Zakaj je bila uvedba dneva »spomina na žrtve komunizma« zadnji in neutemeljen »podtaknjenec« Janševe vlade

Odločitev vlade premierja Roberta Goloba, da odpravi dan nacionalnega spomina na »žrtve komunističnega nasilja« je znova razdelila Slovenijo.

»Žrtve komunističnega nasilja so nesporno bile, glede tega ni dvoma. Po odločitvi vlade premierja Goloba zdaj spet ni nacionalnega dneva spomina nanje,« je razočarano zapisal nekdanji predsednik Borut Pahor.

A pri tem se pozablja, kdo je prvi razdelil Slovenijo in zakaj bi bil takšen t. i. dan spomina pravzaprav krivičen do zgodovine in »komunizma.«

Spomenike ste poslali v čiščenje, dan spomina....je strankarski dan, ker ni sprejet v Parlamentu, muzej je bil strankarski muzej. Sicer so pa večinsko častilci komunizma v SDS. A Pahorja ste že včlanili?

— Breda Božič (@BredaBozic) May 19, 2023

S tem »dnevom spomina« se je poskušalo in se še poskuša celotno idejo »komunizma« označiti za zločinsko in komunizem zreducirati na nezakonito povojno nasilje.

A komunizem je bil veliko več kot to.

Komunistične stranke in države so se uprle nacizmu in ga premagale, »komunizem« pa kljub številnim krivicam, do katerih je prišlo v njegovem času, nikoli ni imel takšnih uničevalnih ciljev do celotnih narodov, kot jih je imel nacifašizem.

janša si tega ne bo drznil predlagati, če bi si še tako želel. je zvit. kakšen borut pahor morda?

— ciril brajer (@CiroBrajer) May 18, 2023

Komunizem je imel svoje žrtve, a tudi svoje uspehe.

Toda žrtve so bile tudi pred tem, v kapitalizmu, prvi Jugoslaviji, v diktaturi in zatem, zaradi imperializma, večinoma zahodnih držav.

Drugič, ko se govori o žrtvah komunizma večina desnih strank v Sloveniji, ki uvedbo tega dneva podpirajo, kot žrtve navajajo večinoma žrtve povojnih pobojev. To so res žrtve – toda ne nujno komunizma!

To so žrtve povojnih pobojev in žrtve maščevalnih ravnanj, ki iz današnjega zornega kota niso bile povsem skladne z mednarodnim pravom, a so se v kratkem obdobju ob koncu vojne dogajale kot odziv na nepredstavljivo nacifašistično nasilje in nasilje kolaborantov v predhodnih letih.

Slovenija že ima spomenik vsem žrtvam vojn, ima zakon o popravi krivic, po katerem so mnogi, tudi z zelo vprašljivimi dokazi, dobili odškodnine zaradi teh storjenih krivic.

In če je potrebno, lahko država uvede še kakšen spominski dan za žrtve krivic iz tega obdobja – a kot dan spomina na »zločine komunizma« vsekakor ne.

O, Breznik o morali, pa o civilizacijskih vrednotah narodov. Imeli ste tri vlade, pa tudi v opoziciji bi lahko načeli temo povojnih zločinov in spominski dan. Ampak ne. Na zadnji seji, ko je vlada vodila tekoče posle ste uvedli praznik, ne da bi o tem povprašali še koga drugega.

— BorisF (@BorisF9) May 19, 2023

Pobiti po vojni so bili pobiti zato, ker so bili večinoma pripadniki kvizlinških enot, ne zato, ker bi bili antikomunisti.

O tem je na Otočcu in v Novem mestu že leta 2009 spregovoril nekdanji predsednik predsedstva RS Janez Stanovnik, ki je spregovoril tudi povojnih pobojih in jih označil za pravno utemeljene.

Stanovnik je dejal, da je bila pravna utemeljitev povojnih pobojev zasnovana na odločitvi antifašistične zveze oz. voditeljev zavezništva Rooselvelta, Churchilla in Stalina.

Po njegovih besedah se je vodstvo zavezništva odločilo, da gre na uničenje nacizma in ne samo na zmago nad njim, v tem vodilu pa je bila tudi odločitev, da se status vojnega ujetnika ne podeli osumljencem vojnih hudodelstev.

