Sodniška prostracija: Štafeto v pogrevanju »afere Masleša« prevzel Jan Zobec, ki ne pozna niti slovenske ustave

Zgodba o diplomi vrhovnega sodnika Branka Masleše bi se morala s tem, ko je pokazal diplomo in tudi potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu – končati.

Začela se je s tem, da Masleše menda ni bilo na fotografiji diplomirancev, nato naj bi bila lažna diploma, pa dve njegovi potrdili, visoka šola naj bi bila le »strokovna«, pravosodni izpit naj bi opravil nezakonito pred rokom, na koncu je na vodnem žigu manjkala »zvezda«...

Vse to in še več so trdili kritiki, ki so obtožbe na obskurnem portalu Prava in Nova24TV najprej izrekli, nato pa iskali – dokaze, ki jih ni bilo.

Vse obtožbe so se izkazale za lažne.

Zakaj Pirkovič, profesionalni novinar, ni povedal, da je Maslesa vodil senat v zadevi Patria???? Bi vsaj razumeli od kod izvira vašo sovraštvo do njega.

— Janez iz Jajca (@plakic6) February 6, 2022

Toda kot rešilno bilko so na koncu desnosučni kritiki sodnika Masleše našli v trditvi, da Masleša, četudi je na seznamu diplomirancev, je diplomiral na fakulteti in je v zakonskem roku opravil pravosodni izpit - sploh ni zakonito imenovan sodnik, ker pravosodnega izpita ni opravil po slovenskih predpisih.

Pri tem so kritiki pozabili le na dve dejstvi – prvič, da je bila SFRJ zvezna država in edini subjekt mednarodnega prava, kjer so se (do razpada) odločitve organov in oblastni akti ene republike izvrševali in priznavali tudi v drugih ter istočasno, da je Slovenija vse te predpise in odločitve sprejela kot svoje, ko se je razglasila za samostojno državo – razen, če jih je izrecno razveljavila.

Zakoni, na katerih temelji Maslešev pravosodni izpit, pa niso bili razveljavljeni.

Je to tisti zobec, ki je hotel vstopiti v zgradbo sodišča mimo vseh varnostnih ukrepov, ker on je pač on - nedotakljiv?
Je to taisti, ki je na ravni tračoperaterja Maslešo oblatil vzdolž in počez na #sejaDZ, ki jo je sklicala #sektaSdS in na njo povabila same njegove kritike?
 

— Prof.dr.mag.art.Leo(@theevilevi) February 6, 2022

Toda ne glede na to velik podpornik predsednika vlade, vrhovni sodnik Jan Zobec zdaj na SiOL-u znova »sesuva« sodnika Branka Maslešo.

»Dvomi se vlečejo še naprej, saj enega papirja Branko Masleša ni pokazal, in sicer potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu po zakonu o pravosodnem izpitu Republike Slovenije. Ta papir bi moral predložiti, pa ga ni,« je v intervjuju povedal vrhovni sodnik Jan Zobec.

In dodal: »Branko Masleša sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem. Njemu so kot stranki celo v lastni zadevi vrata na vrhovno sodišče zaprta. On, ki niti v svojem imenu ne bi mogel vložiti pravnega sredstva na vrhovno sodišče, je hkrati vrhovni sodnik, ki odloča o teh pravnih sredstvih.«

Zanimivo je, da je Zobec ta problem znova izpostavil, saj je na te obtožbe že 18.januarja v Delu odgovoril nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude.

Opozoril je, da med Republiko Slovenijo in razpadlo SFRJ obstaja kontinuiteta in da se »ni se vse začelo z osamosvojitvijo naše republike.«

»Zakonsko urejanje pravosodnega izpita je spadalo v republiško pristojnost. Po določbi 250. člena Ustave SFRJ pa so odločbe, listine in drugi posamezni akti, ki so jih izdali državni organi in pooblaščene organizacije v eni republiki ali avtonomni pokrajini, veljale enako tudi v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah. Ta določba je seveda veljala tudi za pravosodni izpit, čeprav je mogoče (tega nisem preverjal, ker niti ni pomembno), da so bili pogoji za opravljanje pravosodnega izpita v kateri od republik (lahko prav v BiH) razpadle SFRJ blažji kot v Sloveniji!

Drugačni pogoji za opravljanje pravosodnega izpita torej niso bili relevantni za priznanje veljavnosti tega izpita v drugi republiki. To je razvidno tudi iz poznejših državotvornih predpisov ustavne ravni. Tako Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91) v drugem odstavku 8. člena določa, da so posamezni pravni akti, ki so jih izdali organi SFRJ ali organi drugih republik SFRJ, pa še niso bili izvršeni, izvršljivi na ozemlju Republike Slovenije ob načelu dejanske vzajemnosti, če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu pristojnega organa BiH ni tak neizvršni posamični akt, saj je le ugotovitvene narave, poleg tega je bilo v Republiki Sloveniji uporabljeno že ob prvi izvolitvi, ob izvolitvi za sodnika s trajnim mandatom in ob izvolitvi za sodnika Vrhovnega sodišča RS,« je zapisal Ude.

