Znotraj je votlo, zunaj ga nič ni: strahovi in neutemeljene kritike ob podpori Marakeški deklaraciji

Slovensko javnost in politiko je znova razdelil – mednarodni dokument. Ne gre za nov sporazum o arbitraži, pač pa za »marakeško deklaracijo.« Deklaracija, pa tudi soroden dogovor OZN o migracijah sta razdelila tudi svetovno javnost. ZDA, Rusija, Švica, Madžarska, Češka, Bolgarija in Avstrija so že sporočile, da ga ne nameravajo podpreti.

Geopolitični strokovnjaki opozarjajo na »previdnost« in potrebo po »analizi« dokumenta, NSi, SNS in SDS so proti slovenski podpori, vladne stranke in predsednik države pa ostajajo zveste stališču, da je takšen dogovor potrebe in sprejemljiv.

Gre za politični dokument, ki državi dovoljuje, da ohrani polno suverenost, zagotavlja zunanji minister. Slovenija bo zato decembra v Marakešu podprla globalni dogovor o migracijah. Po oceni slovenskega zunanjega ministra Mira Cerarja bo Slovenija s tem ostala del tistega sveta in Evropske unije, ki razume, da so migracije globalni pojav in zato potrebujejo globalni odgovor. Pozive dela opozicije k shodu ob izredni seji državnega zbora je označil za neutemeljeno zastraševanje državljanov.

V nasprotju s tem pa je predsednik SDS Janez Janša pozval k protestnemu shodu, ki naj bi spremljal izredno sejo državnega zbora, ki bo potekala v sredo, saj se bo 21. novembra ob 10.00 uri namreč na pobudo SDS začela izredna seja.

Kdo ima torej prav?

Argumenti kritikov

Globalni dogovor določa 23 ciljev, s katerimi naj bi pristopnice poskrbele za bolj organizirane in varne migracije. Podpira ga 150 držav. Ukrepi se nanašajo tako na podporo državam, od koder ekonomski migranti izvirajo, kot tudi na boj proti tihotapcem z ljudmi, odpiranje zakonitih poti do dela v tujini, zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev, boj proti diskriminaciji in drugo. Dogovor, katerega pripravo je Slovenija podprla, je pravno nezavezujoč.

Decembra ga bodo v Marakešu članice ZN podprle z aklamacijo, kar je, ko pojasnjuje dr.Zlatko Šabič s Fakultete za družbene vede običajno. Deklaracij, ki so sprejete v okviru mednarodnih organizacij, se namreč ne podpisuje, ampak so sprejete po vnaprej predvidenem procesu odločanja, ki je lahko: soglasje, večinsko (navadna ali dvotretjinska), s konsenzom ali aklamacijo. »Aklamacija ni 'manj vredna' oblika sprejema deklaracije. Nasprotno. Aklamacija v mednarodnem institucionalnem pravu pomeni visoko raven odobravanja sprejetega dokumenta,« opozarja Šabič.

Poslanec SDS Branko Grims je na izredni seji odbora za notranjo politiko o povečanem številu migrantov dejal naslednje: “Marakeška deklaracija je sporna na treh točkah: ker kar izenači migrante in begunce in vsem migrantom daje v bistvu enak status, ker praktično ukinja meje, in ker zahteva, da se o migrantih poroča samo še pozitivno, to se pravi, da se praktično cenzurira vse, kar bi bilo narobe.”

Strokovnjak za mednarodne odnose Laris Gaiser se je strinjal, da gre za dokument, »ki uradno ni zavezujoč«, je pa opozoril, da »tudi splošne deklaracije pod okriljem OZN-a lahko s časom pridobijo na pravni legitimiteti« in zato predlaga, da se vsebina »podrobno preuči.«

Po mnenju nekaterih "liberalnih" kritikov je dogovor obsojen na uspeh, ker je prepričanje, da lahko »osebno odločitev za selitev ureja globalna skupnost, v temeljnem nasprotju z vrednotama osebne svobode in državne suverenosti.«