Zaradi tega so Američani in Angleži te osumljence označevali kot razorožene sovražne osebe, izrecno pa so poudarjali, da jih tako imenujejo, da jim ne bi priznali statusa haaških in ženevskih konvencij, je pojasnil.

Prestopi v naslednje tisočletje! Takrat se bojo opravičili. Za Galileja so potrebovali pol milenija, medtem so pa že potovali z avioni in Zemlja ni bila več ploščata!

— igor Hribar (@19avgust) May 18, 2023

Pomanjkljivost te odločitve je bila v tem, da ta ni predvidela možnosti vojnega sojenja, ampak arbitrarne individualne odločitve, kar je v nasprotju z osnovnim načelom človekovih pravic, po katerih ima človek pravico braniti lastno življenje, je nadaljeval.

Tako se je dogajalo, da je pri vzhodnih in zahodnih zaveznikih prišlo do tega, kar danes imenujejo povojni poboji, ljudje pa so izgubljali življenja brez pravega sojenja in brez, da bi jim bila za določeno kriminalno dejanje izrečena pravična sodba.

Med 2. svetovno vojno pa so se kriminalna dejanja oz. dejanja nacionalne izdaje in vojnega zločinstva vsekakor dogajala, je opozoril.

Stanovnik je poudaril, da povojne poboje absolutno obsoja, odločitev zavezniškega vodstva pa je označil za »novo, povojno nürnberško pravo«, ki pa je, gledano z današnjega zornega kota, imelo celo vrsto pravnih pomanjkljivosti.

Vsebovalo je tudi moment maščevanja, o katerem je, tako Stanovnik, Winston Churchill ob prvi omembi jugoslovanskih partizanov in Jugoslavije prvič govoril v britanskem parlamentu.

»Menim, da je maščevanje, kar pomeni, oko za oko, zob za zob, v človeški civilizaciji le začetek in osnova prava. Vsako kazensko pravo predpostavlja kaznovanje, ki nosi v sebi element maščevanja, civilizacijsko pa bi bilo, da ni zasnovano na maščevanju, ampak na zaščiti družbe pred kriminalom,« je dejal.

Izvršitelja kriminalnega dejanja je po Stanovniku potrebno izolirati od družbe in ne uničiti. »Človeško življenje je sveto, čeprav je izvršil kriminalno dejanje, se ga ne sme uničiti,« je podčrtal.

Stanovnik se je dotaknil tudi »poskusov kriminalizacije narodnoosvobodilnega boja«, ki se dejansko dogaja vse do današnjih dni.

Kot je dejal, obsoja fizično uničenje, kakršno se je vršilo v 2. svetovni vojni, hkrati pa obsoja poskuse moralnega uničenja in stigmatiziranja danes živih, v 2. svetovni vojni udeleženih ljudi.

In prav to je bil pravi namen zakona, ki ga je v času opravljanja tekočih poslov uvedel Janez Janša.

In to tako, da je povojne poboje v celoti prilepil »komunistom«, čeprav po vojni pobiti niso bili pobiti zaradi antikomunizma, pač pa zato, ker so bili kolaboranti, ki so sodelovali s sovražnikom, mučili in izdajali partizane in pobijali civilno prebivalstvo.

Danes to SDS in Janša banalizirata in predstavljata kot poboje »drugače mislečih.«

Janez Janša si želi državljanske vojne. Ker mu je Golob ukinil »črno mašo«. Za vse tiste, ki skačete v zrak brez potrebe. Imamo praznik 23. Avgusta, spomin na žrtve vseh totalitarnih režimov in ni nobene potrebe po dvojnem prazniku. Janša je bil trikrat predsednik vlade. In… pic.twitter.com/QxBIdKd16M

— Mitja Kunstelj (@mikstone1) May 19, 2023

A do pobojev ni prišlo zato ker bi drugače misleči pisali pamflete proti komunistom, pač pa zato, ker so kolaboranti vzeli orožje v roke in se podredili tuji sili, ki je želela iztrebiti »podljudi« - Slovence.

Borut Pahor, ki je bil lani v tem času še predsednik republike, ni niti pisnil, da bi bil proti nezakonitosti vladne uredbe pod taktirko Janeza Janše, ki je bila sprejeta 12. maja lani, opozarjajo na družbenih omrežjih.

