Bo EU Donaldu Trumpu zaplenila letalo Air Force One?

Spori med EU in ZDA se zaostrujejo; ameriški mediji poročajo, da je ameriški predsednik »besen na EU«, ker ni pristala na njegove gospodarske zahteve ter da so prav zato ZDA uvedle carine na uvoz jekla in aluminija tudi iz EU. ZDA so jih uvedle tudi za Kanado in Mehiko, ki sta bili doslej tako kot EU iz ukrepa začasno izvzeti. Carine na jeklo bodo 25-odstotne, na aluminij pa 10-odstotne. Ameriški predsednik Donald Trump je že marca napovedal dvig omenjenih carin, kot razlog pa navedel »nepoštene prakse držav izvoznic teh kovin, ki ogrožajo ameriško industrijo in nacionalno varnost.« Ameriške carine bodo prizadele tudi nekatera slovenska podjetja.

Unijo je nato iz carin začasno izvzel, vendar le do začetka maja, nato je izvzetje podaljšal še za mesec dni. Preden so carine stopile v veljavo, je Trump odobril začasne izjeme še za Avstralijo, Argentino, Brazilijo, Kanado, Mehiko in Južno Korejo.

Nemška kanclerka Angela Merkel je zagotovila, da se bodo članice EU na višje ameriške carine na jeklo in aluminij odzvale "odločno in složno". Ponovila je, da želi biti EU izvzeta iz ukrepa, ki se ne sklada s pravili Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Ameriški minister za trgovino Wilbur Ross je posvaril EU, da naj se ne odzovejo z novimi carinami, saj bi to lahko ZDA znova prisililo v »zaostritev ukrepov.« »Od Evropske unije je odvisno, ali želi uvesti povračilne ukrepe. Naslednje vprašanje bi bilo: kako se bo odzval predsednik (Donald Trump)? Videli ste njegov odziv, ko se je Kitajska odločila maščevati. Če pride do eskalacije, bo to zato, ker se je EU odločila za protiukrepe,« je dejal Wilbur Ross.

Toda EU se bo vseeno maščevala – Evropska komisija je že navedla, da bo uvedla carine na ameriško blago v višini 2,8 milijarde evrov, vključno na maslo, kikiriki in nekatere alkoholne pijače in to kot odgovor na višje carine za izvoz evropskih kovin v ZDA, ki trenutno dosega okoli 6,4 milijarde evrov.

Vendar to ni edini spor med EU in ZDA. Precej bolj resen je spor zaradi ameriškega izstopa iz jedrskega sporazuma z Iranom.

Evropska unija je že sprožila proces v okviru zakonodaje za zaščito evropskih podjetij pred ameriškimi sankcijami glede Irana. V ZDA ga imenujejo »statut za blokado« ameriških sankcij. Ameriške sankcije bodo namreč udarile ne samo po ameriških podjetjih, ki jim bo prepovedano poslovati z Iranom, pač pa tudi po vseh drugih, tudi evropskih podjetjih, če bodo poslovala z iranskim gospodarstvom. Poleg finančnih glob ta podjetja lahko doleti tudi prepoved poslovanja na velikem ameriškem trgu, nezmožnost poslovanja z ameriškimi finančnimi ustanovami in podobno.

V skladu z dogovorom iz leta 2015, ki so ga z Iranom sklenile Francija, Velika Britanija, Nemčija, ZDA, Rusija in Kitajska, je Iran ustavil dejavnosti za izdelavo jedrske bombe v zameno za odpravo vrste gospodarskih sankcij proti državi. Po dogovoru se je znatno okrepilo tudi gospodarsko sodelovanje med Iranom in EU. Iran je dogovor spoštoval, ZDA pa so ga enostransko prekršile in ponovno uvedle sankcije Iranu.

Upor proti ZDA postaja stvar nacionalnega ponosa

V primeru evropske »zaščitne zakonodaje« gre za zakonodajo, po kateri ekstrateritorialni ameriški zakoni ne bodo izvršljivi v EU. Z uporabo te zakonodaje želi EU zavarovati svoje in iranske gospodarske interese. Predvideva tudi odškodnine za izgube pri poslovanju in pravno zaščito evropskih podjetij pred ameriškimi sankcijami. Vendar pa ta zakonodaja velja samo na ozemljih pod nadzorom članic EU. EU je to zakonodajo sprejela leta 1996, v sporu glede ameriških sankcij proti Kubi, Iranu in Libiji, a je do zdaj ni uporabila, saj je bil leta 1998 dosežen dogovor s tedanjo administracijo Billa Clintona.

