja tudi v časniku atomskih znanstvenikov (Bulletin of Atomic Scientists) in drugih publikacijah. Starr je kritično ocenil zlasti poročanje največjih zahodnih medijev o posledicah jedrske vojne z Rusijo. "V to je globoko vpletena tudi CIA. Samo šest megakorporacij nadzoruje 90 odtotkov ameriških in zahodnih medijev, v njih pa zato ne objavljajo zgodb, ki so v nasprotju z uradnimi stališči Washingtona. Namerna cenzura, ki ne dopušča nasprotovanja, je najpomembnejša karakteristika tega, kar poslušamo danes. Sklicevanje na 'uradne vire' brez opiranja na dejanske dokaze sproža napačne ocene, ki naj bi podpirale ameriške aktivnosti...Rezultat tega je molk o posledicah prave vojne z Rusijo...Situacija pa bi v tem pogledu lahko razplamtela zelo hitro, še posebej zato, ker so odnosi med ZDA in Rusijo najslabši v njuni zgodovini. V skladu z enim od poročil, ki sem jih v zadnjem času bral, se načrtuje napotitev 150 000 ameriških vojakov v Sirijo. Glede na to, da so tam - na zahtevo sirske vlade - že ruske in iranske enote, bi bila takšna odločitev ameriške administracije zelo neumna. Zelo težko bi se bilo izogniti tretji svetovni vojni. Če bi se ZDA in Rusija zapletli v neposreden konflikt bi ena ali druga stran v nekem trenutku zagotovo začela izgubljati. V tem primeru bi morala država priznati poraz, ali pa spopad zaostriti. Ko se bi zgodilo to, bi bila uporaba jedrskega orožja verjetnejša. Ko pa se pričnejo uporabljati jedrske bombe, lahko zelo hitro pride tudi do splošne jedrske vojne. ZDA in Rusija imata vsaka najmanj po 1000 strateških jedrskih orožij z močjo najmanj 100 kiloton, ki jih je mogoče sprožiti v dveh ali največ petnajst minutah. Ker je zato, da jedrski izstrelek iz ameriške podmornice zadene Moskvo potrebnih okoli devet minut, to pomeni, da bi se ruska vlada lahko odzvala s povračilnim udarcem.

Gre pa samo za orožje, ki je v visoki bojni pripravljenosti. ZDA in Rusija imata skupaj okoli 3500 strateških jedrskih orožij (vsaka od njih ima moč najmanj 100 000 ton TNT-a), ki bi jih lahko detonirali v času ene ure. V ZDA je okoli 300, v Rusiji pa 200 mest, v katerih živi več kot 100 000 prebivalcev. Glede na veliko število jedrskih orožij je zelo verjetno, da bi bila ta večja mesta zadeta. Okoli 30 odstotkov prebivalstva ZDA in Rusije bi umrlo v prvi uri vojne. Nekaj tednov po začetku vojne bi umrlo dodatnih 50 odstotkov prebivalcev. Sledila bi jedrska zima, zaradi katere bi nekaj mesecev po takšni ameriško-ruski vojni umrla še večina prebivalstva na zemlji. Dim, ki bi se dvignil do stratosfere bi sončnim žarkom preprečil dostop do zemeljske površine, zato bi nastale razmere, podobne ledeni dobi, ki bi trajale najmanj 10 let," opozarja Steven Starr.

Radioaktiven svet brez elektrike in svetlobe

Druga posledica, o kateri se redko govori, je moč elektromagnetnega pulza oziroma EMP-ja. Jedrski naboji, ki bi eksplodirali nekaj sto kilometrov nad površino Zemlje bi sprožili sevanje ogromne količine električne energije, ki bi uničila vse električne tokokroge in vezja na površini zemlje, ki bi se razprostirala na desetinah tisočih kilometrih pod točko eksplozije. "Samo ena jedrska eksplozija v zraku nad zahodno obalo ZDA bi uničila vse električno omrežje in povzročila, da se stalijo sredice vseh jedrskih elektrarn. Zamislite si 60 Fukušim, ki se jim istočasno raztapljajo jedrske sredice reaktorjev," pojasnjuje Steven Starr.

Podobnega mnenja, toda še bolj črnogled je Greg Mello, predsednik in sekretar Skupine Los Alamos, ki se ukvarja s proučevanjem posledic jedrske vojne in njenim preprečevanjem. Na vprašanje, koliko ljudi bi umrlo v prvem dnevu jedrske vojne je dejal, da bi "v jedrski vojni med ZDA in Rusijo umrli vsi na svetu."

"Morda bi preživeli nekateri na južni polobli, toda tudi to je malo verjetno. Tudi samo nekaj eksplozij jedrskih bomb bi ZDA uničilo kot državo in kot gospodarstvo. Ne bi bilo težko uničiti proizvajalnih verig, finančnih trgov in interneta. Celoten sistem je zelo krhek, še posebej v primerjavi z jedrskim orožjem. Celo v omejeni jedrski vojni, kjer bi bili tarča napadov samo silosi raketnih izstrelkov in letališča bi bil učinek takšen, da bi bila izbrisana večina srednjega zahoda ZDA skupaj z mesti, kot je na primer Chichago."

Glede na vse to lahko samo upamo, da se teh posledic zavedata tudi voditelj Severne Koreje in ameriški predsednik in da bosta še pravočasno ugotovila, da bi bila cena za spopad nepredstavljivo večja od kakršnihkoli političnih "koristi", ki bi jih lahko prinesla lahkomiselna uporaba vojaške sile.