V najbolj krvavi bitki na slovenskih tleh pred sto leti umrlo 50.000 vojakov

Pred sto leti, 17. avgusta 1917, je italijanska vojska sprožila svojo zadnjo ofenzivo na soški fronti. To je bila izjemno krvava 11. soška bitka, ki je trajala 27 dni. Končala se je 12. septembra 1917. V bojih je na obeh straneh umrlo skupaj okoli 50.000 vojakov. Ranjenih jih je bilo 153.000.

Italijanska vojska se je odločila v 11. bitki za širšo fronto kot v 10. bitki in je udarila na črti od Tolmina do morja. Na začetku bitke so Italijani pritisnili z vso močjo in dobro napadali, a so se kasneje vrnili na črto Log-Mešnjak-Hoje-Kal-Vrhovec-Madoni-Zagorje-Škabrijel.

Bitka se je začela z močnim topniškim obstreljevanjem. Italijani so imeli tudi veliko prednost v zraku, saj so njihovi bombniki uspešno napadali položaje avstro-ogrske vojske. Že prvi dan je italijanska vojska prečkala Sočo in pri tem uporabila 14 pontonskih mostov med Doblarjem in Anhovim.

Najsrditejši spopadi so potekali na Škabrijelu nad Gorico, ki so ga Italijani med bitko kar devetkrat zavzeli, a vedno znova izgubili. Osvojitev Škabrijela bi italijanski vojski omogočila prodor proti notranjosti Avstro-Ogrske. Ker so Avstrijci uspešno zadrževali napade, so Italijani ofenzivo končali. Zaradi silovitih spopadov in velikih izgub si je Škabrijel prislužil vzdevek Gora smrti.

Italijanska stran je hotela tako kot med 10. tudi z 11. bitko doseči preboj v notranjost Avstro-Ogrske monarhije in proti Trstu. Kot je za STA pojasnil zgodovinar Renato Podbersič, so pomembni spopadi med obema bitkama potekali na Krasu in Goriškem.

Italijanski vojski je uspelo med 11. soško bitko osvojiti planoto Banjšice severno od Gorice, od koder so se pred tem umaknili avstro-ogrski vojaki. Po zavzetju Gorice v 6. soški bitki je bil to drugi in hkrati zadnji večji uspeh italijanske vojske med soško fronto.

Po umiku z Banjšic je med avstro-ogrsko vojsko zavladala panika in kaos. Grozil ji je popoln zlom, a Italijani tega očitno niso zaznali pravočasno in priložnosti niso izkoristili. Avstro-ogrski vojski je tako na koncu uspelo, da je napadalce odbila vse do njihovih začetnih položajev.

Posledice skoraj meseca dni bojev so bile strahovite. Na italijanski strani je v bitki padlo kar 40.000 mož, ranjenih je bilo 108.000. Tudi avstro-ogrska vojska je utrpela hude izgube, umrlo je 10.000 vojakov, 45.000 pa je bilo ranjenih. Bitka tako še danes velja za najbolj krvav spopad na slovenskih tleh.

Obe vojski sta v tem času zdesetkali tudi izredno nalezljivi bolezni griža in tifus. Na obeh straneh je zbolelo kar okoli pol milijona vojakov.

Med vsemi bitkami na soški fronti je s štirimi tedni spopadov najdlje trajala prav 11. soška bitka.

Po besedah kustosa Kobariškega muzeja Željka Cimpriča je bila ta bitka vrhunec absurdnega 29-mesečnega dogajanja ob Soči in je privedla do največjih izgub, boja materialov in vojne izčrpavanja.

"Očitno je bilo, da kdor ima več krvi, jekla in hrane, bo v tej vojni zmagal, in Italijani ob tem spoznanju niso varčevali z izgubami pri svojih možeh," je dejal Cimprič v pogovoru za STA.

Dodal je, da se je 11. bitka končala z izčrpanostjo obeh vojsk; avstro-ogrska vojska se je na svojih obrambnih položajih držala le še z nohti, italijanski vojaki pa so se znašli v agoniji, z izčrpanimi rezervami, kar je bil tudi zelo hud udarec za njihovo moralo.

S tem da so italijanske vojake tri tedne pošiljali v pekel, si je italijanska vojska po njegovih besedah tudi ustvarila pogubne razmere za 12. soško bitko, edino ofenzivo avstro-ogrske in nemške vojske na soški fronti.

Že med 11. bitko so na avstro-ogrski strani začeli priprave na protinapad, saj so se zavedali, da še ene italijanske ofenzive najverjetneje ne bi zdržali. 24. oktobra 1917 so tako začeli 12. soško bitko, v kateri so ob pomoči nemške vojske dosegli bliskovit uspeh. Po skoraj dveh letih in pol se je soška fronta z njo končala.