Odkrito iz Evropskega parlamenta: »Ne gre se za zmago ene ali druge države, temveč za odločitev sodišča«

Potem, ko smo prejšnji teden objavili razmišljanja državnozborskih poslancev oz. strank o izzidu arbitraže, ta teden predstavljamo mnenja nekaterih slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu.

Poslana vprašanja

Vsem osmim slovenskim evroposlancem smo poslali naslednja vprašanja (kot izhodišče za njihovo mnenje), a do zaključka redakcije smo prejeli odgovore le od treh:

Tanja Fajon (SD/S&D)

Konkretnih vsebin posameznih sodnih odločb ne želim komentirati in jih prepuščam pravnikom in strokovnjakom, ki morajo povedati predvsem, kaj posamezne določitve pomenijo v praksi in na kakšen način bo urejena prihodnost za ljudi ob meji. Sodba neodvisnega arbitražnega sodišča je namreč dokončna in jo moramo sprejeti, kakršna je. Razglabljanje o tem, kaj »bi lahko bilo« in kako »bi moralo biti«, je sedaj po mojem mnenju popolnoma nepotrebno. Ker se državi nista mogli dogovoriti sami, sta sprejeli možnost, da o sporu določi tretji in ta razsodba je sedaj tu. Ne glede na (ne)všečnost svoje vsebine temelji na mednarodnem pravu in Slovenija se je zavezala, da jo bo spoštovala. Pričakujem, da bo uresničila tudi obljube o pomoči prizadetim državljanom. Razsodbo mora spoštovati tudi Hrvaška, ki se je zavezala k temu tudi v pristopni pogodbi za članstvo v Evropski uniji. Hrvaško nespoštovanje sodišča bi pomenilo nespoštovanje mednarodnega in evropskega prava, kar so Hrvaški že dale jasno razumeti tudi evropske institucije. Pričakujem, da bodo slednje bdele nad izvrševanjem dogovora in v primeru nespoštovanja ustrezno ukrepale.

O arbitražnem sporazumu s hrvaškimi kolegi nisem razpravljala, o ostalih tematikah pa se na odborih pogovarjamo popolnoma normalno in sodelujemo kot do sedaj.

Upam in želim si, da bo Hrvaška zmogla preseči ta konflikt in resnično upam na politično zrelost, ki bo edina lahko prinesla dobre odnose. Spoštovanje temeljnih vrednot demokracije, med katerimi je tudi spoštovanje dela in odločitev neodvisnih sodišč, je pri tem nujno.

Arbitražno sodišče je po mojem mnenju pravi način reševanja sporov, kadar jih države nikakor način ne morejo rešiti same. Upam, da bosta Slovenija in Hrvaška s svojim zgledom pripomogli k morda podobnemu reševanju odprtih vprašanj meja med državami Zahodnega Balkana, ki si prizadevajo za članstvo v Uniji.

Igor Šoltes (Lista dr. Igorja Šoltesa/Zeleni)

Odločitev arbitražnega sodišča je akt mednarodnega prava, ki so ga vse strani dolžne spoštovati, kar je s svojo izjavo potrdila tudi Evropska komisija, ki je pozvala obe strani k implementaciji odločitve arbitražnega sporazuma. To je jasno in nedvoumno sporočilo, da mednarodno pravo ni nekaj, kar upoštevamo samo takrat, ko nam koristi, temveč je temeljni steber odnosov med državami in branik pravičnosti v mednarodni skupnosti. Ne gre se za zmago ene ali druge države, temveč za odločitev sodišča, ki je temeljila na predhodnem dogovoru obeh strani o uporabi arbitraže kot pravnega sredstva za rešitev mejnega vprašanja.

Sedaj je nujno, da naša diplomacija nastopi čim bolj odločno in angažirano ter izkoristi vse kanale za predstavitev naših argumentov v mednarodni javnosti. Ocenjujem, da bo ravno mednarodni pritisk tisti, ki bo Hrvaško na dolgi rok vodil do spoznanja, da ji ne preostane drugega, kot da sodbo vendarle implementira, če želi ostati resna partnerica v mednarodnih odnosih. To pa bi bil tudi zelo spodbuden signal tudi za ostala odprta mejna vprašanja na območju Balkana, ki jih žal ni malo.

Kar zadeva odnose s hrvaškimi kolegi v Evropskem parlamentu, pa so ti še vedno dobri in z njimi tudi še naprej brez težav sodelujemo.

Ivo Vajgl (DeSUS/ALDE)

1. Odločitev sodišča je v danih okoliščinah za Slovenijo sprejemljiva. Arbitri so izhajali iz načela, da morajo, vsaj delno zadovoljiti obe strani, slovensko in hrvaško, pri čemer so oblikovali, kompromis, ki v celoti ne ustreza nikomur. Rezultat je treba sprejeti, saj več kot dve desetletji nismo bili sposobni in pripravljeni na dvostranski dogovor. Moje mnenje je bilo vselej, da si moramo prizadevati za dvostranski sporazum, ki bi ga morali sprejeti, preden je Hrvaška vstopila v EU. To bi bilo v interesu obeh držav, saj ne bi prenašali spor na naslednjo generacijo.

