EU kot dom enakih

Evropske volitve se približujejo in občutek je, da se politična napetost pred volitvami v parlament EU, ki jih vsi po vrsti označujejo za najpomembnejše doslej, kar skokovito povečuje. Največji prispevek k temu ne dajejo kampanje strank, ki se uradno niso še niti začele – te bodo rezultate tega vzpenjajočega zanimanja za evropsko zadevo skušale bolj požeti, čeprav jih niso kaj prida soustvarjale, vsaj v Sloveniji ne. 

Zanos v slovenski politiki ni ravno pogost in morda tudi cenjen ni. A o Sloveniji bo vsak politik le zmogel oblikovati nekaj povedi, iz katerih bo velo nekaj zanosa. Kaj pa o Evropi? Koliko zanosnih stavkov so zmogli slovenski politiki o Evropi? Komaj kakšnega. Še kandidati za poslance jih ne izrečejo.

Evropeizem v Sloveniji ni zadeva močnih čustev, čustva, če ta sploh so, so medla. Še največ čustvene note glede EU je zaslediti pri predsedniku Pahorju. Včasih - na primer v svojem intervjuju za nacionalko ob koncu leta – daje celo občutek, da mora svoj zanos nekoliko brzdati, prikrivati, da se ne bi zameril domoljubom, ki kot svoj dom razumejo izključno Slovenijo, nikakor ne Evrope.

Res je sicer, da tudi zanosnega protievropeizma v Sloveniji ni zaznati. Kot kaže, bo tako Jelinčič tudi na teh volitvah edini občasno namignil na možnost Slovexita.

Dosedanji politični razred je do EU izoblikoval instrumentalen diskurz, ki nikogar ne ogreje. Ta hlad, ki za slovenske ljudi veje iz Bruslja, je jasno razbrati v volilni udeležbi, ki je na evropskih volitvah pol manjša kakor na državnozborskih. S predstavljate, da bi na državnozborskih volitvah na volišče odšel le vsak četrti volilni upravičenec?  Kar se nam zdi povsem nesprejemljivo na nacionalni ravni, se nam zdi znosno, ko gre za nadnacionalno raven.

Vseeno se zdi, da EU v očeh državljanov raste. Razlogov in znakov za to je več. Tu je Brexit. Spremljanje iz dneva v dan večje godlje, ki so si jo lahkomiselno zakuhali previdni Britanci, je dalo vsakomur dan na dan dobre razloge, za premislek o lastnem odnosu do širše domovine. In ta revizija svoje drže do EU ob novicah z Otoka po pravilu dviguje delnice EU.

Brexit je zlasti mlade spomnil, da so rojeni v varstvu evropskih svoboščin in materializiral zanje dotlej nepredstavljivo vizijo njihove izgube. Velik razlog za cenjenje EU je izrekel predsednik Pahor, ko je ugotovil, da je varnostni položaj Slovenije odvisen predvsem od varnostnih politik in ukrepov EU, ki edina lahko naslovi vprašanje migracijskih in begunskih tokov velikih razsežnosti, kakršne moramo pričakovati v prihodnosti. Ta argument nekaj velja tudi pri najbolj ozkogledih domoljubih.

Ti so konec tedna dobili možnost novega političnega izraza svojih pogledov. Na desnici je ustanovni kongres organizirala nova stranka, Domovinska liga (DOM), na čelo katere sta bila izvoljena Bernard Brščič in Lucija Šikovec Ušaj. Ker sta bila doslej oba tesno povezana s stranko SDS lahko govorimo o odcepitvi dela njenega krila. Da gre za desno krilo tudi ne more biti dvoma za nikogar, ki količkaj spremlja javno delovanje obeh vodilnih ljudi DOM. Prav tako ne, da je SDS skrajno desna stranka v parlamentarnem loku strank.

Dobili smo torej najbolj skrajno desno stranko na podoben način kot smo z odvodom od SDS na predhodnih volitvah dobili stranko po vodstvom Aleša Primca. S to razliko, da je bil patronat SDS nad novo stranko tedaj očiten, tokrat pa je o njem mogoče dvomiti.

Jasno je, da bo DOM na evropskih volitvah odnesla nekaj glasov predvsem SDS in SNS, ki sta bila doslej nesporni prvakinji domoljubnega čustvovanja, in da je s tem dregnila v interese SDS, saj ogroža izvolitev njenega načrtovanega tretjega evroposlanca.

Prav v dneh, ko je SDS sklenila sporazum z SLS in ga hotela predstaviti kot svoj predvolilni adut, s katerim je slovenskemu občestvu dokazala, da se zmore politično povezovati – lastnost, ki je glede na njeno nesposobnost oblikovati vladno koalicijo kljub najboljšemu volilnemu izidu in njeni pogosti osami tudi v opoziciji, postala čedalje bolj vprašljiva – je udarila novica o njenem frakcioniranju, ki je zasenčila njeno tako želeno 'politično povezovalnost'.

A to so le prvi učinki širjenja strankarskega loka v desno. Onkraj obzorja evropskih volitev se nastanek izključno identitarne stranke lahko pokaže za funkcionalno ciljem SDS.

Če imaš nekoga na svoji desni, si vsaj relativno malo manj skrajno desen in malo bolj sredinski, kakor si bil pred tem. In ta učinek, ki bi ga SDS podprla s konsistentno ravno prav umerjenimi stališči, bi lahko povečal možnosti, da bi SDS kdaj okoli sebe lahko zbrala politično večino: bodisi kot ščit pred skrajno desnico bodisi kot njena zmerna vodilna sila.

Ni dvoma namreč, da bo DOM, če bo preživela, v Sloveniji lahko koalirala le z desnimi političnimi strankami. Prav tako ni dvoma, da bo na volišča pritegnila nekaj volilnih abstinentov, ki jih SDS doslej ni uspela. Račun se za SDS na dolgi rok lahko tudi izide. A če je Janša sprožil enotno predvolilno zavezo sredinskih in levosredinskih strank, da z njim ne gredo v vlado, je pričakovati, da bo DOM takšna pozicioniranja še okrepil.

Vse to so spekulacije za notranjepolitični prostor v daljšem obdobju. Zdajle imamo stranko, ki gre na volitve v EU parlament s programskim geslom »Najprej Slovenija«. Vsi ozkogledi domoljubi so dobili svoje limanice. A morda bi preden pristanejo v njih le morali pomisliti tudi na to, kaj pomeni uspešna univerzalizacija tega gesla in kakšna bi bila EU, v kateri bi identitarno geslo »najprej moja nacija« zmagalo.

In vsi slovenski volivci bi se morali vprašati, kaj za Slovenijo, ki je obkrožena z večjimi nacijami od sebe, pomeni živeti v EU, v kateri velikost šteje dvojno.

EU univerzalnih človekovih pravic ni ključen branik le pred nevarnostmi, ki na EU prežijo od zunaj, temveč tudi pred tistimi, ki jo najedajo od znotraj. Ne videti EU kot svoj dom in svojega doma kot prostor enakih, je največja.