Sovražni govor krepi desnico

Zdaj je uradno: vprašanje, ali je sovražni govor v Sloveniji problem, je po dolgem času vrenja, a le na družabnih omrežjih, končno prebilo stekleno steno in postalo prvorazredno politično vprašanje. Niz dogodkov in izjav je poskrbelo, da je tako. Razprava o sovražnem govoru razdvaja in razburja. O njem se je v intervjuju za Delo nedavno izrekel generalni javni tožilec Šketa.

Pred poldrugim letom, ob svojem imenovanju, je Šketa razgrnil svoj program in spopad s sovražnim govorom postavil med svoje prioritete. Še vedno se sicer zaveda, da lahko retorika »zlasti s političnih vrhov« zaneti vojne (3.9 dnevnik*), vendar tudi tega, da je služba, ki jo vodi, proti njemu brezzobi tiger.

Opozarja na pomanjkljivo zakonodajo in žogico s tem potiska v politično areno, hkrati zahteva večjo dejavnost policije, ki bi nekatere oblike sovražnega govora lahko obravnavala kot prekršek. 

Toda izobešanje bele zastave generalnega javnega tožilca ni bila tista kaplja, ki bi zdrsnila preko roba. To je uspelo Milanu Kučanu, ki je skoraj sočasno izrekel zelo podobno misel. Ocenil je, da »se sovražni govor krepi tudi v Sloveniji in ogroža mir« in menil, da je potrebno »končati sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanje čase”.  

Odziv ni kasnil. Portal Demokracija je obe tezi ocenil kot »zelo nevarni« in v njiju videl zapoved pravosodnemu sistemu, naj začenja preganjati svobodomiselne ljudi in njihovo svobodo govora.

Teza, da je koncept sovražnega govora politično orodje za preganjanje drugače mislečih, je del železnega repertoarja politične desnice in nekaterih samozvanih liberalcev, ki mislijo, da bi morala biti svoboda govora neomejena.

Čeprav se stranke na levi razen Levice do tega vprašanja niso odločno opredeljevale in se je argumentacijska bitka odvijala predvsem v družabnih omrežjih in med kolumnisti, je povsem jasno, da je to tema, ki ostro deli politični prostor v Sloveniji.

Pomemben del desnice – zlasti SDS, kot se je pokazalo tudi v predvolilni kampanji, s plakati z reko prišlekov –  svoj politični kapital kuje na razpihovanju občutka ogroženosti ter sovraštva do prišlekov in ga širi tudi na druge družbene skupine, katerih vrednote so tuje njenim. Politična moč te skupine je omejena, če se resno uveljavi zaščita manjšinskih skupin pred žaljivo javno obravnavo.

In obratno: politična moč te skupine se lahko razširi, če je žaljivo izražanje o skupinah dovoljeno.

V to, tedaj že jasno konfigurirano politično debato, je posegel tudi predsednik države Borut Pahor, ki je ocenil, da v zadnjem času v Sloveniji »ni prišlo do paradigmatskih sprememb v širini sovražnega govora«. S to trditvijo, diametralno nasprotno Kučanovi, je v osnovi sprejel stališče desnice. 

V ostrenje družbene razprave o mejah svobode govora se je nato vključil še predsednik vlade, ki je v svojem čivku na predvečer neofašistične manifestacije v Trstu fašizem razglasil za «poosebljeno zlo, ki ne sme imeti podpore«. Čeprav se zdi, da je ta izjava del drugega konteksta, to ne drži. Fašizem je bil, kot smo Slovenci izkusili prvi, rasistično gibanje. In za to, da se je v času stisk ljudi razmahnilo, je potrebovalo prostost, da javno zaničuje drugačne – potrebovalo je svobodo govora. Politično je bil ta poseg zelo uspešen, saj je požel široko strinjanje in komaj kakšen glas, ki bi se mu je upal kakorkoli oporekati.

Tema, ki buri duhove in je dominantna na družabnih omrežjih vsaj od begunskega vala l. 2015, je končno uspel prodor tudi v pogovorne oddaje RTV Slovenija. V oddaji, v kateri sem sodeloval tudi sam, smo pogovor začeli z izhodiščem, da smo vsi proti sovražnemu govoru, vprašanje je le, kako se nanj odzvati.

Na sredini oddaje smo izhodišče zamenjali za novega, ki bi ga lahko povzel v vprašanje, ali je sovražni govor pri nas sploh problem, ali je problem njegova prenapihnjenost in pretirana zastopanost, npr. v predvolilni kampanji, oddajo pa sklenili debato glede mojega čivka o množičnem spolnem nadlegovanju na silvestrsko noč na Koelnskem trgu.

Sogovornika, ki sta me glede tega vzela v primež, mi nista očitala sovražnega govora, ampak njegovo odsotnost. Čivk sem pripel na začetek svojega profila, ker želim, da me opominja, kako hitro lahko ksenofobna drža postane diskriminatorna in tudi rasistična; kako mnogi ne razlikujejo med razumevanjem, opravičevanjem ter upravičevanjem in med trditvijo ter vprašanjem.

A o tem kdaj drugič.

Javna debata o sovražnem govoru je, kakorkoli že, zmaga nad njegovimi zanikovalci. Že preprosto zato, ker povzdigne družbeni pomen fenomena. In ta je ta hip v Sloveniji že tolikšen, da je postala osrednja ideološka tema in spodrinja debato o domobrancih in partizanih. Bolje rečeno: iz zgodovinskega konteksta jo prestavlja v sedanjost in prihodnost. Kar je napredek.