Igor Kovač, raziskovalec na Inštitutu za varnostne študije na George Washington University v ZDA trdi, da je deklaracija »nekonsistentna z dosedanjo mednarodno prakso« in da temelji na idealistični predpostavkah, da lahko z »mednarodnim pravom uredimo vse.«

Razprave v zvezi z Marakeško deklaracijo je na Twittru komentiral tudi pravnik Boštjan M. Zupančič. S svojimi sledilci je delil članek, ki ga je za francoski Figaro napisal profesor zgodovine Jean-Louis Harouel, Zupančič pa je mnenja, da “besedilo razkriva zavajajoče perfidno komunistično naravo Marakeškega “pakta”.

V besedilu namreč Harouel zatrjuje, da čeprav ne gre za pravno obvezujoč akt, to ne pomeni, da neizpolnjevanje njegovih določb ne bo imelo posledic za države. V resnici pa gre pri vsem skupaj za komunistično ideologijo: v ozadju prostih migracij je namreč komunistična ideologija in ideja, da svet pripada vsem in da lahko vsi legitimno odidejo in izrabijo priložnost, kjerkoli že so. Jemanje tistega, kar pripada drugim, pa je v skladu s komunistično ideologijo. Kritičen pa je bil tudi Žiga Turk, ki je izpostavil predvsem tisti del deklaracije, ki menda "govori o uravnoteženem poročanju o migracijah."

Argumenti zagovornikov

Slovenski zunanji minister Miro Cerar je zavrnil pomisleke, da dokument pravico do migracije definira kot temeljno človekovo pravico. »To je grobo zavajanje.« Zavajajoče naj bi bile tudi trditve, da se briše ločnica med zakonitimi in pa nezakonitimi migracijami.

Prepričan je, da bo globalni dogovor za Slovenijo pozitiven. »Če ne sodelujemo, potem se mora vsaka država sama soočiti s tem problemom in ga zato ni mogoče učinkovito obvladati, še manj vračati nezakonite migrante v države izvora oziroma varne države, od koder so prišli.«

Grega Repovž je v Mladini opozoril, da je temeljni namen deklaracije, h kateri je pristopilo 150 držav v tem, da se »prek razsvetljenih politikov ustvari nov diskurz o migracijah, o ljudeh, o tem, kako ravnati« in da se »se s tem korakom prepreči diskurz, ki danes zastruplja svet.« »Marakeška deklaracija je namreč zelo premišljen, dejansko relativno konservativen dokument, ki zelo jasno razmejuje problematiko beguncev oziroma migrantov. Z njo naj bi se politiki postavili po robu desničarski agendi, ki migrante uporablja za populistične pohode na oblast,« opozarja Repovž.

Vasja Jager na podoben način pojasnjuje, da »Marakeška deklaracija izrecno ločuje med migranti in begunci in regulira nezakonite migracije. Ravno zato se je slovenski populisti tako bojijo.«

Pri tem pa po njegovi oceni ne gre za zavezujoč predpis, temveč le za mednarodno dogovorjene smernice, s katerimi pristopnice izražajo načelno stališče, da so begunci in migranti ljudje, zato jih je kot take tudi treba obravnavati.

Kaj zares piše v dokumentu?

Podroben pregled dokumenta pokaže, da je večina kritik na račun dokumenta neupravičenih. Dokument namreč res ločuje med begunci in prosilci za azil ter prisilno razseljenimi osebami na eni strani ter migranti, ki so del ustaljenih migracijskih tokov iz revnih držav na bogati evropski sever.

Eden izmed ciljev tako določa, da naj bi države posebej zaščitile ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, ter jim pomagale pri integraciji v nove skupnosti; za migrante pa tovrstni ukrepi niso predpisani.

Se pa zato pozivajo države na sodelovanje pri vrnitvah migrantov v njihove lastne dežele, na izmenjavo podatkov med državami in uporabo videokonferenc, podpirajo se sodobne metode identifikacije migrantov in beguncev in podobno. Poudarja se tudi potreba po učinkovitejši zaščiti najranljivejših, predvsem žensk in otrok, ter za boj proti izkoriščanju in trgovini z ljudmi. Države se obvezujejo na boj zoper nezakonitim migracijam in tihotapljenju ljudi. Nič več in nič manj.

