»Razlikujem 'omejitve' in 'prepovedi'. Prepoved je poseg v jedro pravice in če je popoln, od pravice nič ne ostane«

Ustavni pravnik in profesor dr. Andraž Teršek se je po tem, ko je ustavnemu sodišču podal svojo pobudo za oceno najnovejšega odloka vlade znašel pod plazom obtožb in kritik.

Štirje ustavni pravniki (dr. Matej Avbelj, ddr. Klemen Jaklič, Jan Zobec, dr. Boštjan M. Zupančič) bolj desnih nazorov so svoja nasprotovanja ocenam dr. Terška podali tudi za televizijo in spletno stran stranke SDS, ki je posredno in nepovratno financirana preko madžarske vlade in tajkunov ter sliši na ime Nova24TV.

Omenjenih ocen drugih pravnikov dr. Teršek ne razume kot »zmotnih«, pač pa zgolj kot »drugačne« od svojih.

Iz dobro obveščenih krogov je prišel podatek, kako izvaja vlada kadrovanje.
K vodilnemu pride predstavnik vlade Žan s kocko za »Človek ne jezi se«, ki reče:
- Vrzi kocko. Če se pokažejo številke od 1 do 5, boš zamenjan.
- Kaj pa če vržem 6?
- Mečeš še enkrat. pic.twitter.com/NP0IMLIfCJ

— Andrej Albreht (@dreychee) October 22, 2020

Ob tem pa je zanimivo, da nihče od nekdanjih ustavnih sodnikov, ki so opozarjali na različne domnevne »napake« Terškovega razmišljanja (od umanjkanja »pravnega interesa« do dejstva, da je omejevanje gibanja normirano v zakonu o nalezljivih boleznih) ni svojih argumentov soočil s temeljnim ugovorom dr. Terška, da je namreč skoraj popolna prepoved gibanja (omejitev gibanja na regije ter časovna omejitev) nekaj povsem drugega od »omejitev« gibanja ter da zato nedopustno posega v samo jedro te temeljne človekove pravice.

Svoja razmišljanja je dr. Teršek objavil na Ustavniškem blogu, istočasno pa je dodal, da bo odločitev ustavnega sodišča, ne glede na to, kakšna bo – spoštoval.

»Zadeva je vsebinsko dokaj enostavna. Kot pravnika me zanima razlikovanje med 'omejitvami' in 'prepovedmi.' Morda razlike ni. Morda je oboje eno in isto. Morda gre za sinonima. Morda je razlika majhna in neznatna. A sam teh izrazov, teh dveh pravnih terminov, ki sta zame tudi pravna koncepta, ne razumem enoznačno. Nimam ju za sinonima. Med njima razlikujem.«

»Omejitev« razumem kot 'zmanjšani obseg' tistega, kar se omeji. To zmanjšanje obsega je lahko večje ali manjše. Tisto, kar se omeji, ostane na voljo v zmanjšanem obsegu. A še vedno ostane na voljo.

Tisti del, ki se omeji, je manjši od tistega dela, ki ostaja neomejen, v najboljšem primeru pa mu je enak. Temu rečem sredina, ravnovesje, sorazmerje.

Tisto, kar je predmet/vsebina omejitve je zame 'izjema.'

Do solz  https://t.co/ZOs7uUHGPC

— badabum (@badabumbadabum) October 22, 2020

'Prepoved' pa razumem kot bistveno zmanjšanje obsega tistega, kar se prepove. Prepoved razumem kot nekaj, kar je zelo blizu izničenju, onemogočenju tistega, kar se prepove, ali pa je prav to – izničenje in onemogočenje.

Tisto, kar je prepovedano, ima večji obseg od tistega, kar še ostane. Če sploh še kaj ostane od tistega, kar je prepovedano. Tisto, kar je prepovedano je namreč lahko prepovedano v celoti. To ne pomeni, da je to samo omejeno, da je dovoljeno v manjšem in zmanjšanem obsegu, ampak pomeni, da ni več dovoljeno.

Policijska ura, vojska na ulicah... Verjetno je mladi komunističbi obramboslovec Ivan končno začutil notranjo izpolnitev. https://t.co/0zfmDyyZ3E

— Ivan Maček Novak (@zaslovenijo2) October 23, 2020

Če od tistega, kar je prepovedano, še kaj ostane, temu rečem 'izjema.' Tisto, kar je izjema, pa je po obsegu manjše od tistega, kar je prepovedano.

Zame je zadeva 'omejitve pravice' tisto, kar se zgodi, ko se jedro pravice ohrani kot nedotaknjeno, hkrati pa se izrecno določi, kaj od te pravice ni več dovoljeno uresničevati, oziroma, v kolikšnem obsegu, ali kdaj, ali ob katerih pogojih.

