Sporna veriga javnih obsodb

Ondan me na Twitter™ nekdo pobara, češ da pričakuje, da se bom kot komentator v javnih medijih in kot znan zagovornik politike odprtih vrat javno izrekel o dvojnem umoru v Maroku.

Pozive, podobne omenjenemu, prejmem razmeroma pogosto. Toda večino jih skupaj z žaljivkami name naslovijo čivkarji, ki svojo identiteto skrivajo. Te zahteve praviloma ignoriram.

Strinjam se sicer, da moramo odgovorni državljani pred javnimi pozivi, ki izzivajo naša deklarirana stališča, ta svoja stališča zagovarjati in ponuditi moralni razlog, zakaj menimo, da so prava. In sprejeti moramo tudi diskusijo, ki se o teh odgovorih lahko razvije.

Takšna odgovornost drugim vsakogar za svoje ravnanje in za svoja stališča je celo nujna sestavina vsake sprejemljive etične drže: ne glede na vsebino stališča, ki ga zagovarjamo, ga moramo braniti pred moralnimi očitki in alternativami, ki nam jih sogovorniki ponudijo kot boljše, in v tem svojem prizadevanju moramo biti uspešni, ali pa ustrezno spremeniti svoja stališča in ravnanje.

A mislim, da je dolžnost odgovarjati ljudem, ki prikrivajo svojo identiteto, manjša, kot je dolžnost odgovarjati tistim, ki na omrežjih nastopajo s svojim pravim imenom in priimkom. Ti se izognejo težavam, ki jih prinaša prepoznavnost: ni jim npr. mogoče očitati neskladnosti njihovih izjav z njihovim ravnanjem v realnem življenju, saj to ni znano.

Lahko računajo na to, da v realnem življenju ne bodo nosili nobenih posledic za svoje kiberživljenje in zato si v kibersvetu privoščijo več, kot bi bilo prav.

V prid prepovedi uporabe psevdonimov v javnih digitalnih forumih lahko oblikujemo podoben argument, kot se glasi po moje najmočnejši argument za prepoved nošenja burk v javnosti. Oseba pod burko zakriva svojo osebno identiteto in si tem ustvari prednost pred ljudmi v njeni okolici, ki ohranjajo prepoznavnost svojega obraza.

Ti se lahko počutijo ogrožene, saj neprepoznavnost osebe pod burko, zbuja asocijacije na njene večje možnosti, da ubeži sankcijam, če bi kršila pravo. Podobno je mogoče reči za tviterašico z npr. imenom filmskega lika.

Precej drugače je, če takšno zahtevo izreče tviteraš, ki je javno prepoznaven, ugleden in vpliven. Če te, za nameček, naslavlja še z »gospod«, tebe, ki vztrajno vikaš osebe, ki jim v življenju zunaj kiberprostora še nisi segel v roke, tako vztrajno, da si včasih predmet posmeha zaradi svojih domnevno anahronističnih predstav o spodobnosti in vljudnosti v času razmaha družabnih omrežij, je jasno, da ji odgovora ne moreš odreči.

A kaj ji odgovoriti? Na vljuden poziv odgovoriti z enako vljudnostjo in pohiteti s hitro in odločno obsodbo gnusnega zločina in kršitve temeljnih človekovih pravic? Zdi se, da ta možnost nima alternative, saj poziva k samoumevnemu, k spoštovanju pravice do življenja, glede katere naj bi bilo privzeto, da to pravico vsi spoštujemo.

Neodzivanje na takšen poziv bi za večino bralcev poziva verjetno pomenilo, da se tej temeljni civilizacijski zavezi odrekam. Drugače rečeno, sporočal bi, da lahko v določenih okoliščinah ljudem strežem po življenju.

In vendar sem se odločil, da pozivu ne sledim. Čeprav se z vsebino povsem strinjam. 

Ta v resnici ne poziva k samoumevnemu. Če pozivamo k zatrjevanju samoumevnega, priznavamo, da to, kar naj bi bilo samoumevno,  v resnici ni takšno. Vsaj ne za naslovljenca te zahteve – zame. Seveda, pozvan sem bil, da se izrečem kot pripadnik skupine zagovornikov politike odprtih vrat, kot 'vilkomer'.

Nekateri dvomijo o lojalnosti te skupine temeljnim civilizacijskim normam in bi od njih radi spet in spet sveža zagotovila, da te vrednote neomajno spoštujejo. (Ker so 'vilkomerji' mnenjska skupina, se seveda postavlja vprašanje, kaj nekoga uvršča vanjo in kdo o tem presoja. A tega tule ne bom odprl, čeprav je še kako problematično.)

Mnenja sem, da so takšni pozivi k obsodbi lahko upravičeni, a le če so znani primeri pripadnikov neke skupine, ki takšnim dejanjem izrekajo podporo. Sam ne vem, da bi kdo od slovenskih 'vilkomerjev'  kdaj izkazal podporo tem dejanjem. Pozivov, naj zločin obsodijo, pa je bilo ob vsakem atentatu veliko.

Nekateri avtorji teh pozivov skušajo vknjižiti politične točke, ko domnevo o nedolžnosti svojih nasprotnikov zamenjujejo z domnevo o njihovi krivdi. Drugi pozivajo v dobri veri, da so do tega upravičeni. Obe motivaciji, naivna in manipulativna, se napajata iz iste neupravičene izenačitve in strnitve v eno skupino niza različnih skupin, ki jih ohlapno povezuje ta ali ona lastnost – postopek je v svoji knjigi O populističnem umu (Sophia, 2008) analiziral Ernesto Laclau.

Te kaskade ohlapno  povezanih skupin v našem primeru ni težko oblikovati: teroristični islamisti – islamisti – muslimani – migranti – podporniki migrantov. Strah lahko porazi razum posameznika in podpornikom migrantom lahko pripiše verjetnost, da postanejo islamistični klavci.

Natanko ta strah dovršeno krepijo velikopotezni inženirji javnega mnenja, kakršen je Steve Bannon. (Podpis globalne deklaracije o migracijah v Maroku. Skoraj istočasno se tam zgodi medijsko podprt dvojni grozoviti umor dveh mladih žena arijske zunanjosti. – Naključje?)

Metež elektronskih objav, ki ga je Bannon generiral pred predsedniškimi volitvami v ZDA, ni imel drugega namena, kot da čim tesneje spne posamezne pojmovne člene v omenjeni in podobnih verigah v mislih čim večjega števila volivcev. To je pojmovni niz, ki ga bo desni populizem na prihajajočih volitvah v EU parlament ponujal kot nezlomljivo verigo.

V tej luči je jasno, da bi bil pritrdilen odziv na poziv k obsodbi usmrtitve utrjevanje te verige. Lahko namreč  kot neupravičeno zavrnemo zahtevo, naj muslimani na vidnem mestu nosijo znak islamskega polmeseca, če se strinjamo, da mora 'vilkomer' sproti obsoditi vsak islamistični atentat?