Konec zarote molka zoper evtanazijo

Javno pismo gospe Alenke Čurin Janžekovič, objavljeno v nekaterih osrednjih medijih, v katerem je bralcem razkrila svoje zdravstvene stiske in povedala, kako se z njimi spopada, je poželo veliko pozornosti.

Po akademiku dr. Janku Pleterskem, ki je slovensko javnost s podobno zahtevo nagovoril lani, je v slovensko javnost stopila pričevalka stiske ljudi, ki jih je njihovo zdravstveno stanje potisnilo v kot in želijo od družbe prejeti pomoč pri uresničitvi svoje odločitve, da prenehajo živeti še preden življenje zanje postane neznosno ali zato, ker je takšno že postalo.

Skupno obema pismoma je zahteva, da družba takšno pomoč omogoči. Prvi korak k uresničitvi te zahteve pa je, da se kot družba o tej možnosti sploh začnemo odprto pogovarjati. O evtanaziji se doslej nismo.

Trditev, da tega nismo počeli, se da verificirati npr. s številom javnih pogovorov o evtanaziji, te podatke primerjati s tistimi o temah, ki jih ljudje prepoznajo kot pomembne in kot podreprezentirane v javnosti. A trditev, da je evtanazija v Sloveniji tabuizirana tema je mogoče narediti za dejstvo tudi že zgolj z veliko odmevnostjo, ki sta jo obe odprti pismi dosegli v slovenski javnosti.

Dr. Pleterski in ga Čurin, ki sta iz svoje s stisko zaznamovane zasebnosti stopila v javnost in glasno izrekla pričakovanje, naj ta javnost pripozna njuno zahtevo kot legitimno in pomembno, česar doslej ni naredila, sta medijsko lahko tako zanimiva le zato, ker pred njima takšnih javnih zahtev ni bilo in ker razbijata zdravniški mit, da oseb, ki bi zahtevale zdravniško pomoč ob koncu življenja v Sloveniji sploh ni.

Več zdravnikov je v svojih nastopih o evtanaziji namigovalo na to, da takih zahtev v svoji poklicni poti sploh niso srečali. Če se je že našel kateri pacient, ki je takšno željo izrekel, si je menda kasneje premislil in zato naj bi bilo odveč razmišljati o njeni uzakonitvi, saj zanjo ni povpraševanja –  če odštejemo tistih nekaj filozofov in humanistov, ki o tem nekaj govorimo in celo pišemo, a odločitev ob koncu življenja sploh ne poznamo in zato ne štejemo.

Celo v uradnih zdravniških odzivih na objavo pisma gospe Čurin Janžekovič je bilo še vedno čutiti željo, da bi njeno jasno zahtevo utajili ali zvedli na nepoznavanje. Mnogi so zaradi tega steklenega zvona nad evtanazijo lahko iskreno mislili, da v Sloveniji teh zahtev ni.

A po odmevni objavi obeh pisem in drugih podobnih pričevanjih, ki so našla pot do pisem bralcev, več ni mogoče verodostojno trditi, da takšnih zahtev v Sloveniji sploh ni. So stvari, kakršna je 2. svetovna vojna, o katerih imamo zadnje pričevalce, in so stvari, o katerih imamo opraviti s prvimi javnimi pričevalci. Dejstvo je, da je taka stvar v Sloveniji tudi zahteva po evtanaziji. Zvon, ki je to temo prekrival, je nepovratno počen.

V resnici tega, da zahtev po evtanaziji v Sloveniji sploh ni, v tej obliki nihče ni zares trdil. V zasebnih krogih sem bolj redko naletel na koga, ki ni bil vsaj dovzeten za možnost uzakonitve evtanazije in zlasti med starejšimi sogovornicami in sogovorniki naletel pogosto na njeno odločno podporo. Tudi zdravniki, ki ji kot stanovska organizacija odločno nasprotujejo, v zasebnih pogovorih neredko izražajo naklonjenost njeni uvedbi.

Toda naj je bila ta podpora evtanaziji še tako razširjena in ukoreninjena v zasebnem svetu mnogih in smo zanjo »vsi« vedeli, v javnost ni prišla in ker je specifična funkcija javnosti prav ta, da lahko to, kar je pomembno za nekatere zasebno, pripozna kot nekaj, kar zadeva vse nas in temu da tudi politični status, je lahko prevladal vtis, da v resnici ni potrebno ukreniti ničesar.

To napačno mnenje o stanju na terenu, je uspelo prekriti rezultate kar nekaj javnomnenjskih raziskav, ki so – čeprav niso ravno sveže – vse konsistentno kazale na to, da uzakonitev evtanazije v Sloveniji podpira več kot polovica prebivalstva in tudi, da je podpora njeni uvedbi v Sloveniji visoka tudi v evropskem prostoru, saj smo se po stopnji podpore njeni uzakonitvi uvrstili med 10 evropskih držav z najvišjo podporo.

Ti visoki deleži podpore evtanaziji v slovenski javnosti so v resnici osupljivi, saj ni jasno, kaj jih je ustvarilo. Odsotnost javne razprave o uvedbi evtanazije je ljudi prepričevala, da te možnosti sploh ni, saj jih o njenem obstoju ni informirala.

Če so do informacij vseeno nekako prišli, jih je javni molk o evtanaziji prepričeval, da je zahteva nelegitimna in moralno zla. Če je bilo treba so zdravniki od časa do časa ponovili svojo obsodbo evtanazije in tako poskrbeli, da je razprava zamrla. Molk je najboljši zaveznik statusa quo.

Zdravniška moralna obsodba evtanazije je enako kategorična kot je obsodba, ki jo evtanaziji iz teoloških razlogov izreka RKC. A zaroti molka zoper evtanazijo ta dvojec ni najbolj presenetljiv. Bolj preseneča molk političnih strank, ki tiste polovice Slovenije, naklonjene uvedbi evtanazije, niso uspeli zajeti v svoje programe in ji odločno ponuditi svoj glas.

Res je, da je resorni odbor pri državnem zboru v prejšnjem sklicu razpravljal o evtanaziji, vendar tisti razpravi niso sledila dejanja. Pogum in pokončnost gospe Čurin smo potrebovali, da se glede tega zdramimo in končno damo na mizo argumente za in proti uvedbi evtanazije in pomoči pri samomoru kot dvema oblikama zdravniške pomoči hudo trpečim.  

Upam, da se nihče ne bo osmešil z oceno, da za takšno razpravo še nismo zreli, ali da bo ta razprava odžirala prostor pomembnejšim.