Tisto, kar pri omejitvi pravice ni več dovoljeno uresničevati, razumem kot 'izjemo.'

https://t.co/l5XBsf8f2G pic.twitter.com/c3W5OqkfqN

— norakrava (@norakrava) October 20, 2020

Pri omejitvi pravice je zame izjema tisto, kar ni več dovoljeno, ne tisto, kar je še dovoljeno.

Med obema pa mora biti sorazmerje, prava mera, sredina.

Tisto, kar zaradi omejitve pravice ni več dovoljeno, praviloma ne bo večje od tistega, kar je še dovoljeno.«

»Na primer, oseba iz Novega mesta se lahko odpelje z avtom do Kamniške Bistrice in se potem sprehodi skozi gozd na Kamniško sedlo, ne sme pa na zabavo, poroko ali na športno druženje na nogometnem igrišču. Lahko se sprehaja po pločniku, ne sme pa prirediti piknika s prijatelji. Zvečer se lahko sprehodi do mestnega trga, ne sme pa se družiti z znanci v baru ali v restavraciji. Tisto, česar ne sme več početi, je izjema. Tisto, kar še lahko počne, je pravilo. Jedro ostane nedotaknjeno. V smislu 'smete, razen' …

Druga zadeva, 'prepoved', je tudi 'omejitev', seveda, a drugačna omejitev. Zame je to zadeva posega v jedro pravice. Ta poseg je lahko popoln. Če je popoln, od pravice nič ne ostane.

Na primer: moraš ostati doma, ne smeš zapustiti kraja bivanja, ne smeš zapustiti občine, ne smeš zapustiti statistične regije, države … Lahko pa, da poseg v pravico ni popoln.

Ob prepovedi so lahko določene izjeme. Če so ob prepovedi določene izjeme od prepovedi, to pomeni, da je izrecno določeno, kaj se še sme, v kolikšnem obsegu, pod katerimi pogoji in kdaj. V smislu 'ne smete, razen …'

.@LukaMesec pic.twitter.com/yZbryT5ItW

— Levica (@strankalevica) October 23, 2020

Na primer, oseba sme ven iz stanovanja, a ne po 21. uri. Ali pa, oseba se sme gibati, ampak samo znotraj mej statistične regije, v kateri ima prijavljeno prebivališče. Ali pa samo znotraj občine, v kateri prebiva. Ali pa samo znotraj kraja, kjer prebiva. Ali pa ne sme zapustiti doma.

Meni se to razlikovanje zdi pomembno. Zdi se mi dovolj pomembno, da ga v obliki vprašanja naslovim na Ustavno sodišče.

Bi se odrasli ljudje res radi pogovarjali o tem, če takšno ravnanje 'razširja nevarno in nalezljivo bolezen' in 'ubija ljudi'?«

»To je vprašanje, ki zadeva Odlok. Potem pa je tu še vprašanje, ki zadeva zakon, na temelju katerega je bil sprejet Odlok. Ta zakon je ZNB, zelo konkretno pa 39. člen ZNB. O tem, da je ta člen najmanj ustavno sporen so se že izrekli dve sodnici in dva sodnika Ustavnega sodišča. Drugi sodniki in sodnica se o tem členu še niso izrekli, ker so menili, da se jim pri presoji ukrepov, ki so veljali v času uradne pandemije, ni treba opredeliti do ustavnosti ZNB, tudi ne do ustavnosti 39. člena.

Bili so v večini, ker jih je bilo pet, ki so tako mislili. Drugi štirje so mislili drugače. Ob tem pa je sodnik dr. Čeferin v svojem odklonilnem ločenem mnenju izrecno zapisal, da se mu zdi zakonski temelj, na katerega se sklicuje Vlada RS, ko sprejema ukrepe s sklepi in odloki, 'podnormiran' in da Vladi RS ponuja preširoko 'izvršilno klavzulo.' To pravniki lahko razumemo kot jasno izraženo sugestijo, da bi lahko šlo za protiustavno zakonsko ureditev.«

»In to je izhodišče pobude, ki sem jo spisal, ki sva jo s kolegom poslala na Ustavno sodišče, ki je že med točkami dnevnega reda seje Ustavnega sodišča in ki je izhodišče tudi nekaterih drugih pobud, ki so tudi bile vložene na Ustavno sodišče iz istega naslova/vprašanja/problema.

V prepovedi, da se ne smem z avtom iz Kamnika odpeljati do Kopra ali na Roglo in nazaj, ali obratno, v danih družbenih okoliščinah in ob obstoječih družbenih dejstvih ne vidim povezave z nevarnostjo širjenja nalezljive bolezni. V prepovedi, da po 21. uri ne smem hoditi zunaj po pločniku, ne vidim povezave z nevarnostjo širjenja nalezljive bolezni.

V političnem delovanju 'po liniji najmanjšega napora' – s 'prepovedjo', ne vidim primerne in učinkovite pravne, zdravstvene in socialne, politike.

