Odkrito iz državnega zbora: Kdo je kriv za padec volilne udeležbe?

V luči nenehno padajoče volilne udeležbe smo se obrnili na poslance državnega zbora, kaj je po njihovemu mnenju vzrok tega padca in kako bi to lahko izboljšali. 

Pri tem nas je tudi zanimalo, če bi drugačni volilni sistem izboljšal participacijo državljanov v politiko, kot tudi če bi ljudje volili raje iz udobja svojega doma (e-volitve).

SDS

Gre za kombinacijo nasedanja najbolj odvratni floskuli »vsi so isti« ter izgube zaupanja v institucije sistema in s tem v demokracijo. Enega od razlogov pa lahko preberete pri naslednjem odgovoru.
V SDS smo predlagali dvokrožni večinski volilni sistem, ki je bil tudi izglasovan na referendumu in potrjen z razsodbo Ustavnega sodišča. Žal je levičarska večina v državnem zboru s pomočjo svojih satelitov v begu pred ljudsko voljo v ustavo vpisala proporcionalni sistem.

Pri elektronskih glasovnicah je problematičen nadzor, ki nikoli ne more biti enakovreden nadzoru pri klasičnemu načinu glasovanja, zato tega načina glasovanja ne podpiramo.

NSi

Prepričani smo, da je za trend padca udeležbe kriva politika sama, saj kot kaže ne zna najti poti do ljudi. Celotna politika v državi se bo morala pogledati v ogledalo in si naliti čistega vina. Zagotovo bo potreben drugačen pristop, če bomo spet želeli dvigniti volilno udeležbo. Zato menimo, da e-volitev ali kakšnih drugačnih posodobitev ne potrebujemo, bo pa potrebno stopiti bližje ljudem in jih nagovoriti z rešitvami za njihove probleme ter stiske v katerih so se znašali prav zaradi neukrepanja naše države.

Stranka Alenke Bratušek

Kot ugotavljajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z volilno participacijo, je volilna udeležba predvsem povezana z občutkom vključenosti. Udeležba bo večja, če bodo ljudje imeli občutek, da njihov glas šteje, da ima vpliv, in občutek, da politike zanima, kaj si mislijo. Slovenski državljani se očitno počutijo vse manj vključeni, menijo, da njihov odhod na volišča ne bo spremenil ničesar. Kaj vse je tisto, kar je pri ljudeh ustvarilo ta občutek, je težko reči. Zagotovo imajo pri tem svojo vlogo tudi politiki sami – tu predvsem mislimo na populizem, na dajanje obljub, ki so neuresničljive. Ko takšni politiki dobijo mandat, potem pa obljubljenega ne uresničijo, ljudje izgubijo zaupanje in zanimanje za politiko. Obljuba o 1.000 evrih pokojnine je ena takšnih.

V Stranki Alenke Bratušek poudarjamo tudi, da morajo volivci dobiti več možnosti izbire na to, koga bodo izvolili. Mislimo, da bi se tako občutek učinkovitosti pri volivcih okrepil. Prizadevamo si za to, da bi se tudi za parlamentarne volitve omogočila večja možnost izbire volivca, uvedli bi preferenčni glas.

Treba je razmisliti tudi o možnosti, da se volilni dan prestavi ali podaljša še na delovni dan. Nedelja je namreč za mnoge postala edini dan za počitek. Tudi zato, da bi državljani lahko glasovali od koderkoli, če le imajo dostop do interneta, pa podpiramo tudi uvedbo elektronskih volitev. Seveda ob predpostavki, da bi uspeli zagotoviti visoko stopnjo varnosti e-volitev, odpravili možnost dvojne ali večkratne oddaje glasu, ohranili anonimnost in uredili vse druge morebitne izzive oddaje glasu prek interneta.

Andrej Čuš (nepovezani poslanec)

Volitve so v sodobnem pojmovanju demokracije eden izmed najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti in osnovni pogoj za demokratično oblikovanje najpomembnejših organov. Poleg tega volitve zagotavljajo državljanom možnost vpliva na politične procese, saj so neposredna manifestacija izražanja javnega interesa. V Sloveniji uporabljamo novejši model od večinskega, ki je sicer bolj zapleten, saj v politični sistem vnaša sorazmernost, ki naj bi zagotavljala politično predstavništvo manjšim strankam. V Sloveniji smo sicer leta 1992 in 1996 uporabljali Harejev sistem, danes pa pristajamo na Droopov sistem. Slednji zmanjšuje proporcionalnost, saj vsoto vseh glasov delimo s številom vseh poslanskih mandatov, ki naj bi bili v določeni enoti izvoljeni, plus ena. Pri vsaki taki delitvi na koncu ostane še nekaj nerazporejenih glasov, ki ga dopolnjujemo še z d'Hondtovim sistemom, kjer pride do izračuna absolutnega števila glasov, ki ga je dobila lista.  Nekatere države (Velika Britanija, ZDA, države Južne Amerike) pa stavijo na večinski volilni sistem, ki sodi med najpreprostejšo obliko volilnih sistemov. Za njega je značilno, da volivec glasuje o toliko kandidatih, kolikor se voli predstavnikov v volilni enoti. O kandidatih se odloča z večino glasov, ki pa je bodisi relativna bodisi absolutna. 