Boš kaj o tem spisal pisun.
o ženi Barbari Zlobec, ki je rabila 7 mesecev, da je odločila o enem A4 papirju? pic.twitter.com/3QkwaNtCuJ

— Josip Broz (@JosipBroz12) February 6, 2022

Povedano drugače – le če bi v BiH zavračali »vzajemnost« in tistim, ki so opravili izpite v Sloveniji ne bi dovolili, da delajo v pravosodju BiH, bi Slovenija lahko preklicala veljavnost takšnih izpitov.

Gre za znano uveljavljanje načela reciprocitete v mednarodnih odnosih.

Toda to se nikoli zgodilo – in to pomeni, da je Maslešev izpit popolnoma veljaven v Sloveniji in ne spada v »pravno praznino« kot to trdi Zobec.

S ponavljanjem obtožb je zato Zobec dokazoval le eno –, da je očitno pristaš teorije, po kateri je stokrat ponovljena laž - resnica.

Gre seveda za istega Zobca, ki »pravne praznine« v katero so res padli izbrisani - ni nikoli odkril…

Ude tudi razkrije, da se Zobec poziva na dva sklepa Vrhovnega sodišča, ki sta a) očitno v nasprotju s temeljnimi akti o slovenski osamosvojitvi in b) nimata zveze s »primerom Masleša.

pic.twitter.com/SoTdy29fcZ

— Mraelfie (@mraelfie) February 5, 2022

»Res je Vrhovno sodišče RS v dveh sklepih o zavrženju pritožbe oprav. štev. I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017 in I Up 116/2020 z dne 19. 11. 2020 zavzelo stališče, da pravosodni izpit, opravljen po njenih predpisih v drugi republiki razpadle SFRJ, ni izenačen s pravosodnim izpitom, ki je bil opravljen v Republiki Sloveniji. Vendar sta se oba primera nanašala na postopka, ki sta bila v Republiki Sloveniji začeta desetletja po razpadu SFRJ in so sodišča ocenjevala, ali stranka z določbami 22. člena Zakona o upravnem sporu v postopku s pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi lahko opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, sama pa le, če ima pravniški državni izpit sama ali ga ima njen zakoniti zastopnik. Primera, na katera se nanašata odločbi Vrhovnega sodišča RS, sta torej drugačna, kot je primer, ko je pristojni organ leta 1984 očitno štel za veljavnega pravosodni izpit, položen v BiH po njenih predpisih. Po mojem mnenju pa je tako stališče Vrhovnega sodišča RS tudi napačno, ker je šlo za primera, ko je v enem postopku nastopala stranka, ki je sama položila pravosodni izpit že leta 1985, v drugem primeru pa je strankina pooblaščenka opravila pravniški že leta 1961. Ker 34. člen slovenskega Zakona o pravniškem državnem izpitu določa, da je z izpitom po tem zakonu izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po do zdaj veljavnih predpisih, je stališče o nepriznavanju pravosodnih izpitov, opravljenih v drugih republikah razpadle SFRJ, v nasprotju z zdaj veljavno slovensko zakonodajo,« sklene Ude.

To je seveda jasno vsakemu laiku.

No, za Zobca tudi vemo, koliko je črn. Tudi a pomoč njegove žene Janši s skorajšnjim zastaranjem v primeru ostarele prostitutke, vemo. Ligenj ve vse!

— Tom (@tom44232791) February 6, 2022

Ob tem je celo v primerih, ko je šlo na primer za ugotavljanje premoženja neznanega izvora – zaradi katerega so bili pregona rešeni tudi številni politiki, na primer tudi Janez Janša – ugotovilo, da je načeloma mogoče take korenite spremembe uveljavljati le za naprej, ne pa za nazaj.

In že iz tega razloga je poskus razveljavitve zakonito pridobljenih nazivov in izpitov zavržno in nezakonito dejanje, ki spodkopava same temelje pravne države.

Na to opozarja tudi dr. Lojze Ude.

»Med Republiko Slovenijo in razpadlo SFRJ seveda obstaja kontinuiteta. Ni se vse začelo z osamosvojitvijo naše republike. Pravna razmerja, ki so se oblikovala v stari državi, praviloma še vedno obstajajo, v vsebini, kot so se v stari državi izoblikovala, če seveda taka razmerja niso bila izrecno spremenjena, na primer z denacionalizacijo, z novo ureditvijo statusa gospodarskih organizacij in podobno.«

Zobec, ki ves čas kritizira »revolucijo« in samovoljo oblasti se prav s tem postavlja v vlogo branilca arbitrarnega razveljavljanja priznanih imenovanj. V tem vidi »kontinuiteto« in vir vsega slabega.

Toda v resnici bi po logiki Zobca v tej državi bili, če bi bila ta praksa splošno sprejeta, lahko razveljavljeni številni zakoni, odločitve in nazivi pridobljeni v prejšnji državi ali v drugih republikah.

