REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

ZDA pripravljajo napad na Iran, pravi cilj ameriških »jastrebov« pa je kitajska (in evropska!) oskrba z nafto

ZDA pripravljajo napad na Iran, pravi cilj ameriških »jastrebov« pa je kitajska (in evropska!) oskrba z naftoVir: X, posnetek zaslona

ZDA se vse bolj očitno pripravljajo na napad na Iran.

Povsem mogoče je, da bo Trumpova administracija pritisk najprej povečala s poskusom zajetja iranskih tankerjev, pod izgovorom, da Teheran krši »mednarodne«, v resnici pa ameriške sankcije.

Pomorska blokada je po mednarodnem pravu enaka vojni napovedi, zato je jasno, kaj bo sledilo.

Izrael deluje kot parazit, ki ima v oblasti svojo veliko večjo žrtev in jo uporablja za dosego lastnih ekspanzionističnih ciljev.

Toda - zakaj?

Eden od glavnih razlogov je seveda pritisk Izraela, ki ima politično elito ZDA popolnoma pod svojim nadzorom.

Izrael deluje kot parazit, ki ima v oblasti svojo veliko večjo žrtev in jo uporablja za dosego lastnih ekspanzionističnih ciljev.

Drug, resen razlog pa je seveda znova – nafta.

Nafta
Vir: X, posnetek zaslona

Leta 2025 so Venezuela, Iran in Rusija po analizah Kplerja, Vortexe in TankerTrackersa pokrili 35–40 % kitajskega povpraševanja po surovi nafti. V primeru Rusije je ta pokrila tudi približno tretjino kitajskih potreb po zemeljskem plinu.

Ker so to sankcionirane države, se zanašajo na posrednike, prevoze z ladje na ladjo in druge taktike izogibanja sankcijam.

V skrajnih začasnih scenarijih bi se dejanska številka lahko približala 50 % kitajskega povpraševanja po nafti.

Vsa ta nafta je bila Kitajski prodana s popusti od 15 do 20 %, v nekaterih posebnih primerih pa so dosegli tudi do 30 %.

Toda od trenutka, ko so ZDA pričele upravljati z venezuelsko nafto - je tega konec.

Nafta se prodaja po tržnih cenah, dobičke si delijo ameriška elita in venezuelski politiki, Peking pa je že prenehal kupovati venezuelsko nafto.

Znana komentatorka na omrežju X – omrežju, ki je po oceni predsednika Ustavnega sodišča Slovenije menda »orodje za razgradnjo demokracije« - zelo dobro razkriva bistvo problema.

»Ti nakupi so znatno povečali konkurenčnost različnih kitajskih industrij, zlasti petrokemije. S predelavo znižane surove nafte v nafto in derivate, kot so etilen, propilen, plastika, smole, topila in osnovne kemikalije, po zelo konkurenčnih cenah Kitajska ni le utrdila svoje prevlade, ampak je, kar je še pomembneje, drastično znižala domače proizvodne stroške.

Poceni nafta je tudi neposredno znižala stroške kitajskih infrastrukturnih projektov in rafiniranja goriv, ​​kar je ustvarilo milijarde dolarjev prihrankov.

To je pomembno, ker petrokemični sektor služi kot temeljna surovina za obsežno verigo drugih kitajskih industrijskih sektorjev.

Poceni nafta je tudi neposredno znižala stroške kitajskih infrastrukturnih projektov in rafiniranja goriv, ​​kar je ustvarilo milijarde dolarjev prihrankov.

V svetu, kjer je zahodna energija postala vse dražja, je kitajska vlada pokazala strateško spretnost z zagotavljanjem večjih poslov, ki so še dodatno okrepili njeno industrijsko konkurenčnost, prednost, ki jo Zahod zdaj poskuša s silo odpraviti.«

»Potem ko je Venezuelo dejansko odstranil z upravnega odbora, je Washington odobril kitajske nakupe venezuelske nafte, vendar le po tržnih cenah, s čimer je odpravil popuste. To razkriva enega od ciljev, o katerih so politični in vojaški analitiki doslej malo razpravljali.

Z vojno proti Iranu bi ZDA, ki imajo zase dovolj nafte (svoje in venezuelske) najbolj prizadele Kitajsko, pa tudi članice EU, s katerimi imajo Združene države prav tako veliko sporov. In namesto da bi se EU znova odprla proti Rusiji – prepoveduje celo uvoz nafte in plina iz Rusije.

Ker je Venezuela v veliki meri izven igre kot vir znižane nafte, se Washington zdaj osredotoča na Iran. Če bi Perzijce doletela podobna usoda, bi to vplivalo na kitajsko industrijsko konkurenčnost, Peking pa bi bil skoraj izključno odvisen od cenejše ruske nafte in bi se soočal z večjimi težavami pri zagotavljanju znatnih popustov.

Ironija je v tem, da ti popusti obstajajo le zato, ker je Zahod tem državam uvedel sankcije, in šele zdaj je spoznal, da s tem daje prednost svojemu največjemu tekmecu: Kitajski.

Da bi to dosegli, pa bi se Američani soočili z izjemno težkim izzivom: premagati iransko pomorsko obrambo v času, ko je Teheran v stanju preživetja in se bo verjetno boril z vsem, kar ima.

Česar Američani ne upoštevajo, je, da bi se Kitajci v scenariju, ki bi vključeval resnično tveganje upora pod okriljem ZDA in Izraela, močno vmešali v konflikt, da bi zaščitili svoje interese in zaščitili svojega pomembnega zaveznika,« opozarja Patricia Marins.

Z vojno proti Iranu bi ZDA, ki imajo zase dovolj nafte (svoje in venezuelske) najbolj prizadele Kitajsko, pa tudi članice EU, s katerimi imajo Združene države prav tako veliko sporov, od Grenlandije do konca ukrajinske vojne.

In namesto da bi se Evropska unija znova odprla proti Rusiji – prepoveduje celo uvoz nafte in plina iz Rusije.

Tako nesposobnih, dobesedno norih politikov v EU že dolgo časa nismo imeli.

Tudi zato, ker volivci v državah EU, tudi v Sloveniji, ne glede na katastrofalne rezultate te politike večinoma še zmeraj glasujejo za iste stranke, ki so nas v to slepo ulico tudi pripeljale...

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke