Lokalne volitve: strast in kljubovanje

Za nami je še druga in zadnja postaja v slovenskem volilnem super letu 2018. Spomladi odidemo še na evropske. Potem pa bo za nekaj časa mir pred vabili na volišča.

Še nedavno se je zdelo, da je prav to tisto, kar si Slovenci od politike najbolj želijo – miru. Zdelo se je, da je zasičenost velika in da se ta zasičenost pretaka v čedalje nižjo volilno udeležbo, ki jo dejansko beležimo iz volitev v volitve. Udeležba, ki se na državnozborskih volitvah po novem suče okoli polovične in je, če preseže to mejo, razlog za olajšanje, je v resnici alarmantna. Kakor je alarmantno to, da smo se na padajoče odstotke navadili tako zelo, da nihče ni alarmiran.

Dejansko pa je padec pod polovico udeležencev psihološka meja, ki pomembno vpliva na oceno legitimnosti volitev. Ko so to zgodi se namreč tudi prepričani demokrati skoraj nujno vprašajo, kakšna je legitimnost oblasti, ki jo je postavila volja manj kot polovice volilnih upravičencev, in tudi, kakšna je legitimnost in reprezentativnost politike, v katero je nekaj drobtinic svojega časa pripravljeno investirati manj kot polovica ljudi.

Ti začenjajo iskati alternativo politiki, alternativo, ki je ni. Igranje s tem robom je igranje z možnostjo zdrsa v nedemokratični avtoritarizem. Na družabnih omrežjih so objave, ki oživljajo to možnost, čedalje pogostejše. In do nje niso vselej nasprotne, nekatere so  fatalistično vdane v takšno prihodnost, druge jo promovirajo.

Iztirjanje liberalnih demokracij, kot smo jih poznali, v populistične ureditve z vodjo je proces, v katerem množice nevednih lahko vstopijo v vlogo kuhane žabe preprosto z obračanjem hrbta politiki.

V tej luči je rezultat občinskih volitev več kot razveseljiv, saj govori o prebujenem zanimanju za javno stvar. V prvem krogu je bila namreč volilna udeležba znatno višja kakor na prejšnjih lokalnih volitvah in v drugem krogu se je ta raven odskoka navzgor glede na prejšnji drugi krog ohranila. Po nedavnih državnozborskih volitvah tega porasta ni bilo mogoče napovedovati. V svojem domačem okolju ljudem ni vseeno, kdo bo občinar – dobro.

Toda če beremo skupaj podatke o udeležbi na državnozborskih in lokalnih volitvah, morda pomenijo tudi, da jim je mar samo za lokalno raven in da se požvižgajo na širše ravni – še več: morda jim celo kljubujejo. Resničnost ali neresničnost te domneve se bo pokazala že pomladi prihodnje leto, ko bodo volitve v evropski parlament, ker smo z udeležbo komaj nad 20 (!) odstotki trdno zasidrani v skupini vzhodnoevropskih držav. Konstantno nizka udeležba na evropskih volitvah v teh državah govori o široko razmahnjenem evroskepticizmu v njih, evroskepticizmu, ki je zdaj dobil tudi politično profiliran izraz v suverenizmu.

Tudi to, da je bil v polovici mestnih občin za izvolitev župana potreben drugi krog in da so bili izidi marsikje tesni, govori o angažmaju, resnosti in zrelosti političnega spopada, zlasti v mestnih občinah.

Po obeh omenjenih kriterijih izstopata Koper in Maribor. Udeležba v prvem krogu je bila v njiju kar za petino višja kot na prejšnjih lokalnih, izenačenost boja županskih kandidatov v drugem pa vsaj deloma pojasnjuje, od kod tak poskok. V teh dveh mestih, se je odločalo, ali bodo te lokalne volitve potrdile model župana–neskrupuloznega podjetnika, ki so ga je poosebljali Janković, Popovič in Kangler. Janković je svoje delo opravil z odliko, Kangler in Popovič ne. Zanimiv je prav slednji.

Čeprav rezultati, ko to pišem,  še niso uradni in bi bilo presenetljivo, če Popovič ne bo našel povoda za pritožbo nad čemerkoliže v izvedbi volitev, in ne glede na končni rezultat, velja, da so soobčani Popoviča z izidom, še bolj pa s svojo množično, dvotretjinsko udeležbo na volitvah, poslali domov.

Kljub Čudolandiji in vsem razdeljenim izvodom predvolilnih izdaj mestnega glasila, ki so mu pele hvalo od prve do zadnje strani. Kljub sumljivo veliki vojski predčasnih volivcev (približno 10% od vseh), ki so glasovali za Popoviča v razmerju 7:3, povsem drugače, kot so občani glasovali povsod po občini na volilni dan. (Kako pojasniti tako močan nagib Popovičevih volivcev, da na volitve odidejo predčasno?) Kljub Jankovićevi podpori.

Koprčanke in Koprčani so obrnili stran. Podobno kot je na nacionalni ravni neformalno koalicijo proti sebi doživel Janez Janša, jo je na lokalni doživel Popovič. Obe nista bili toliko programski, kot koaliciji ad personam. Ker je v obeh primerih sama persona že program.

Iz tria podjetniških županov iz predkriznih časov je preživel le Janković. A je podjetnost medtem postala nujen pogoj uspešnega potegovanja za župansko funkcijo. Tako je v Mariboru in še marsikje zmagal novi podjetniški obraz. Zdi pa se, da zaželena lastnost županov danes ni več le podjetnost, temveč morajo kandidati pokazati tudi komunikativnost.  In nekaj dostojanstva.  

Upam, da se bo novoodkrita politična strast, ki so jo pokazale tokratne lokalne volitve, na prihodnjih evropskih postala trend.