Zavajanja, propaganda in popolne laži: Kaj je in kaj ni res o »skorajšnjem koncu vojne« v Ukrajini?

Poročanje zahodnih medijev o vojni v Ukrajini se je po srečanju Putin-Trump spremenilo v kaotično kakofonijo, iz katere je običajnemu bralcu nemogoče ugotoviti, kaj se v resnici dogaja.

Eden od tipičnih primerov je tale zapis, podobnih pa je še veliko.

Poglejmo torej, kaj je res in kaj ne.

Do konca vojne še daleč

»Ali smo po skoraj treh letih in pol spopadov vendarle nekoliko bližje koncu vojne v Ukrajini? Kakšen bo izplen nedavnih pogovorov ameriškega predsednika z ruskim in ukrajinskim predsednikom? Na kakšna varnostna zagotovila lahko ob morebitnem miru lahko računa Ukrajina in čemu se bo verjetno morala odpovedati?« sprašuje avtor članka.

Profesorica s katedre za obramboslovje na ljubljanski fakulteti za družbene vede Jelena Juvan nato ocenjuje, da so možnosti za končanje vojne »vsekakor večje, kot so bile, preden sta se na Aljaski srečala ameriški in ruski predsednik.«

To seveda ni res. Kot je pojasnil že novinar John Helmer iz Moskve je bilo srečanje Putin-Trump namenjeno preprosti operaciji: da ZDA postavijo Ukrajino in Evropo pred izbiro.

Izbira je jasna: ali pristanejo na ruske pogoje sedaj in dobijo boljše pogoje, ali pa jih zavrnejo, s tem pa dajo možnost ZDA da se umaknejo iz te izgubljene vojne, vendar tako, da bo Evropi in Ukrajini še naprej prodajala orožje.

Tako se bo Trump izognil odgovornosti za poraz v Ukrajini, krivda pa bo ostala na evropskih državah

Ukrajina in evropski vazali ZDA pa so nato na to vlogo – pristali.

Srečanja Putin-Zelenski ne bo, prav tako »ne varnostnih jamstev«

To, da je prišlo do srečanja med obema predsednikoma, Juvanova ocenjuje kot »velik korak naprej«, problem pa je, ker »ruska stran v svojih zahtevah ne popušča, kar lahko pomeni, da bo vojne konec le v primeru, če bo Ukrajina pristala na ruske pogoje.«

Medtem pa je »za Ukrajino, ki vztraja, da sprememba ozemlja ni mogoča in da je tudi ukrajinska ustava ne dopušča, pa je zelo pomembno, da dobi tuja varnostna jamstva po končanju spopadov. Da torej vojna v primeru ruskih kršitev morebitnega mirovnega sporazuma ne bi ponovno eskalirala.«

Gre »predvsem za okrepitev ukrajinske obrambne sposobnosti, pa tudi za morebitno napotitev enot v Ukrajino ali v njeno bližino za zagotavljanje njene varnosti,« pojasnjuje Juvanova.

Znova gre za popolno nerazumevanje situacije.

Če je ukrajinska vojna posledica širitve zveze NATO, potem je jasno, da so vsakršna »varnostna zagotovila« članic NATO Ukrajini za Rusijo popolnoma nesprejemljiva.

Predstavljanje Ukrajine kot uboge žrtve, ki se mora opreti na zunanje garante, da je ne bi znova napadel agresivni sosed je vztrajanje pri pripovedi, ki je privedla do te vojne.

Ukraine is a Nazi state, don't let anyone tell you otherwise

It all started in November 2013

Back then the Nazis were all chanting "Kill the Russians and who doesn't jump is a Muscovite (Russian)"

They kept jumping and 10 years later they all landed in the grave

They have… pic.twitter.com/FFHI1OKfvP

— Gabe (@GabeZZOZZ) November 22, 2023

Gre za neresnico. Ukrajina se je najprej odpovedala lastni suverenosti, se spremenila v poslušno orodje zahoda, razbohotila lastno rusofobijo in bila šele nato soočena z obrambno potezo Rusije oziroma bila »napadena« in postala »žrtev popolne ruske invazije« kot to ponavljajo medijski zagovorniki kijevskega režima.

Zato v Ukrajini ne bo nobenih tujih enot iz članic zveze NATO – ali pa se bo vojna nadaljevala.

Rusija je pristala le na varnostne sile »evropskih in neevropskih držav«, če se dogovor sklene sedaj. Te sile bi vsekakor morale imeti mandat VS OZN – in NATO, kot stran v spopadu, ga zagotovo ne bo dobil za to, da bi lahko igral vlogo »mirovnikov.«

Ogromno člankov je bilo napisanih tudi na temo srečanja Zelenski-Putin.

Res je, da je Donald Trump s svojimi izjavami podžgal te fantazije, a to je del njegove strategije.