Kritike Marakeške deklaracije so zato brez osnove. Deklaracija ne izenačuje pravic beguncev in migrantov, ne »briše meja« in migrantom ne daje pravice do »prisvajanja« nečesa tujega. V njej nikjer ni zapisana »pravica do migracije« kot »temeljna človekova pravica«, kot je o tem lagal avstrijski notranji minister.

Deklaracija nikjer ne zahteva, da naj se o migrantih in beguncih poroča samo pozitivno in da je vsaka kritika ravnanja migrantov prepovedana. Seveda pa od držav zahteva, da se borijo proti ksenofobiji in diskriminaciji, kar je njihova naloga tudi v skladu z drugimi, veljavnimi mednarodnimi konvencijami.

Argument, češ da migracij ni mogoče urejati z mednarodnimi sporazumi, ker gre pač za »osebne izbire ljudi, je tudi nekoliko privlečen za lase – če migracije sprožijo vojne in ekonomske krize, potem je »individualna izbira« seveda posledica prav tega širšega dogajanja, ki zahteva mednarodno ureditev (mirovno pogodbo, razvoj nerazvitih), ne pa potiskanje glave v pesek in oceno, da gre pač za »množico zasebnih odločitev« ljudi, da emigrirajo.

Neutemeljen je tudi argument, da naj bi dokument, ki »uradno ni zavezujoč« (dejansko: mednarodnopravno zavezujoč) lahko postal nekako "zavezujoč", ker lahko »tudi splošne deklaracije pod okriljem OZN-a lahko s časom pridobijo na pravni legitimiteti.«

"Legitimiteto" si neodvisno od pravnega zavezovanja pridobi vsak dokument odvisno od podpore subjektov mednarodne skupnosti. Legitimnost v tem smislu nima zveze z obveznostjo držav. Res je tudi, da so nekateri mednarodni sporazumi, ki so splošno veljavni, sprejeti v obliki "deklaracij. "Na primer Splošna deklaracija o človekovih pravicah OZN. In zavezuje vse države. Da pa bi neka nezavezujoča, zgolj "legitimna" politična deklaracija (kar piše celo v njenem naslovu) postala del mednarodnega prava (in s tem "legalna" po oceni kritikov) in pravno zavezujoča, bi morala biti sprejeta v obliki mednarodne pogodbe. In bila na koncu procesa tudi ratificirana.

Druga možnost je, da bi neka običajna praksa držav (npr. glede ravnanja z begunci in migranti) postala splošna mednarodna praksa in s tem del »običajnega prava.« To se res lahko zgodi tudi brez volje posamezne države, na podlagi ravnanja praktično vse ostale mednarodne skupnosti. Toda uniformno ravnanje mora biti v tem primeru skoraj povsem brez izjem, da bi zavezovalo državo, ki bi ostopala od takšne prakse.

Takšna praksa bi morala biti splošno razširjena in bi morala trajati dalj časa. To je seveda prvič malo verjetno, drugič pa, tudi če bi se kaj takega zgodilo, Slovenija zoper to ne bi mogla storiti prav nič, ker bi bila takšna sprememba rezultat nove pravne ureditve, ki bi jo praktično podpiral ves svet. In s tem marakeška deklaracija  nima prav ničesar. Pravzaprav v njej ni ničesar, kar bi bilo v nasprotju z že doslej obstoječimi mednarodnimi instrumenti.

Pri tem je EU preko svojih predstavnikov večkrat poudarila, da so marakeška deklaracija in podobni dokumenti nezavezujoči, na primer tukaj (non-binding); so torej smernice za delovanje, ki ne omejujejo pravic državam. Kritike deklaracije so zato neutemeljene, njihovi nameni pa so očitno zgolj notranjepolitični. To je strah, ki ga širi politična desnica – znotraj je votel, zunaj ga nič ni.