To pa pomeni, da sodnik Zobec ali ne pozna ali ne spoštuje niti slovenske ustave.

Ustava namreč povratno veljavo pravnih aktov prepoveduje v svojem 155. členu. Ta izrecno določa: »Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.«

In povsem jasno je, da je z dvema spornima sklepoma Vrhovnega sodišča, ki pa sicer nimata zveze s primerom Masleša, šlo za točno ta primer – za nezakonit poseg v »pridobljene pravice« in to brez, da bi bilo v tem mogoče videti kakršnokoli »javno korist.«

Počutm se ko "Vidoviti".... pic.twitter.com/jzmJwDxkV7

— M. L. (@Pajkc_) February 6, 2022

Nastala je zgolj škoda. Pa ne za Maslešo, ki se menda ni dovolj hitro branil, pač pa za tiste medije, ki so bili dolžni ponuditi dokaze za svoje obtožbe - a jih niso imeli.

Za kaj torej gre v tem celotnem »primeru Masleša«, ki se je od zgodbe o »nediplomiranja« spremenila v zgodbo o »neimetju pravosodnega izpita« in na koncu celo v zgodbo o padcu sodnika Masleše v »pravno praznino«?

V bistvu je šlo za to, da se Maslešo prisili, da pokaže svoje dokumente v danes »tujem jeziku«, da se ga s tem vsaj na videz naredi v domači javnosti za »tujca« in nato ob poskusu »medijskega izbrisa« javno ožigosa kot »spornega« in »pristranskega« ter »neslovenskega sodnika.« Le temu je služila celotna operacija dvomesečnega svinjanja po Masleši.

In, da mimogrede, tudi Zobčevo tarnanje v intervjuju je točno na sledi te ideje -, češ da smo imeli premalo sodnikov iz tujine (tiste prave, zahodne) in preveč sodnikov iz drugih delov nekdanje države, torej južnjakov.

Ampak Zobec to seveda pove lepše, tako da poudari domnevno avtoritarnost Masleše in pomanjkanje demokratičnosti v drugih okoljih nekdanje SFRJ.

Gre seveda za tipično desničarsko, lumpenkolonialno ideologijo, prav tisto, ki jo je ESČP ožigosalo kot največjo diskriminacijo v mladi državi Sloveniji, ki je tujce razdelila na večvredne ta prave in tujce-južnjake.

In slednjim odvzela stalno bivanje in jih izbrisala.

Masleši tega ne morejo narediti, zato pač izpodbijajo njegovo diplomo, opravljen izpit in vse drugo, kar pač pride pod roko.

To je verjetno tudi razlog, zaradi katerega je Masleša okleval z razkrivanjem dokumentov.

Toda to ni bila njegova napaka – novinarji so bili namreč ti, ki so bili dolžni dokazati svoje trditve, ne pa po brez dokazov objavljenih obtožbah trditi, da te držijo, v kolikor obtoženi ne dokaže obratno!

Pri tem pa so povsem na koncu prav Jan Zobec in podobni pravniki na koncu služili kot figov list za obrambo lažnivih medijev in novinarjev pred upravičenimi nasprotnimi obtožbami, da so z napadom na Maslešo lagali in zavajali.

Kaj ima Masleša za pojasnjevati zblojeni hordi Janezovih vernikov. Če že, je dolžan zadevo pojasniti delodajalcu, ne pa vsakemu kretenčku ki se mu to zdi pomembno,

— bkcrri (@bkcrri) December 24, 2021

Res gre za nedopustno dejanje, toda ne s strani Masleše.

Gre za sodniško prostracijo s strani tistih pravnikov, ki so svoje usluge pri napadih na kolega Branka Maslešo (za še neznano ceno ali pa zgolj zaradi lastne zaslepljenosti) brezvestno in brezsramno ponudili vladajoči politiki in njenim medijskim trobilom.

Pri prostraciji, ki se definira kot klečanje pred kom kot izraz ponižnosti, gre seveda za izkazovanje popolne vdanosti.

2/ napada na politike, ki so prejeli pisemske ovojnice z naboji.
Poleg tega #Utrip nikoli ne bi smel postati reklama za rekla-kazala, v kar ga je spremenil Pirkovič s podajanjem lastnega pogleda na primer Masleša.

— AvaKrizaj (@AVA82615829) February 6, 2022

Ob takšni vdanosti argumenti res niso pomembni.

Če so dejstva v neskladju z idejo ali obtožbo - toliko slabeše za dejstva!

Tipičen primer prostracije se pogosto izvaja tudi v katolišli cerkvi, ki pa seveda temelji na veri, ne na argumentaciji in spoštovanju dejstev.

Toda prav sodnik Jan Zobec in nekateri njegovi kolegi ob primeru Branka Masleše dokazujejo, da ta starodaven običaj in versko gorečnost izkazovanja neizmerne vdanosti še danes prinašajo v sodstvo in izvajajo predvsem v razmerju »do oblastnikov osamosvojiteljev«.

In njihovih lažnivih medijev.