Na prvi pogled se torej zdi, da je izbira med večinskim in proporcionalnim sistemom le dogovor političnih strank glede pričakovanj, ki naj bi jih volilni sistem prinesel. Izbor je prav tako odvisen od tega, kaj ljudje bolj vrednotijo – stabilnost vlade ali zrcaljenje strankarskih preferenc v volilnem telesu. Stabilnost vlade je sicer privlačna, saj vlada učinkovito izvaja oblast, vendar je z vidikov volivcev, ki niso podprli vladajoče stranke, ta oblast pogubna, saj so glasovi, ki niso bili oddani za zmagovalca, romali v koš. Večinski sistem povzroča nesorazmerno majhno zastopanost drugih političnih strank, šibkejšo opozicijo, šibkejši nadzor nad delom vlade in manjše možnosti za izglasovanje nezaupnice. V Sloveniji, ki je ideološko prepojena, bi se večinski volilni sistem prevajal v razpad in izginjanje sredinskih političnih strank ter politično polarizacijo na dva nasprotujoča si pola. Ne smemo pozabiti, da je proporcionalni sistem v Sloveniji prispeval k demokratizaciji slovenske družbe v občutljivem obdobju tranzicije in hkrati preprečeval pretirano polarizacijo politične sistema. Prav tako pa je proporcionalni sistem poskrbel za razočaranost med volivci, ki imajo občutek, da takšna fragmentacija na političnem parketu duši delo tako vlade kot parlamenta. Nenazadnje imamo v Sloveniji velike koalicije, ki si po določenih motivih niso niti malo podobne. Pri volilni abstinenci je potrebno razlikovati med tipi volilnih abstinentov, in jih ustrezno nasloviti – poznamo aktivne, nevključene, odtujene, jezne in neodločene. V vsakem primeru pa so posledice volilne abstinence za politični sistem velike – majejo demokratičnost, legitimnost, stabilnost in reprezentativnost političnega sistema. V tej točki se je potrebno vprašati sledeče: ''Kakšne spremembe bi povzročila mobilizacija nevolivcev?'' Odgovor ni enoznačen, ampak posledice bi lahko bile tudi negativne, na to opozarjajo tudi številne demokratične politične teorije, ki pravijo, da participacija državljanov nikoli ni bila sprejeta kot nekaj enoznačno zaželenega. Mnogi so namreč opozarjali na nevarnost porasta ekstremističnih idej in s tem razmaha političnega radikalizma. V politiki poznamo kar nekaj institucionalnih mehanizmov, ki lahko povečajo udeležbo, na primer manj zapletena pravila o registraciji volivcev (ZDA), sorazmerno nepogoste volitve (Švica), volitve ob koncu tedna (Italija, Slovenija), izvajanje manj pomembnih volitev sočasno z najbolj pomembnimi državnimi volitvami (neuspeli poskus kombinacije referenduma o II. tiru s predsedniškimi volitvami), proporcionalni sistem (Slovenija), in obvezna volilna udeležba (Belgija) ter uvedba elektronskega voljenja (E-volitve). Uvedbo slednjega sam močno podpiram, saj verjamem, da bi bila udeležba višja zaradi dane možnosti uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v postopkih volitev. Koristi, ki jih elektronski način glasovanja prinaša, so večplastne in nedvomno vplivajo tudi na pozitivno oceno učinkovitosti volilnega sistema kot takega, saj sodeč po izkušnjah drugih držav (pilotni projekti v Franciji, Italiji, Španiji, Portugalski) dejansko dvigne volilno udeležbo, izboljša se kvaliteta samega volilnega procesa. Težavo, ki pa IKT v postopkih volitev ne bi mogel odpraviti, je abstinenca med starejšimi, manj izobraženimi in prebivalci ruralnih delov, saj naj bi ti bili ''elektronsko manj pismeni''. Zagotovo pa bi dvignili volilno udeležbo mladih, saj slednji veliko večino reči, ki jih starejše generacije opravijo fizično, opravijo kar preko spleta – tukaj govorim o nakupovanju, urejanju različnih izjav, pripravi različnih dopisov, iskanju prijateljev, klepetanju s prijatelji,...