Pahor je na podobno tih način spremljal vse ostale »podtaknjence« v večinoma neustavnih odlokih Janševe vlade, pa o tem ni črhnil niti besede.

Uvedba »dneva spomina« na žrtve komunizma je bila samo eden od zadnjih »podtaknjencev« Janševe vlade.

Lahko bi dejal, da odrejanje spominskih dni ali praznikov ni v vladni pristojnosti, kaj šele da bi jih sprejemala vlada, ki je izgubila na volitvah in opravlja le še tekoče posle.

Sploh pa ne, da bi takšne sklepe sprejemala brez prave podlage in strokovne argumentacije.

Ob tem je še posebej nenavadno, da je Pahor molčal, saj je bil sam komunist in za odpravo tega sistema ni naredil prav nič.

Če se rodiš ligenj, si ligenj celo življenje..Tak ali drugačen...Eden bolj nesposobnih politikov v Slo zadnjih 30 let. Odgovoren za veliko slabega.

— Zmagoviti (@zmagoviti) May 19, 2023

Ogromno povojnih izvensodnih pobojev (gre za poboje po 2. svetovni vojni na ozemlju današnje Slovenije) so ob tem zakrivili tudi narodni - domači - državni izdajalci, domobranci in drugi nacisti ali fašisti.

Bolje bi bilo reči, da je šlo za izvensodne poboje, kajti nekateri so se po vojni upravičeno zgodili zato, ker domobranci in drugi kolaboranti niso položili orožja tudi potem, ko je to že storila Nemčija.

Ne smemo pozabiti niti tega, da so pred povojnimi poboji kolaboranti zverinsko in skrajno zločinsko zakrivili ogromno zločinov nad zajetimi nasprotniki (borkami in borci ali aktivistkami in aktivisti OF in NOB), ter tudi nad tistimi v svojih vrstah, ki niso bili dovolj jasno na njihovi strani.

Zato ni prav, da vsem zločinskim nacifašistom ni bilo pošteno sojeno, čeprav je prav tako jasno, da je večina tistih, ki so jih ubili po vojni, pripadala enotam ali bila pod poveljstvom enot, ki so bile zločinske (kot slovenski domobranci – pod poveljstvom gestapa) in zato njihova smrt ni bila povsem nezaslužena.

Toda to niso bile »žrtve komunizma«.

A Dan spomina na žrtve komunizma je bil pa sprejet z javno razpravo?

— Franci Kek (@FranciKek) May 18, 2023

Komunizem je ob tem bil dolga desetletja antiimperialistična ideologija, komunistične (dejansko socialistične) države pa so zato vzpodbujale osvobodilna gibanja, nasprotovala hegemoniji zahodnih držav in podpirala samoodločbe ljudi, vse to pa je bilo in je še vedno pozitivno.

In še danes imamo primere držav, ki vztrajajo pri komunističnih idealih, kar se zmeraj ne izteče tako slabo kot v Severni Koreji, pač pa je na primer na Kitajskem privedlo do največjega dviga ljudi iz revščine v zgodovini, na Kubi pa kljub omejitvam glede svobode govora do socialnih pravic in zdravstvenega sistema, ki je za večino prebivalstva veliko boljši od tistega, ki ga imajo na primer v ZDA.

Komunističnih držav, oziroma bolje rečeno socialističnih držav je trenutno sicer le pet, toda vsekakor obstajajo in nekatere, predvsem Kitajska, so iznašle svojevrstno pot, ki jim je omogočila izjemen napredek.

Vseh komunistov in komunizma zato ne smemo metati v isti koš.

Ne ka.ka.jte g. Tonin!
Izdajalec je in bo ostal izdajalec!
Pika. Amen! pic.twitter.com/Vj0lzgSjbG

— Nataša Egič (@NatasaAljaz) May 17, 2023

Pri uvajanju dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja pa gre več kot očitno le za to, da želijo desničarji na Slovenskem zmanjšati, minimizirati ali celo prikriti vsa zla početja svojih nacifašističnih prednikov in vzornikov pri uničevanju idejnih nasprotnikov.

In zato je prav, da je vlada ta praznik ukinila.