Vidim zaščito države, ne ljudi. Predvsem, če se v dnevni politiki dnevno odvija dogajanje, ki je izključno in samo dnevno-politično, strankarsko (kot so zadeve kadrovanj), ne pa državniško in vodstveno.

Ta vprašanje bi razumel drugače, če bi medicinska znanost in skupnost rekli, da je zapustiti dom enako kot širiti nevarno in nalezljivo bolezen. V tem primeru bi verjetno morali ljudje imeti zaprta okna svojih domov, ob izhodu, ob stiku z zrakom, pa nositi maske posebne vrste. Upam, da se to ne bo zgodilo.

komaj čakam tiskovko v nedeljo zvečer, da vidim kaj vse bo kaco prepovedal za ponedeljek

— alen (@loobadar) October 23, 2020

Zavedam se tudi vpliva tesnobe, osamljenosti, osamitve, strahu, čustvene in psihične stiske, žalosti … Na organizem.

Če to početje pomeni 'biti ravnodušen do zdravja', lastnega in od drugih ljudi, če to pomeni 'biti ravnodušen do življenja drugih ljudi', če to pomeni 'povzročati bolezni drugim ljudem' in 'smrtno ogrožati druge ljudi', ali celo 'povzročati smrti', pri takem razmišljanju in govorjenju ne znam in nočem sodelovati,« je zapisal dr. Andraž Teršek.

In na koncu še eno podobno mnenje, v razmislek.

Ko so se februarja letos povsod po Evropi zapirale meje, sem avtor tega zapisa lahko sprejemanje zelo ostrih omejitev človekovih pravic (po svoje hujših, kot sedaj v Sloveniji) »v živo« dalj časa spremljal v Beogradu, kamor me je zanesla pot.

Tudi v Srbiji je bilo veliko napetosti zaradi tedanjih razmer, politiki so bolezen seveda dolgoročno prav tako izkoristili za nabiranje političnih točk (tudi zaradi uspešnega boja proti bolezni je vladajoča SNS dosegla še prepričljivejšo zmago na parlamentarnih volitvah), je bilo pa zanimivo, ker so precej hujše omejitve, ki jih je javnost v Srbiji v luči katastrofe v Bergamu in drugih mestih po Evropi sprejemala kot smiselne (policijska ura med 17. in 6. uro zjutraj, čez vikende popolna prepoved izhodov, skoraj dva meseca prepoved izhodov iz stanovanja starejšim od 65 oz. 75 let, popolna prekinitev vseh mednarodnih povezav), sprejeli ob uvedbi izrednih razmer.

Vendar so tedaj srbski pravniki na televizijah in v drugih medijih razlagali, da suspendiranje človekovih pravic v tako velikem obsegu v Srbiji, zaradi ustavnih omejitev, drugače kot z uvedbo izrednega stanja – ni mogoče.

In ob tem so celo točno naštevali pravice, ki se celo v izrednih razmerah ne morejo suspendirati (npr. pravica do življenja, pravičnega sojenja itd.).

Pri tem v Srbiji omejitev praviloma nikoli ni bila hkrati prostorska in časovna, pač pa zgolj časovna (gibanje po državi je izven policijske ure ostajalo svobodno).

Podobno je tudi v nekaterih drugih državah v Evropi.

Res je nenavadno, da je Slovenija, članica EU, tukaj ne pred Srbijo – temveč dejansko bistveno »za« Srbijo.

In da je v Sloveniji tako veliko, drastično omejitev svobode gibanja ter poseg v temeljne človekove pravice mogoče narediti kar s pomočjo nekakšnega Odloka vlade in s sklicevanjem na nek - zelo verjetno podnormiran - zakon.

In ob tem to omejitev in razglasitev epidemije, arogantno in oholo, objaviti najprej kar na svojem Twitter profilu, kot je to storil aktualni predsednik vlade, kar je še en primer popolne uzurpacije oblasti.

Od jutri naprej bo za 30 dni za celo Slovenijo razglašena epidemija. Teče ds @vladaRS pic.twitter.com/JJ6ira4Px3

— Janez Janša (@JJansaSDS) October 18, 2020

Smo se res borili – za to?

Kako je mogoče, da ima 30 let po razpadu SFRJ Srbija višje standarde na področju omejitve temeljnih čovekovih pravic od Slovenije?

Morda zato, ker Srbija nima niti »izbrisanih«, slovensko vlado pa vodijo tisti, ki so v našo veliko sramoto, ovekovečeno v sodbi ESČP najprej nezakonito brisali pravice tujcev s stalnim prebivališčem v Sloveniji (Janez Janša, Jelko Kacin in drugi junaki Demosove vlade), danes pa brišejo pravice slovenskih državljanov?

In to se seveda mnogim v Sloveniji – vključno z avtorjem tega zapisa - ne zdi prav.