Trump mora namreč v nekaj tednih ustvariti vtis, da je bil dogovor o premirju že zelo blizu, predno je vse padlo v vodo.

After Obama's 2014 coup in Kiev, toppling the democratically elected government, NATO-armed Ukraine began targeting, shelling, sniping ethnic Russians in the Donbass, including children. [Photo: Memorials to the Russian children killed by NATO-armed #Ukraine and neo-Nazi thugs.] pic.twitter.com/yAZn1CQbKE

— Alan Watson (@DietHeartNews) August 18, 2025

Rusi mu pri tem ne nasprotujejo, pač pa pomagajo.

Zato, ker imajo kljub strateškemu rivalstvu z ZDA »taktični« interes, da pri tem sodelujejo in Američane čim bolj oddaljijo od vojne v Ukrajini.

V resnici pa je z ruske strani prišla le potrditev Jurija Ušakova, da so pripravljeni razmisliti o »dvigu ravni« pogajalcev med Ukrajino in Rusijo. Srečanje Zelenskega in Putina niso zavrnili, pač pa povezali s pristankom na svoje pogoje in »dnevnim redom« - na katerega pa Ukrajina ne pristaja.

Rusko domnevno »popuščanje pri ozemeljskih zahtevah« je laž

Veliko je tudi špekulacij o Rusiji, ki naj bi nenadoma Ukrajini ponudila dva kosa ozemlja, ki sta po njeni ustavi že del Rusije – gre za oblasti Hersona in Zaporožja.

Kot je pred dnevi poročal Reuters, naj bi Putin še vedno vztrajal pri zahtevi, da se Ukrajina popolnoma umakne iz preostanka Donbasa, v zameno pa bi Moskva pristala na ohranitev trenutnih frontnih linij v Zaporožju in Hersonu.

Prav tako naj bi bila Rusija pripravljena Ukrajini prepustiti tudi nekatere dele regije Harkov, Sumi in Dnipropetrovsk.

To naj bi potrjevali viri blizu ameriškim pogajalcem.

V ruskih medijih te ponudbe ni.

Iz zapisov ruskih medijev se da razbrati, da je bila takšna ponudba dana le v primeru, da bi na tem spornem delu fronte bilo v veljavi »premirje«, kot rezultat ukrajinske predaje ostanka Donbasa.

Vendar je bil predlog o premirju medtem zamenjan s predlogom o »popolnem miru« zato gre verjetno za »star protipredlog« Rusije.

V tem primeru (nekakšnega premirja) bi ruske sile napredovale do meja Donetske in Luganske republike, v Hersonu in Zaporožju pa bi vladalo premirje.

S tem bi ruska vojska brez žrtev napredovala mimo dobro utrjenih ukrajinskih položajev, v primeru kršitve premirja pa bi se boji v Hersonu in Zaporožju lahko nadaljevali.

To bibilo za Rusijo zelo ugodno.

Na ta dogovor Ukrajina zato tudi ni pristala.

Vendar to pomeni, da je težko verjetno, da bi bila Rusija pripravljena pristati na takšen predlog (predaje ddela dveh oblasti v Zaporožju in Hersonu) tudi pri dokončnem miru.

Uradne zahteve so znane: priznanje Krima in štirih oblasti kot dela Rusije, prepoved vstopa v NATO, denacifikacija in demilitarizacija ter priznanje pravic rusko govorečim.

Istočasno pa ruski uradniki raznim špekulacijam, ki jih širijo Trump in njegovi svetovalci (ki se predstavljajo kot v pogajanjih bolj uspešne, kot so bili) iz razumljivih razlogov ne nasprotujejo-

Ruska vojska naj bi po podatkih ZDA nadzirala okoli 88 odstotkov področja Donbasa ter 73 odstotkov ozemelj Zaporožja in Hersona – oziroma okoli petino ukrajinskega ozemlja. In to razmerje se hitro spreminja, ker Rusija praktično povsod in vsak dan napreduje.

Ob tem si več kot 70 odstotkov Ukrajincev želi mir.

Po treh letih se je ukrajinska podpora vojni »stopila.«

Zavajanje: Konec vojne bi pomenil »konec določil Helsinške listine iz leta 1975«

Juvanova tudi meni, da vse kaže na to, da bo Ukrajina primorana pristati na spremembe državnih meja, kar pa bi po besedah obramboslovke lahko pomenilo tudi »konec določil Helsinške listine iz leta 1975.«

Helsinška sklepna listina iz leta 1975 je evropske države, ZDA in Kanado zavezala k spoštovanju meja, človekovih pravic ter sodelovanju.

Uveljavila je načelo, da se meje lahko spreminjajo le po mirni poti in s soglasjem vseh vpletenih.

To je res, a se pri tem pozablja, da so to načelo, ki je sicer tudi načelo mednarodnega prava – ob ploskanju slovenskih medijev in politikov – leta 1999 in nato še leta 2008 – ob napadu na ZRJ in z mednarodnim priznanjem enostranske odcepitve Kosova prve poteptale zahodne države in članice zveze NATO.

