ZDA kot Wehrmacht: »Ujeti smo v vojni, v kateri ne moremo zmagati, interes Irana pa je, da se vojna nadaljuje!

Mediji so polni izjav ameriškega predsednika Donalda Trumpa o tem, kako naj bi si Iran menda obupno prizadeval »pogajati« z ZDA.

Iz teh napovedi se zdi, kot da je konec vojne proti Iranu že za ovinkom.

Te zgodbe podžigajo tudi pričakovana mnogih, ki si želijo, da bi se zadnja norost ameriškega predsednika končala vsaj tako, kot se je pustolovščina v Venezueli, kjer so ZDA s hitro akcijo, še prej pa s pogajanji in podkupovanjem venezuelskih funkcionarjev hitro dosegle vsaj zunanjepolitično kapitulacijo države.

Toda Iran ni Venezuela.

To je v zadnjem pogovoru s sodnikom Andrewom Napolitanom pojasnjeval tudi ameriški profesor John Mearsheimer.

mearsheimeriran1.jpg

Na vprašanje, kako negotov je položaj ZDA v tem iranskem konfliktu v tem trenutku je odgovoril:

»No, izjemno negotov, ker smo domnevali, da bomo dosegli hitro in odločilno zmago, a ko nam to ni uspelo in smo se znašli v dolgi vojni, smo se znašli v situaciji, kjer imajo večino kart v rokah Iranci, ne mi. In ni ničesar, kar bi lahko predsednik Trump storil, da bi zaostril to krizo v našo korist.

Pravzaprav deluje v korist Irana. Hkrati pa je težko videti, kje bi bil izhod iz te situacije. Zato je v slepi ulici, kar je drug način za reči, da smo ujeti v vojni, v kateri ne moremo zmagati in ki ima potencial, da povzroči ogromno škodo mednarodnemu gospodarstvu.«

Vse skupaj je predvsem uspeh izraelskega lobija v ZDA, pojasnjuje Merasheimer.

Pri tem se sklicuje na lažne obljube, ki so jih Netanjahu in njegovi svetovalci očitno prodali Trumpu, da bo hitra odstranitev iranskega vodstva povzročila množični kaos in revolucijo na ulicah ter da bodo strmoglavili vlado.

New York Times je namreč objavil zanimiv članek, ki je podrobno opisal, kako je vodja Mosada, David Barea, prepričal Netanjahuja in Trumpovo administracijo, da bo po odstranitvi režima v Iranu prišlo do množičnega upora, režim bo strmoglavljen in bodo Američani in Izraelci dosegli hitro in odločilno zmago.

Ob tem New York Times poudarja, da je njegov predhodnik, Yossi Cohen, dejal, da so to le sanjarjenja.

Toda novi vodja Mosada je naredil obrat za 180 stopinj in uspel prepričati tako Netanjahuja kot Trumpa, da imajo agresorji čarobno formulo. In seveda se je izkazalo, da se je zmotil.

»Precej presenetljivo je, da so ljudje verjeli temu argumentu. O menjavi režima, državnih udarih in podobnem obstaja ogromno literature, ki kaže, da je bilo izredno malo verjetno, da bi ta strategija uspela, kot je razumel predhodnik v Mossadu,« ocenjuje Mearsheimer.

Na vprašanje, ali je predsednik Trump ponudil kakršne koli dokaze, da bi utemeljil svojo trditev, ki so jo Iranci zavrnili, da se njegova dva nepremičninska posrednika (Kushner in Witkoff) dejansko pogajata z visokim uradnikom iranske vlade?

»Nisem videl nobenih dokazov za to. Mislim, mogoče so poslali e-pošto. Recimo, da je Steve Whitkoff poslal e-pošto nekomu v Iranu, ki je na visoki ravni, in ta oseba je odgovorila, predsednik Trump pa to lahko označi za resna pogajanja. A seveda to ni res,« ocenjuje Mearsheimer in glede na popopnoma zoperstavljene zahteve obeh sprtih strani meni, da ni možnosti za kompromis.

V to spadajo tudi sanje o »premirju.«

»Ta situacija je, mimogrede, podobna celotnemu vprašanju, ali je mogoče doseči premirje v Ukrajini in ali je mogoče skleniti smiseln mirovni sporazum. V Ukrajini tega ni mogoče doseči in ne vidim, kako bi bilo to mogoče tukaj. Če pogledamo, recimo zahteve Irana na eni strani in nato koncesije, ki jih Združene države in Izrael pričakujejo, da jih bodo Iranci sprejeli potem vidimo, da tu ni mogoče preprosto doseči sporazuma.