Zaradi napovedanih ameriških sankcij proti Iranu sedaj »sekundarne sankcije« grozijo tudi neameriškim podjetjem. V Teheranu so zato prepričani, da bodo izgubili velik del gospodarskih dogovorov, sklenjenih po dogovoru iz leta 2015. Ameriške sankcije bi lahko doletele tudi slovenska podjetja, ki sodelujejo z Iranom, kjer je Slovenija nedavno ponovno odprla tudi svoje veleposlaništvo.

Iranski zunanji minister Javad Zarif je v nedeljo ocenil, da evropski poskusi reševanja jedrskega sporazuma z Iranom »niso dovolj.« »Z odhodom ZDA iz jedrskega sporazuma so se pričakovanja iranske javnosti do Evropske unije povečala … in politična podpora EU jedrskemu sporazumu ni dovolj. Zaradi številnih odločitev podjetij iz EU, da končajo svoje aktivnosti v Iranu, so zadeve sedaj veliko bolj zapletene. EU mora sprejeti dodatne korake za povečanje investicij v Iranu. Zagotovila EU o podpori jedrskemu sporazumu niso v sladu z napovedmi velikih evropskih podjetij o umiku,« je dejal Zarif za iransko nacionalno televizijo IRIB po srečanju z Miguelom Ariasom Caneteom, evropskim komisarjem za energetiko. To je bil prvi visoki uradnik EU, s katerim se je zunanji minister Irana srečal po enostranskem odstopu ZDA od jedrskega sporazuma (JCPOA).

Ameriške sankcije proti evropskim podjetjem so bile kaplja čez rob že tako napetim ameriško-evropskim odnosom. Že pred tem so številne sporne poteze ameriškega predsednika - odstop ZDA od klimatskega sporazuma, uvedba dodatnih ameriških carin za aluminij in jeklo, Trumpova kritika zveze NATO in preselitev ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem - temeljito omajale ameriško-evropske odnose.

»Celo množični mediji danes govorijo o eksteritorialnih ukrepih, suverenosti, potrebi po uporu proti ZDA. In vse to je nenadoma postalo stvar nacionalnega ponosa, česar nisem videla … že vrsto let. Glede tega moramo biti previdni, kajti to bo verjetno postala stvar javnega mnenja glede suverenosti, ponosa, boja za zaščito lastnih interesov,« je na razpravi Atlantskega sveta v Washingtonu dejala Delhpine O., poslanka iz stranke Emmanuela Macrona. Axel Hellman, raziskovalec na ELN (European Leadership Network) je dejal, da bodo morda »zunanji ministri začeli postavljati pod vprašaj same temelje odnosov z Washingtonom. Varnost je bila zmeraj temeljni kamen tega odnosa in iz varnostnega zornega kota je to res nekaj, kar EU udarja po zobeh.« Omeed Nouripour, nemški parlamentarec iz vrst Zelenih pa je dejal, da v Evropi menijo, da so bili njihovi »nacionalno-varnostni interesi preprosto ignorirani« ter da to Evropo »potiska v roke Rusov in Kitajcev.«

Pri vsem tem postaja vse bolj očitno, da evropska zaščita Iranu ne bo mogla zagotoviti predvidenih ekonomskih koristi. Nekatera evropska podjetja so se že začela umikati z iranskega trga. Vse kazni ameriških sodišč bodo na evropskem trgu res razveljavljene, evropska podjetja pa bodo v primeru oškodovanja lahko zahtevale odškodnino od ZDA. V tem primeru bodo za škodo odgovarjale ZDA, za poplačilo škode pa bodo evropska sodišča lahko zaplenila tudi lastnino ameriške države. Britanski Telegraph ocenjuje, da bi »teoretično lahko bilo tudi predsednikovo letalo Air Force One zaplenjeno kot del premoženja za poplačilo odškodnin, če bi pristalo na evropskih tleh.« Ker pa se v praksi odškodnine določajo na nacionalnih sodiščih, je to seveda malo verjetno.