Načelo spoštovanja integritete držav se je spoštovalo le za njihove zaveznike, na Balkanu na primer za Hrvaško in BiH, ne pa za Srbijo.

Slovenija je za te napade na »Helsinško listino«, če se izrazimo figurativno, odprla svoj zračni prostor za letala NATO, nato pa je takoj leta 2008 priznala enostransko odcepitev Kosova.

Podobnim nameram v SAO Krajini in zahtevam Srbov po odcepitvi iz BiH je istočasno nasprotovala in jim še nasprotuje– tako kot tudi vse ostale »zahodne« države.

Izgubljena vojna v Ukrajini pomeni preobrat tudi za ta razmerja.

Upadanje moči zahoda bi lahko prineslo spoštovanje mednarodnega prava, ali pa celo povsem obratno situacijo – osamosvojitve manjšin v državah zahoda in spoštovanje ozemeljske celovitosti držav, ki so izven zahodnega vplivnega območja ter so, na primer, članice SCO ali BRICS-a.

Teptanje Helsinške listine se bi tako nadaljevalo, a v obratni smeri - a ne smemo pozabiti, kdo je ta proces sprožil.

Laži o ruskih žrtvah, molk o pošastnih žrtvah Ukrajine

Tipično za trenutno medijsko poročanje o ukrajinski vojni je tudi napihovanje številk domnevnih ruskih žrtev med vojaki in minimaliziranje ukrajinskih.

Čeprav je razlika zelo velika in se po ocenah neodvisnih opazovalcev giblje v razmerjih 1:8 do celo 1:12 (osem ali celo dvanajst mrtvih ukrajinskih vojakov za enega ruskega) se navajajo drugačne številke.

Če so točni podatki ki so pravkar pricurljali v javnost, je Ukrajina izgubila že okoli 1,7 milijona vojakov.

In vsak obramboslovec, ki pozna razmerja žrtev v spopadih velike intenzivnosti ter razmerja med številom topov, letal, tankov in drugih sredstev obeh strani v spopadu na fronti v Ukrajini ve, da so izgube bistveno večje na ukrajinski strani.

Ne glede na to pa zahodni strokovnjaki minimalizirajo problem pomanjkanja vojakov v Ukrajini.

Tako Juvanova pravi, da je »ključna je mobilizacija ukrajinskih sil« ker je »kadrovska slika ukrajinske vojske že zelo slaba.«

Toda – zakaj je tako slaba, če pa Ukrajinci skorajda nimajo žrtev, Rusi pa padajo kot po tekočem traku, kot nas prepričujejo mediji?

Tega se Juvanova ne vpraša.

»Uradni podatki o žrtvah ruskih vojakov sicer niso znani, britansko obrambno ministrstvo je junija ocenilo, da jih je Rusija do februarja 2022 izgubila že najmanj milijon,« nato ocenjuje N1 in pri tem navaja povsem neverodostojno oceno de facto neposredno vpletene strani v spopade, ki iz Londona vodi operacije v Ukrajini.

Juvanova jim očitno ni nasprotovala.

Sicer pa to, kaj se dogaja, najbolje potrjujejo podatki o zamenjanih truplih vojakov.

Ob zadnji izmenjavi jih je Rusija Ukrajini predala preko 1000, Ukrajina pa Rusiji 19.

Kdo torej trpi ogromne izgube? Rusi ali Ukrajinci?

In kaj to pomeni za potek vojne?

Tega se propagandisti in stenografi zahodnih tajnih služb, maskirani v »novinarje« zahodnih medijev ne sprašujejo.

A brez odgovorov na ta vprašanja ni mogoče razumeti, kam ta vojna vodi.

In kam to vodi?

Najprej v postopen umik ZDA iz vojne, tako da bo breme vojne v celoti padlo na Evropo.

Nato pa v poraz ukrajinske vojske ter razkosanje Ukrajine, ki bo v »najboljšem primeru«, če bo izven ruskega vpliva ostal njen zahodni del postala nefunkcionalna, »propadla« država, finančna »črna luknja« EU.

Takšna Ukrajina bo nastlana z besnimi nacionalisti, pripravljenimi na terorizem, ki bodo glavnega sovražnika videli v »izdajalski« EU, ki bo nato kljub vsej pomoči – v njihovih očeh kriva za vse njihove težave.

Potem je potrebno takšno Ukrajino, ki ima že brezvizumski dostop do ozemlja EU samo še čim prej sprejeti v Schengen, da bo katastrofa popolna in se bodo lahko brez mejnih kontrol in s polnimi prtljažniki trofej iz izgubljene vojne prosto sprehajali po vsej Evropi.

In politiki, ki EU vodijo, bodo to zagotovo zelo radi storili.