Slabše od JLA: Slovenija bo po načrtih nove koalicije postala ena od najbolj militariziranih držav v Evropi

Slovenija je dobila novega predsednika vlade in novo koalicijo. Ta pa med prvimi spremembami obljublja – ponovno uvedbo obveznega šestmesečnega služenja vojaškega roka.

To je paradoksalno iz več razlogov.

Ključni so predvsem štirje.

Prvič, uvedbo naborništva predlaga predvsem tista stranka, ki je bila leta 2002 in pozneje najbolj za ukinitev naborništva. Zastavlja se vprašanje, kdaj so se zmotili – leta 2002 ali danes, kajti obakrat pri takšnem vprašanju, logično, ne morejo imeti prav.

Pozor, ukinitev naborništva je leta 2002 predlagal prav prvopodpisani Janez Janša v imenu 22 poslancev.

Drugič, Slovenija bi se s tem uvrstila med najbolj militarizirane države v Evropi, saj bi istočasno bila v zvezi Nato, hkrati pa bi imela poleg poklicne vojske še naborniški sistem.

Večina držav, ki pozna naborništvo pa ni v zvezi Nato, pač pa so nevtralne ali pa »neuvrščene«, kot se pogosto imenujejo v strokovni literaturi.

Povedano drugače: v Evropi so države ali v zvezi Nato in imajo profesionalno vojsko, ali pa izven nje in imajo naborništvo. Slovenska vlada pa hoče najslabše iz obeh svetov – in Nato in naborniško vojsko.

Tretjič, so načrti nove koalicije absurdni in do volivcev skrajno nepošteni tudi zato, ker je bila ukinitev naborništva obljuba preteklih vlad pred vstopom v Nato.

Tudi zato so ljudje na referendumu leta 2003 glasovali za vstop v Nato – sedaj pa bodo z odločitvijo poslancev dobili državo, ki bo ostala v zvezi Nato, kar je povezano z določenimi omejitvami (in sramotnimi odločitvami ter sodelovanju pri npr. okupacijah in intervencijah po svetu), hkrati pa bo dobila še naborniško vojsko, ki bi jo lahko varovala tudi brez zveze Nato.

Četrtič, pa je vse skupaj nenavadno zato, ker so na težave poklicne vojske povsem pravočasno že pred 18 leti opozarjali nekateri vojaški strokovnjaki, pa sta se tedanja vlada in tedanja opozicija s SDS na čelu na te kritike požvižgali.

Še več, kritike so redno napadali, češ da so nosilci zastarelih prepričanj, ki ne razumejo novega časa in novih potreb. Danes pa iste stranke uvajajo naborništvo, ki ga je poznala tudi že JLA.

Poglejmo si še nekatera dejstva.

Po svetu imajo obvezno služenje vojaškega roka trenutno v 64 državah. V 88 državah ga nimajo, 21 držav, med drugim Islandija, pa niti nima lastne vojske.

Od slovenskih sosed obvezni, šestmesečni vojaški rok za zdaj velja samo v Avstriji, v primeru ugovora vesti pa je predvideno devetmesečno civilno služenje vojaškega roka. Avstrija je članica EU in nevtralna država, torej ni članica zveze Nato.

V Švici morajo vsi polnoletni moški v vojski odslužiti najmanj 245 dni. Mogoče je tudi služenje civilnega vojaškega roka. V primeru, da moški ne služi ne obveznega ne civilnega vojaškega roka, mora do dopolnjenega 30. leta starosti vsako leto plačati za tri odstotke višjo dohodnino. Ženske vojaški rok služijo prostovoljno.

Tudi Švica je nevtralna država in ni članica zveze Nato.

Na Finskem velja vojaška obveznost za moške od 18. do 60. leta starosti. Usposabljanje nabornikov traja od najmanj šest do največ 12 mesecev, nato pa postanejo del vojaških rezerv. Civilno služenje vojaškega roka traja 12 mesecev. V primeru, da moški na Finskem zavrne obvezno in civilno služenje vojaškega roka, je zagrožena kazen 173 dni zapora. Tudi Finska je nevtralna država in ni članica zveze Nato.

Obvezni vojaški rok imajo tudi na Norveškem, ki pa ni članica EU (je pa v Nato) in v dveh baltskih državah – Estoniji in Litvi, ne pa tudi v Latviji. Baltske države so bile nekoč del SZ in mejijo na Rusijo, ki za njihovo nacionalno varnost predstavlja resno grožnjo.

Na Danskem je vključitev v naborniški sistem obvezna samo za moške nad 18. letom starosti. Usposabljanje nabornikov na Danskem traja od štiri do 12 mesecev, odvisno od tega, v kateri vojaški enoti služijo, po končanem usposabljanju pa postanejo del mobilizacijskih enot.

Danska je članica zveze Nato in ni nevtralna, je pa zato v tem trenutku le ena od izjem, ki potrjuje pravilo, po katerem je naborniška vojska praviloma nujna le v primeru nevtralnih držav.

Podobno velja tudi za Grčijo in Turčijo. Obe sta članici zveze Nato, obe pa sta tudi zelo militarizirani državi. Grčija izjemno velik del svojega bruto družbenega proizvoda namenja za obrambo, ker je soočena z nevarnostjo veliko večje Turčije.

Isto velja za Turčijo, ki je na južnem krilu zveze Nato v stalnem konfliktu s sosedi (Kurdi ter Sirijo, Iranom, Irakom, Ciprom) in ima občasno napete odnose tudi z Grčijo.

Obe državi sta se že spopadali in sta v sporu tako glede statusa Cipra, ki je delno zaseden s strani Turčije (ki edina priznava nezakonito de facto državo TRNC) kot tudi ozemeljskih voda in epikontinentalnega pasu.