2. Da. Komisija EU in nekatere države, Nemčija in Beneluks, so dale vederi, da je arbitražni sporazum treba uresničiti. V EU bo pritisk na Hrvaško gotovo narastel, nima pa EU učinkovitih sankcij, s katerimi bi države, ki ne spoštujejo mednarodnega prava, prisilili k temu.

3. Verjamem, da do tega ne bo prišlo in da bo Hrvaška sprevidela, da mednarodni sporazumi niso igrače v notranji politiki.

4. Ne - jasno pa je da imamo različne interese in izhodišča. O tem tudi med slovenskimi člani nimamo enotnih stališč, podobno kot je to doma v Sloveniji.

franc-bogovic.jpg

Franc Bogovič (SLS/ELS)

Odločitev Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, ki je s sodbo določilo 670 kilometrov kopenske meje med Slovenijo in Hrvaško, mejo v Piranskem zalivu in stik Slovenije z odprtim morjem, Sloveniji zagotavlja vitalni stik z odprtim morjem prek koridorja, torej prek posebnega območja stika, ki pa ni teritorialni stik naših voda z mednarodnimi. Razsodba sodišča po drugi strani naši državi jemlje del ozemlja na kopnem in slovenske državljane na teh območjih postavlja v hrvaško državo, žal nekatere z mejo celo kar preko dvorišča ali hiše. Opozarjam, da morata sedaj obe državi ravnati pametno in za te prebivalce najti rešitve, ki bodo v največjo korist teh ljudi.

Sodba arbitražnega sodišča je seveda kompromis, utemeljen in razsojen po mednarodnem pravu, ki ga Slovenija in Hrvaška vse od osamosvojitve dalje nista bili sposobni doseči v bilateralnem dialogu. 

Nepriznanje sodbe arbitražnega sodišča s strani Hrvaške o meji med dvema EU članicama bi bil jasen znak, da se ta ne bo dogovorila niti o svojih »odprtih« mejah, ki jih ima z drugimi državami, ki trkajo na vrata EU. To pa bi po pomenilo veliko nestabilnost na področju Zahodnega Balkana, zato pričakujem, da bo Hrvaška vendarle prej ali slej ravnala v duhu spoštovanja mednarodnega prava, EU zavez in dobrososedskih odnosov. 
Dejstvo pa je, da za nas v SLS vsebina tega arbitražnega sporazuma nikakor ni bila optimalna in da  smo zahtevali ambicioznejšo dikcijo v njem v luči slovenskih nacionalnih interesov in glede na zgodovinske ter pravne dokaze, zato smo takrat arbitražnemu sporazumu nasprotovali tudi na referendumu. A ne glede na to, spoštujemo podpisane dokumente in dane zaveze, tudi razsodbo arbitražnega sodišča, ki nam je zagotovila ta stik z odprtim morjem, in ki je zavezujoča za obe državi, tako Slovenijo kot Hrvaško.

Pričakujem, da bo Hrvaška vendarle ravnala v evropskem duhu spoštovanja pravnega reda, prijateljskih med državnih odnosov in evropskih vrednot ter v skladu  za arbitražnim sporazumom, ki je bil tudi podlaga za Hrvaški vstop v EU (Akt o pristopu Republike Hrvaške k EU, kjer je Arbitražni sporazum izrecno naveden v Annexu III, poglavju 5 (Ribištvo), s čimer se šteje, da je sporazum tudi del EU acquis).
Odločitev arbitražnega sodišča je prva določitev ne le slovensko-hrvaške meje, temveč tudi ene izmed vseh meja Republike Hrvaške, ki ima še vsa druga nerešena mejna vprašanja z drugimi svojimi sosedami. Zato bo upoštevanje sodbe o slovensko-hrvaški meji izjemno pomembno kot signal tudi za reševanje drugih meja v regiji Zahodnega Balkana in tudi za stabilnost te regije.

Jasno pozdravljam izjavo Evropske Komisije, da poleg številnih evropskih držav tudi EK spoštuje arbitražno sodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško in da pričakuje njeno implementacijo. Seveda to ne bo enostaven proces, predvsem na področjih, kjer živijo naši ljudje, naši državljani, ki so po razsodbi pristali sedaj na hrvaškem ozemlju in morda ponekod tudi obratno. Kot sem že dejal, tu bosta morali obe državi sodelovati in najti praktične in človeške rešitve, da se bo življenje teh prebivalcev nadaljevalo s čim manj pretresi. Pričakujem, da se bodo v tej smeri gibali tudi prvi pogovori predstavnikov obeh držav, pri čemer je dobro vedeti, da imamo pri morebitnih odprtih vprašanjih glede implementacije sodbe na voljo tudi vso pomoč Evropske komisije.
Sicer pa se hrvaškimi kolegi vedno dobro razumem, čeprav imamo včasih zelo različne poglede na nekatere teme, kot sta denimo arbitražna razsodba o meji ali pa vino Teran. Želim pa si, da nas bodo te skupne teme in izzivi, ki trenutno zaznamujejo naše medsosedske politične odnose, v prihodnje bolj povezovali, kot pa razdvajali. In verjamem, da bomo enkrat kmalu sposobni te modrosti, tako naše kot sosednje politike, da bomo stopili korak naprej v politični zrelosti in krepili prijateljske sosedske odnose brez tovrstnih odprtih vprašanj.