Prvi maj: delu naj pripade vsaj čast, če ne že oblast!

Prvi maj, praznik dela, je mednarodni praznik delavstva, ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav sveta. Zato je prav, da se ga spomnimo tudi letos.

Redka izjema, kjer tega praznika ne praznujejo, so ZDA. Praznik je kljub temu povezan prav z ZDA, saj se je najprej slavil v spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, znane pod imenom »Haymarketski izgred.«

Delavci so tedaj med drugim zahtevali 8-urni delavnik. Po teh dogodkih se je ta majski dan v delavskih krogih imel za praznik dela, ki so ga ljudje obeleževali, z različnimi rituali, med drugim v množici dežel s kurjenjem kresov v spomin na dogodke, leta 1886.

V 20. stoletju je prvi maj pridobil uraden status praznika dela, najprej v Sovjetski zvezi. Praznovanja delavskega dne pa so v času hladne vojne v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj delavstva. Danes pa so večinoma povezana z vlogo delavca in plačilom dela v sodobnih družbah.

Zakaj je Komunistični manifest še vedno sodoben

S prvim majem pa je povezano tudi delo Karla Marxa, ki bi 5. maja praznoval 201-obletnico rojstva. Da se cena dela lahko dviguje navzgor zaradi organiziranega pritiska delavstva in sindikatov ali pa spušča navzdol, vse do vsote nujno potrebnih življenjskih potrebščin, ki so najmanjša »cena dela«, nam je prvi pojasnil prav Karl Marx.

Množična ali hiperprodukcija, težnja kapitala po zmanjševanju delovne sile, ciklične krize kapitalizma, neprestano iskanje novih trgov, neprestane inovacije zaradi težnje po ekstradobičkih – vse to so pojavi, ki jih je natančno opisal prav Karl Marx.

Socializem, kot so ga nato po njegovih receptih prakticirali v različnih državah sveta morda res ni prinesel najboljših rezultatov, toda ne glede na to številna dejstva, ki jih je o delu, kapitalu, sindikatih in delavstvu prvi odkril predvsem Karl Marx (pa tudi njegov prijatelj Friedrich Engels) ostajajo v veljavi vse do danes.

Na to nas je pred časom znova opozoril nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis, v članku v Guardianu, v katerem je ob analizi Komunističnega manifesta zapisal, da je »Marx predvidel našo sedanjo krizo – pa tudi pokazal na izhod iz nje.«

Že v Komunističnem manifestu je bila namreč razkrita »plenilska narava globalnega kapitalizma 21. stoletja« hkrati pa sta Marx in Engels pokazala, kako je mogoče »zgraditi boljši svet.« Leta 1840, ko je bil napisan Komunistični manifest, je bil kapitalizem še v začetni fazi razvoja, »lokalen, fragmentiran in neodločen.«

Kljub temu pa sta Marx in Engels pravilno predvidela »naš globalizirani, finančno prepleten, železno trden in vseobsežni kapitalizem«, ki se je do konca razvil »leta 1991, v istem trenutku, ko so vladajoče elite razglašale smrt marksizma in konec zgodovine,« opozarja Varoufakis.

Kdorkoli bere manifest danes, bo presenečeno odkril sliko sveta, ki je zelo podobna današnjemu, sveta, ki se prestrašeno premika po samem robu tehnološke inovacije. V času manifesta je za ritem in rutine fevdalnega življenja največji izziv predstavljal parni stroj.

Kmetje so bili zaradi tega pritegnjeni v tovarne in kolesja te mašinerije, pojavil se je nov sloj gospodarjev, lastnikov tovarn in trgovcev, ki so plemstvu odvzeli nadzor nad družbo.

Danes sta umetna inteligenca in avtomatizacija tista, ki sta postala dejavnika prekinjanja dosedanjega življenja, saj obljubljata, da bosta odstranila »vse trajne, zamrznjene, odnose.« In prav to je zapisano v Komunističnem manifestu – da bo namreč z »neprestano revolucijo … sredstev proizvodnje prišlo tudi do preoblikovanja vseh odnosov v družbi.«

Kapitalizem je na ta način milijone dvignil »iz revščine v relativno revščino«, hkrati pa številni umetniki, politiki in celo največji bogataši sveta opozarjajo na manj zaželene posledice tega uspeha kapitalizma: na »neznosno neenakost, neomejen pohlep, klimatske spremembe in ugrabitev naše parlamentarne demokracije s strani bančnikov in ultra-bogatašev.«

Še vedno aktualno sporočilo Komunističnega manifesta je zato preprosto: sporoča nam, da moramo kapitalizem res razviti do skrajnih meja, hkrati pa omejiti njegove posledice in se pripravljati na nove rešitve in socializacijo.