Res pa je, da v zadnjem času prihaja do nekaterih sprememb. Medtem ko Rusija razmišlja, da bi uvedla poklicno vojsko, bi Francija spet rada uvedla obvezni vojaški rok. Na Norveškem, ki je članica zveze Nato so leta 2016 spet uvedli selektivni obvezni vojaški rok, ki je obvezen tako za moške kot za ženske.

Podobna praksa velja v nevtralni Švedski, kjer so obvezni vojaški rok za moške ukinili leta 2010, leta 2017 pa so spet uvedli spolno nevtralno naborništvo. Toda vojaška obveznost na Švedskem je »selektivna« saj je praviloma vedno na voljo dovolj tistih, ki se za odhod v vojsko odločijo prostovoljno.

Slovenija bi se torej v Evropi pridružila Danski, ki je bila tudi zelo vnet podpornik vseh ameriških intervencij od Iraka naprej in ima praktično edina obvezni vojaški rok ter Grčiji in Turčiji, državama, ki sta soočeni z resnimi ozemeljskimi grožnjami s strani sosed. Ali pa Norveški, ki je na prav tako izpostavljenem mestu in na »udaru« Rusije, saj njene flote na svetovna morja iz severnih luk plujejo prav mimo Norveške obale. Obenem pa Norveška za razliko od Slovenije ni članica EU.

Za razliko od Estonije in Litve pa Slovenija nima meje z Rusijo in je Rusija nikoli ni ogrožala – prav nasprotno.

Država, ki se v ustavi sklicuje na mirovno politiko bi na ta način postala ena od najbolj militariziranih držav v Evropi. Šlo bi za brez dvoma pretiravanje, ki bi bilo opravičljivo le, če bi Slovenija izstopila iz zveze Nato. 

Toda tega v novi koalicijski pogodbi ne predlagajo. Hočejo eno in drugo, tako kot najbolj z vojaštvom prenapolnjene države Evrope.

Ob vsej militarizaciji pa bi bila to še vedno vojska s propelerskimi letali, brez napadalnih helikopterjev, brez vsaj točkovne protiletalske obrambe, brez resnega dalekometnega topništva, s simboličnimi vojnimi plovili, brez resnih protioklepnih sredstev ...

V takšni vojski pa bi bilo res samo več pehote - in nič drugega.

Recept, ki ga ponujajo, je enak tistemu, ki ga uporabljajo države iz najbolj konfliktnih žarišč Evrope in je še slabši od tistega iz časov JLA, ko smo poznali naborniško vojsko, vendar država istočasno ni bila del nobenega svetovnega pakta, pač pa je bila dejansko neuvrščena.

Danes pa morajo slovenske vlade praviloma brez ugovorov slediti odločitvam velikih članic v zvezi z Nato in vsak dan demonstrirati svojo nesamostojnost, istočasno pa naj bi po novem to hlapčevanje opravljali ne samo tisti, ki bodo za to umazano delo vsaj pošteno plačani, pač pa golobradi, neplačani in nič hudega sluteči slovenski rekruti.

In to, kar nam prodajajo kot izboljšano varnost je zato seveda velik korak nazaj.

Istočasno pa gre tudi za jasen poraz in dokaz, da vključevanje Slovenije v Nato in profesionalizacija očitno nista pripeljala do tega, kar nam je leta 2002 in pozneje obljubljala SDS – večje varnosti in bolj moderne vojske.

Če bi namreč ta cilj dosegli, potem nam danes ne bi ponujali receptov iz časov JLA, zoper katere so se Janša in njegovi somišljeniki tako vztrajno borili.

Ob tem tudi argument, da so se razmere v svetu danes »spremenile« ne drži.

Leta 1993 je Nato interveniral v BiH, leta 1997 je prišlo do razpada državnega sistema v Albaniji in množičnega ropanja vojašnic, leta 1998 se je začel upor in ubijanje srbskih policistov in vojakov na Kosovu, leta 1999 je Nato bombardiral ZRJ, leta 2000 pa je Srbija s padcem Miloševića doživela prevrat.

Slovenija je imela ves ta čas odprt ozemeljskih spor s Hrvaško in nerešene spore z Italijo in Avstrijo, nemirno je bilo v Abhaziji, Moldaviji, Ngorno Karabahu, Azerbejdžanu, Armeniji in še marsikje v državah Skupnosti neodvisnih držav – in v tako napetih časih je Janša kljub temu predlagal ukinitev naborniške vojske.

Te razmere so bile zagotovo bolj nemirne, kot so običajne napetosti v Evropi danes.

Vse skupaj pa je nekoliko ironično še zaradi nečesa.

Janša se namreč po dolgih letih boja za modernizacijo in ustvarjanja »zahodne« vojske s svojo prihodnjo vlado in naborništvom, paradsoksalno, znova vrača na kraj zločina in na koncept »oboroženega ljudstva«, svojo priljubljeno marskistično temo, s katero je že pred desetletji jezil vrh JLA (češ da niso dovolj marksistično dosledni!) in o kateri je v času afere JBTZ tako rad (tudi ob lizanju sladoleda in zobanju češenj) v svoji celici razpravljal s svojim strokovno dobro podkovanim zasliševalcem, polkovnikom JLA Aleksandrom Vasiljevićem.

Ironija usode namreč je, da nam SDS, katere politiki imajo toliko slabega za povedati o nekdanji JLA, za rešitev varnostnih težav Slovenije, očitno po polomiji z zvezo Nato znova ponuja to, kar je poznala že pokojna JLA - naborništvo in obvezno služenje vojaškega roka.