Vendar pa ameriške sankcije in evropska »blokada sankcij« multinacionalke sedaj postavljajo v težak položaj. Mednarodnim podjetjem namreč, kot ocenjuje Telegraph, po eni strani »grozijo zakonski postopki v ZDA, če ne bodo spoštovala sankcij proti Iranu, hkrati pa kazni v EU, če bodo sankcije spoštovale.«

Evropska »luknjičava« blokada ameriških sankcij

Po sporazumu z Iranom leta 2015 je med podjetji, ki so investirala v Iran največ majhnih in srednjih podjetij. Takšnih naj bi bilo okoli 96 odstotkov in večinoma prihajajo iz Nemčije, Italije, Avstrije, Švedske in Danske. Izvoz Irana v EU je bil lani okoli 11 milijard evrov, približno toliko pa je bil vreden tudi iranski uvoz. Vendar pa za največja podjetja vprašanje o tem, ali naj raje poslujejo z ZDA, državo, ki ima gospodarstvo vredno 18 trilijonov dolarjev ali z Iranom, ki ima zgolj 400 milijardno gospodarstvo »sploh ni nobeno vprašanje.« To še posebej velja za Airbus, ki je želel Iranu prodati okoli 100 letal in se bo brez izvzetja pred sankcijami zagotovo umaknil z iranskega trga. Francoski energetski gigant Total je že napovedal, da v Iran, če ne bo varen pred ameriškimi sankcijami, ne bo investiral predvidenih 4,8 milijarde dolarjev. Tudi podjetje Engie bo še pred novembrom, ko bodo začele veljati ameriške sankcije, ustavilo investicije.

Prav zato bo evropska blokada ameriških sankcij »luknjičava« in vprašljivo učinkovita. Izzvala pa bi lahko tudi dodatne ukrepe ZDA, kajti verjetno je, da bo ameriški predsednik Donald Trump vztrajal pri rigorozni izvedbi sankcij.

V Teheranu želijo sedaj v 60 dneh dobiti zagotovila, da bodo gospodarske koristi od spoštovanja dogovora realizirane, v nasprotnem primeru pa si Iran pridržuje pravico, da odstopi od dogovora. V tem primeru pa bi lahko jedrski program uvedla tudi Savdska Arabija, prav tako pa ni izključeno, da Izrael ne bi napadel Irana – to pa bi lahko privedlo do nove, večje in še nevarnejše vojne na Bližnjem vzhodu, v kateri bi Rusija in Kitajska verjetno podprli Iran. Iran pa je vsekakor sposoben izdelati jedrsko orožje. To kažeta tudi primer Indije in Pakistana, ki sta prav tako ob nasprotovanju ZDA izdelali jedrsko orožje, ZDA pa so se s tem položajem na koncu sprijaznile in vojaške intervencije zoper ti državi nikoli več ne omenjajo, tudi kadar se z politiko obeh novih jedrskih sil ne strinjajo. 

Načrt za vzpostavitev evropskih obrambnih sil z okoli 100 000 vojaki je zato v zadnjih dneh dobil »pospešek«, saj ga sedaj podpirajo tako Nemčija in Francija kot tudi Velika Britanija. Nemški zunanji minister Heiko Maas ima zato prav, ko je ob srečanju zunanjih ministrov G-20 opozoril, da »ne gre samo za Iran«, pač pa za »naše lastne varnostne interese, tako nemške kot evropske.«

Foreign Affairs pa v članku s pomenljivim naslovom »Počivaj v miru, transatlantsko zavezništvo 1945 -2018« opozarja na bistven razlog, zaradi katerega se je EU prisiljena upreti nadvladi ZDA. »Zaradi preproste zemljepisne bližine konflikt na Bližnjem vzhodu ogroža Evropo, hkrati pa ne ogroža ZDA. Begunski val iz Sirije leta 2015 je evropsko politiko postavil na glavo in razkril razpoke ksenofobije in nasprotovanja liberalizmu, ki so pustile veliko brazgotino na evropskih elitah. Evropa si preprosto ne more dovoliti, da sledi Ameriki, če bodo ZDA pripravljene še naprej povzročati kaos v regiji,« opozarja James Traub.