Na podoben način so se v reviji Rolling Stone na marksizem spomnili že pred nekaj leti, kjer so ugotovili, da se je Marx sicer glede marsičesa zmotil, da pa nekatere njegove temeljne ugotovitve o naravi kapitalističnega sistema brez dvoma držijo.

Pet presenetljivih dejstev, ki jih je odkril Karl Marx

V časniku Rolling Stone so nato našteli pet »presenetljivih dejstev«, ki jih je prvi odkril nemški filozof Karl Marx in ki so se v zadnjih desetletjih in stoletjih izkazala kot pravilna.

Marx je namreč kot prvi pojasnil, zakaj prihaja do tako imenovanih »velikih recesij« in zakaj je kapitalizem nujno »kaotičen«, zakaj v kapitalizmu prihaja do vedno novih inovacij, kako se kapitalizem globalizira, zakaj podjetja težijo k monopolom in zakaj so dobički večji, če so plače manjše in obratno – ter zakaj je zato nujno, da se delavstvo organizira.

Nujno kaotična, h krizam nagnjena narava kapitalističnega sistema je bistven del vseh Marxovih prispevkov. Marx je opozarjal, da brezmejna želja po dobičku vodi podjetja v smer mehanizacije delovnih mest, uvajanja strojev, do vse manj variabilnega kapitala (kapitala vloženega v delovno silo) v procesu proizvodnje in hkrati do vse hitrejše proizvodnje, ki v isti časovni enoti in iz enakih surovin naredi vse več izdelkov.

Ob tem je Marx opozarjal tudi na posledice špekulativnega kapitala, ki se vlaga v finančne instrumente, kot so na primer delnice, krediti ali drugi izvedeni finančni instrumenti. »Proizvajamo in proizvajamo, vse dokler ni več nikogar, ki bi kupil naše izdelke, ne novih trgov, ne novih dolgov.«

Ta cikel se še zmeraj odigrava pred našimi očmi: širše gledano je to tisto, kar je povzročilo zlom na nepremičninskem trgu leta 2008.

Desetletja vse večje neenakosti so zmanjšala prihodke, kar je privedlo do tega, da se je zadolžilo več Američanov.

»Ko ni bilo več sofinanciranih posojil v tej shemi, je vsa fasada razpadla, prav tako, kot je že Marx vedel, da bo,« so opozorili v časniku.

Marx je prav tako opozarjal, da bo v naravi kapitalizma zapisana želja po doseganju višje vrednosti vplivala tudi na to, da bodo ljudje postali sužnji »nečloveških, umetnih, nenaravnih in namišljenih želja«. To je trd, vendar natančen opis številnih držav sveta in tudi ZDA, kjer »uživamo v izjemnem luksuzu, vendar nas kljub temu vodi potreba po nakupu novih in novih reči«

Vzemite za primer zadnji iPhone, (ali podoben drug »pameten« telefon), katerega lastnik ste morda. Ali je res toliko boljši od prejšnjega iPhona 5, ki ste ga imeli lani, ali iPhona, ki ste ga imeli leto dni pred tem?

Gre pri kupovanju zmeraj novih telefonov in drugih izdelkov res za pravo potrebo - ali za potrebo, ki je bila umetno ustvarjena?

»Medtem ko se kitajske družine zastrupljajo zaradi raka iz naših elektronskih smeti, megakorporacije ustvarjajo velike reklamne kampanje samo zato, da bi uničile povsem dobre izdelke in to brez kakršnekoli potrebe. Če bi Marx to videl, bi prikimal,« opozarja Rolling Stone.

Od novih trgov do monopolov

Marxove ideje o hiperprodukciji so mu omogočile, da je predvidel to, čemur danes pravimo globalizacija: razširitev kapitalizma po vsem planetu, z namenom iskanja novih trgov.

»Potreba za vedno večjim trgom za njegove izdelke preganja kapitalista po celotnem svetu,« je zapisal Marx.

»Povsod se mora ustaliti, ugnezditi, si ustvariti zveze.«

Danes se nam ti stavki zdijo samoumevni, toda Marx jih je napisal leta 1848, celo stoletje pred resnično globalizacijo.

