Bizaren program Kijeva: Štirinajst znanstvenikov in kolonija pingvinov na obrambnih okopih Ukrajine

Obdana z ledeniki in visokimi vrhovi Antarktičnega polotoka, z le kolonijo papagajskih pingvinov za sosede, Anželika Hančuk vodi skupino 14 Ukrajincev, ki pomagajo vojnim prizadevanjem na nepričakovan način: tako, da ohranjajo svoj antarktični program pri življenju.

»Ustaviti bazo samo za eno leto in jo nato poskusiti znova zagnati preprosto ni mogoče,« je povedala za Politico. »Ustaviti bazo za eno leto bi pomenilo, da jo izgubimo za vedno.«

antarktika_pingvini

Ohranjanje stalne znanstvene prisotnosti v raziskovalni bazi Vernadski, na oddaljeni, skalnati izboklini skoraj 16.000 kilometrov stran od Kijeva, se morda zdi nenavadna prednostna naloga za državo, ki je že leta v vojni.

Vendar pa ukrajinski uradniki svojo majhno polarno trdnjavo ne vidijo le kot znanstveni podvig, temveč kot branik v boju proti Rusiji.

Dolgoročna polarna strategija, ki jo je Ukrajina sprejela letos, namreč njeno prisotnost na Antarktiki razglaša za »platformo za zaščito nacionalnih interesov«.

»Sistematična prisotnost Ukrajine na Antarktiki, Arktiki in v svetovnem oceanu je velikega strateškega in geopolitičnega pomena,« je februarja ob odobritvi strategije dejal ukrajinski zunanji minister Andrij Sibiga. »Zagotavlja dodatne instrumente zunanje politike, krepi nacionalno varnost Ukrajine, izboljšuje položaj naše države na svetovnem prizorišču in prispeva k nasprotovanju agresivni politiki Rusije v teh regijah.«

sibiga.jpg

Leta 1996 je Ukrajina za simboličen 1 funt kupila Faradayevo postajo in jo preimenovala v raziskovalno bazo »Vernadski« po ukrajinskem mineralogu, ki je bil prvi predsednik Ukrajinske nacionalne akademije znanosti.

V letu 2010 je postaja »nacionalnega interesa« ponujala turistične oglede po Antarktiki in obiskovalce obveščala o »ukrajinskih dejavnostih« na južnem polu.

Trideset let od začetka antarktičnega programa je postaja prešla iz »raziskovalnega« v »vojni način« in kot »branik« poskuša prepričati svoje sosede (najbližji je oddaljen 64 kilometrov) o »pravičnosti" svojega boja s pomočjo »znanstvene mehke moči«.

»Politico« je v obsežnem članku o ukrajinski antarktični postaji - ki ga je napisal novinar, ki se ukvarja z ameriško notranjo politiko - nekako pozabil omeniti, za kakšno »mehko moč« sploh gre in kdo točno financira ukrajinske »raziskave« in »dejavnosti« na južnem polu.