Iranci so glede svojih zahtev resnično neizprosni. Hočejo, da se vse ameriške vojaške sile in objekti umaknejo iz Bližnjega vzhoda. Hočejo odškodnine. Hočejo odpravo sankcij in tako naprej. Ko pa preidete na stran koncesij v enačbi, mi hočemo, da se odpovejo svojim balističnim izstrelkom. Želimo, da se odpovejo svojim zmogljivostim za bogatitev urana. Želimo, da prenehajo podpirati Hutije, Hezbolah in Hamas. To ni niz zahtev, ki bi jih Iranci kdaj koli sprejeli,« je prepričan profesor mednarodnih odnosov.

In na koncu doda še zadnji argument, ki bo moral strezniti vse, ki so prepričani, da gre le še za eno »krizo«, ki bo hitro minila.

trumpslika.jpg

»Če se postavite v vlogo Irana, potem se mi zdi, da ne bi želeli, da se vojna konča zdaj. Želeli bi, da vojna traja še v bližnji prihodnosti. Razlog pa je ta, da se s trajanjem vojne stroški, ki jih Zahod plačuje za ta konflikt, višajo in višajo. To pa pomeni, da vi pridobivate večji vpliv.

Moje mnenje je, da če bo kaj ustavilo to vojno, bo to situacija, v kateri bomo na robu velike gospodarske, svetovne katastrofe. Ta situacija bo prisilila predsednika Trumpa, da se usede za pogajalsko mizo in da ogromne popuste Irancem.

Če ste Iranci, potem imate zato interes, da še naprej povzročate bolečino Zahodu in pravzaprav celemu svetu ter izvajate ogromen pritisk na nas, na predsednika Trumpa, da sklene sporazum, skratka, da nas potisnete proti robu prepada. Zato ne vidim, zakaj bi se Iranci s strateškega vidika strinjali s sklenitvijo sporazuma zdaj.«

Ali to pomeni, da se Trump, ko govori o pogajanjih z Iranom – laže in si to izmišlja samo zato, da bi vplival na trge?

»No, to si definitivno izmišlja. O tem ni dvoma. Razumem argument o trgih in prepričan sem, da je v tem nekaj resnice. A mislim, da je pomembneje to, da preprosto ni hotel napasti Irana v ponedeljek zvečer. To bi vodilo v katastrofo, saj je Iran govoril o tem, da bo v bistvu uničil zalivske države. Zelo pomembno je to razumeti. Iranci so dejali, da če bi ZDA in Izrael napadli njihovo energetsko infrastrukturo, bi se maščevali ne le z napadi na energetsko infrastrukturo v zalivskih državah, ampak tudi na naprave za razsoljevanje vode.

To bi povzročilo katastrofo. Poleg tega bi bile posledice za mednarodno gospodarstvo katastrofalne. Torej bi bil predsednik Trump po mojem mnenju nor, če bi v ponedeljek zvečer začel vojno proti iranski energetski infrastrukturi. In mislim, da je zato spremenil retoriko. Upajmo, da bo po petih dneh imel enak osnovni odnos in da po petih dneh ne bo skušal napasti te energetske infrastrukture, ker bi to, ponovno, pripeljalo do katastrofe.

Naj še hitro poudarim eno stvar. Ko države vstopijo v vojno in razmišljate o eskalaciji, je resnično pomembno oceniti, kako obupane so. In kar me pri predsedniku Trumpu resnično skrbi, je to, da se je znašel v obupnem položaju, kljub pozitivnemu videzu, ki ga vsak dan kaže v javnosti.

Za zaprtimi vrati mora vedeti, da je v globokih, globokih težavah. In domnevam, da se stopnja obupa vsak dan povečuje. In ko države postanejo obupane, ne smete podcenjevati obsega, v katerem so pripravljene tvegati in izvajati politike, ki imajo zelo majhne možnosti za uspeh in bi dejansko lahko pripeljale do katastrofe. Vendar pa voditelji čutijo, da so v položaju, v katerem nimajo izbire.

berlin_sovjetska_zastava.jpg

To se je, mimogrede, zgodilo Japonci v zvezi z napadom na Pearl Harbor. Japonci so bili v obupnem položaju. Dobro so razumeli, da se bo to verjetno končalo s katastrofo.

A kljub temu so tvegali in to storili, ker so bili obupani,« ocenjuje Mearsheimer.

Nato doda še eno primerjavo.

»Wehrmacht napade 22. junija 1941. Misli, da bo dosegel hitro in odločilno zmago. Nemške čete, ki junija 1941 vstopajo v Sovjetsko zvezo, nimajo niti zimskih oblačil. Mislijo, da bo hitro in enostavno. In to se na srečo ne izkaže za resnično. Wehrmacht je bil 8. decembra 1941 ustavljen pred vrati Moskve. In tako so se znašli v vojni izčrpavanja. Do aprila 1945 je bila Rdeča armada v Berlinu in Nemčija je bila na robu poraza. Torej, če ne dosežete hitre in odločilne zmage in niste pripravljeni na dolgo vojno, hkrati pa se znajdete v dolgi vojni, ste v resnih težavah. In to se je zgodilo nam.«