Marx pa je imel prav tudi pri opisu, zakaj bo prišlo do globalizacije: zaradi iskanja poceni delovne sile in surovin ter novih trgov, kajti kapitalistična zver potrebuje »neprestano hranjenje«.

Klasična ekonomska teorija je v nasprotju z Marxovimi analizami tudi predpostavljala, da je konkurenca »naravna« ter da se vzdržuje sama. Marx pa je pravilno predvidel, da bo na določeni točki razvoja prišlo do centralizacije tako, da si bodo velika podjetja v bitki ena proti drugi prizadevala doseči monopolni položaj.

Američanom 19. stoletja so se zdele takšne Marxove napovedi nesmiselne, toda v 20. stoletju se je trend, ki ga je napovedal Marx, začel uresničevati. Podjetja so namreč želela doseči tudi »ekstraprofite« oziroma dodatne dobičke s pomočjo monopolnega položaja na trgu, zaradi katerega bi lahko uživala ugodnosti, ne da bi še naprej vlagala v novo proizvodnjo in izboljšanje storitev.

V ZDA mnogi takšno vlogo pripisujejo verigi trgovin Walmart, podobno pa velja tudi za mnoga druga velika podjetja – na primer Microsoft, Google in podobna.

Marx je bil tudi prepričan, da bodo plače delavcev v kapitalizmu (če se delavci ne bodo povezali v sindikate ali se izborili za drugačen sistem) nizke zaradi »rezervne armade delovne sile«.

Ker želijo kapitalisti za delo plačati tako malo, kot se le da, je zanje seveda najbolje, da je na trgu čim več delavcev, ki iščejo delo in so pripravljeni delati tudi za nižje plače kot tisti, ki že delajo.

Visoka nezaposlenost bo zato vplivala na to, da bodo dobički podjetij izjemno visoki, saj bodo delavci preveč prestrašeni, da bi zapustili svoja delovna mesta.

Da se prav to dogaja, si je mogoče prebirati v številnih analizah strokovnjakov, ki že dolga leta opozarjajo, da so se celo sredi ekonomske krize, ki je svet presenetila po letu 2008, dobički najbolj bogatih še dodatno povečali, razlike med bogatimi in revnimi pa so vse večje.

Prav na to na primer opozarja francoski ekonomist Thomas Piketty v svojem delu »Kapital v enaindvajsetem stoletju.«

In celo papež Frančišek, čeprav ne želi biti »marksist«, prav na temelju spoznanj o zakonitosti povečevanja družbenih razlik v sodobnem kapitalizmu kot največji problem današnje družbe vidi neenakost.

Zato poudarja predvsem potrebo po redistribuciji družbenih dobrin. Ali kot v svojih enciklikah pravi papež – nujna je »finančna reforma«, ne samo zato, ker je »današnji družbeno-ekonomski sistem nepravičen v svojih koreninah«, pač pa tudi zato, ker »današnji ekonomski mehanizmi promovirajo brezmejno potrošništvo.«

Vse to pa je mogoče tudi zaradi ideologije kapitalizma, ki brani »absolutno avtonomijo trga« in »finančne špekulacije«.

Zaradi česar nam kapitalizem ni prinesel samo hitrega razvoja, pač pa tudi onesnaženje sveta, uničevanje naravnih virov, ekološke katastrofe in »široko razširjeno korupcijo ter izogibanje davkom, ki je doseglo svetovne razsežnosti.«

In tudi zato je organiziranje delavcev in boj za njihove višje plače v kapitalizmu nujen, pravzaprav minimalen mehanizem za vsaj delno »popravljanje« nekaterih slabih strani sicer najbolj učinkovitega gospodarskega sistema, ki ga v tem trenutku pač poznamo. Za prav to pa se je zavzemal že Karl Marx.

Delavske države so po drugi strani pokazale, da zahteva »delu čast in oblast« ni bila najbolj posrečena.

Kjer je bila »delu« dana oblast, so jo v njenem imenu prevzeli izbranci  - ponavadi ene same stranke -, upravljanje družbe pa je pogosto zašlo v slepo ulico.

Oblast se zato še naprej, v večini držav sveta, deli strankarsko.

Toda, da je za vse, kar je vrednega, res potrebno delo, ki je za ljudi tudi najpomembnejše merilo vredosti stvari (kot je trdil Marx), to je dejstvo, ki ga prav tako ne smemo pozabiti.

Zato si delo zasluži vsaj čast, če ne že oblast.