Moč novih pričevalk

V prejšnji kolumni sem pisal o Alenki Čurin Janžekovič, ki je stopila pred slovensko javnost in izpovedala svojo neomajno voljo, da bo, ko bodo zdravstvene težave postale neznosno boleče, odpotovala v Švico in tam naredila konec svojemu življenju. Imenoval sem jo za pričevalko, za pričevalko nove vrste, takšno, ki ne priča o preteklosti, ampak o prezrti zahtevi mnogih, da jim država omogoči dostojanstveno smrt.   

Na takšno na osebno izkušnjo oprt apel družbi so nas v novejšem času najvplivneje navadile pričevalke spolnega nasilja nad ženskami, zbrane v gibanju #jaztudi.  Družbo, ki je kot normalno sprejela neko mero moške dominacije nad ženskami, so boleče opozorile, da je takšno nasilje, čeprav je pogosto in je bilo v preteklosti še pogostejše, še vedno nasilje, družba, ki ga skoraj ravnodušno spremlja, pa je moralno otopela.

Te pričevalke so za visoko ceno bolečega javnega podoživljanja nekdanjega nasilja nad njimi, vračale udarec tistim, ki so ga povzročili, in udarile tudi tiste, ki bi ga bili pripravljeni storiti. Kar se  zgodi pogosto, tudi če se je v preteklosti dogajalo še pogosteje, zaradi te pogostosti same ni nič bolj sprejemljivo in to nikakor ne sme postati. Če krivica  zaradi svoje pogostosti postane sprejemljiva, je zlo tem hujše. Normalno ni to, kar se dogaja pogosto, normalno je to, kar je v skladu z moralno normo.

Na javno oglašanje žrtev duhovniškega nasilja gledam kot na eno od vej gibanja #jaztudi. Mediji ju obravnavajo kot dva povsem ločena fenomena, čeprav je nujna sorodnost očitna: obe gibanji sta obliki boja zoper spolno nasilje in imata podobno osnovno logiko delovanja.

V obeh primerih gre za posameznike, ki so pripravljeni svoje ime in svoj obraz javno povezati z zanje sramotnim dogodkom iz preteklosti v upanju, da bo družba večjo sramoto namenila storilcu dejanja kakor njim. Vedo pa, da jim tudi ob ugodnem izidu te njihove stave, odmerek sramote ne uide.

V tem pogledu je žrtvam duhovniške pohote težje. Njihova pričevanja namreč obtožujejo osebe, ki  jih varuje izjemno velika avtoriteta institucije, katere živi del so. Katoliška cerkev je za mnoge verujoče najvišja moralna avtoriteta. Navsezadnje je to tudi zanjo samo. Pred izbruhom spoznanja o svetovni razširjenosti spolnih zlorab nad mladoletnimi osebami v RKC so bili duhovniki za verujoče najbolj moralne osebe, saj so bili učitelji morale.

Obtoževanje spolnega nasilja, za katerega običajno ni dokazov in prič, takšnih oseb je zato povezano z visokim tveganjem, da ga bo okolica zavrnila kot lažnega ali pretiranega in tako dodatno poglobila njihovo stisko. Nekatere žertve pripovedujejo o svoji stiski, ko so starši bolj kot njihovi zgodbi, verjeli duhovniku.

Papež Frančišek je bil pogumen, ko je povedal za RKC grenko resnico, da je grešnost tistih, ki kršijo prepovedi, ki jih drugim prepovedujejo, večja kakor grešnost tistih, ki to počnejo, a tega vsaj ne pridigajo drugim. Opozoril je na plazeče se svetohlinstvo v Cerkvi.

Odprto je vprašanje, ali naj ta zavržna dejanja spolne zlorabe pripišemo le posameznikom ali zadevajo tudi ustanovo, v kateri ti delujejo. Pater Cestnik, v slovenski RKC nedvomno eden od glasov z največjo javno moralno integriteto, je v svojem blogu posvaril pred posplošitvami, ki bi kršitve posameznikov pripisale celotni RKC. Za kaj takega ni našel razlogov. Ker se je pred tem oglašal v obrambo pred prehitrimi posplošitvami, ki so zadevale muslimane, je njegovo mnenje mnenje s težo.

Vendar so tehtni razlogi, ki moralno obremenjujejo tudi samo RKC, ne le posameznike v njej, In to moralno breme seže vse do njenih konstitutivnih določil.  Morda tudi do celibata, a zagotovo do zakramenta spovedi.

Medsebojno spovedovanje duhovnikov je nujno širilo vednost o spolnih zlorabah med njimi, vendar ti teh zlorab skoraj nikoli niso ovajali. Če bi jih, ne bi nastajale civilnodružbene pobude, kakršna je Dovolj.je.

Pogosto duhovniki pri prikrivanju spolnega nasilja niso sodelovali le z molkom. Nekateri so sodelovali tudi pri premeščanju duhovnikov iz kraja v kraj, da bi zabrisali sledove o njihovem početju in utišali govorice. 

Nadškof Zore je nedavno povedal, da lahko spovednik odtegne odvezo, dokler grešnik ne opravi samoprijave policiji.

Dobro. A spomnim se, da je bil odziv slovenske  RKC na enega prvih takšnih škandalov v samostojni Sloveniji, naj ga država prepusti Cerkvi in njeni pravični kazni po kanonskem pravu. 

In res javna razprava o nasilju v cerkvi zelo obzirna in prizanesljiva, če je sploh je kaj. Kot bi spoštovala željo RKC, da se zapre sama vase. Twitter račun pobude Dovolj.je le počasi pridobiva sledilce in njene objave so deležne redkih všečkov. Tudi leva čivkosfera jih ne deli.  Kot bi se sramota spet lepila predvsem na žrtve, ki so si upale stopiti v javnost.

Nekoč je veljalo, da država nima kaj iskati v intimi spalnice. Ta bariera med zasebnim in javnim je padla: če se nesoglasno nasilje dogaja v spalnici, je to enako nelegitimno nasilje, kakor če se dogaja na javni površini.

Odslej podobno velja tudi za verske institucije. Države v državi ni mogoče dopustiti.