Ob dnevu Slovenske vojske pozivi h kadrovski krepitvi, nakup oklepnikov pa na stranskem tiru

V spomin na 15. maj 1991, ko so slovenski naborniki vojaški rok začeli služiti izključno v Sloveniji, danes praznujemo dan Slovenske vojske.

Na osrednji slovesnosti v Cerkljah ob Krki je predsednik republike Borut Pahor izpostavil potrebo po posodobitvi vojske, načelnica generalštaba Alenka Ermenc pa kadrovski primanjkljaj v njenih vrstah.

15. maj je za dan Slovenske vojske s sklepom določila vlada, ker so na ta dan leta 1991 slovenski naborniki vojaški rok začeli služiti izključno v Sloveniji.

Skupaj 300 nabornikov je vojaški rok začelo služiti v 710. učnem centru v Pekrah pri Mariboru in 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani.

Obrambni minister Karel Erjavec je opomnil na pomen medsebojnega zaupanja, spoštljivosti in lojalnosti v vojaški organizaciji.

Strateški razmislek o prihodnosti SV naj bi ponudila tudi bela knjiga o obrambi, katere osnutek bi lahko bil pripravljen junija.

Toda pri tem so vodilni politiki pozabili na mednarodne obveznosti Slovenije.

Slovenski vojski zato, ker je država v zvezi NATO, res ni potrebno kupiti številnih zelo dragih sistemov, ki bi jih kot samostojna država izven zavezništev potrebovala.

Toda država se je obezala, da bo krepila tiste bojne sposobnosti, za katere se je v okviru zavezništva dogovorila.

In zato bi morala čimprej kupiti predvsem oklepnike, če želi ostati verodostojna članica zveze NATO.

To pa se doslej ni zgodilo prav zaradi netransparentnega in napačnega, predvsem pa počasnega odločanja o tej zadevi.

Potem ko se je prejšnja vlada najprej že skoraj odločila za ponoven nakup prosulih „patrij“, se je dobesdno preko noči odločila za nemške „boxerje.“

Tega posla pa niso pokopale proračunske nejasnosti, pač pa skrite napake - za najmanj kar sto milijonov evrov previsoka cena, nepravilna konfiguracija vozil, neurejeno servisiranje, pomanjkanje kadrov in potrebne infrastrukture (hangarjev), kot je za Insajder.com potrdil tudi Marjan Šarec.

Opozoril je namreč, da Slovenija potrebuje tudi primerne prostore, v katere bo lahko namestila nove oklepnike, na to pa se v preteklosti ni posebej pazilo.

To pa ni edini razlog za odstop vlade od programa OCCAR. Nemški Rheinmetall, ki izdeluje boxerje, je namreč ponujal izključno svojo kupolo oziroma t. i. oborožitvene postaje.

Cena nemške kupole znaša najmanj 2,5 milijonov evrov, to pa pomeni, da je bila cena boxerjev že na izhodišču najmanj 6 milijonov evrov. Ob tem pa je cena podobnega, konkurenčnega vozila (denimo Piranha 5, Patria XP) okoli 3,5 milijonov evrov.

Častniki Slovenske vojske (SV), ki so si ogledali ponudbo proizvajalca so obenem tudi ugotovili, da Rheinmetall sploh še ni nikoli razvil in izdelal kupol, ki jih je Slovenska vojska naročila in bi jih potrebovala.

Verjetno bi takšno kupolo nato sam razvil in Slovenski vojski ponudil Rheinmetall, toda to bi bilo bržkone zelo drago, ker takšnih kupol še ne bi bilo v serijski proizvodnji, ki seveda vedno zmanjšuje ceno.

Zaradi tega bi bilo 48 vozil boxer v konfiguraciji, ki jo je želela SV, najmanj 100 milijonov evrov - zelo verjetno pa še celo precej več! - dražjih od primerljivih drugih vozil, ki so na trgu. Vse te je Slovenija preprosto izključila iz konkurence, ko je že vnaprej izbrala samo OCCAR-jev "boxer".

Za komaj 48 - in ne 56 oklepnikov - bi morala Slovenija ob tem plačati precej oderuško vsoto. To bi ceno vozila iz 6,42 dvignilo na celih 7,5 milijonov evrov. Vsako vozilo Boxer je namreč najmanj za 1,5 do 2 milijona evrov dražje od v Sloveniji predhodno 'izbranih' vozil Patria AMV, vozil Piranha - 5 (Mowag) ali drugih podobnih vozil s podobnimi lastnostmi.

Še ena neznanka je bila odsotnost vzdrževanja. Pogodba je predvidela le dveletno jamstvo proizvajalca, vse ostalo vzdrževanje pa bi bilo na plečih Slovenske vojske.

Ni pa nepomembno niti dejstvo, da je bil proizvajalec boxerjev (oklepnih osemkolesnikov), nemški Rheinmetall, leta 2014 obsojen na 37 milijonov evrov kazni zaradi korupcije v Grčiji, v pogodbi s Slovenijo pa ni želel imeti vključene protikorupcijske klavzule (!).

Takšna poslovna politika je za Slovenijo, ki jo je pred leti močno obremenjevala afera Patria, povsem nesprejemljiva. Šarčeva vlada na kaj takšnega, pravijo naši viri, ni želela pristati.

Vse to se je pred slovensko javnostjo seveda skrivalo.

Alternative seveda obstajajo. V Sloveniji imajo v strokovnih krogih poleg vozil Patria AMV XP, ki se jih sicer drži „rep“ korupcijske afere predvsem vozila, ki jih izdeluje GDELS, ki je že sodeloval s slovenskmi proizvajalci. Gre za vozla Pandur II, ali pa še modernejšo Piranho 5.

Piranho 5 so izbrali v številnih vojskah, tudi v Evropi, na primer v Španiji, Monaku, na Danskem in v Romuniji. Izdeluje jih švicarski Mowag. Njihov servisni center je razmeroma blizu - na Dunaju, kar bi rešilo slovenski problem vzdrževanja. Gre za oklepnike, ki se proizvajajo v Evropi (Avstrija, Švica), sedež podjetja je v Španiji, lahko pa bi jih vsaj deloma izdelovali celo v Sloveniji.

Slovenija ima z njimi že dobre izkušnje, saj ima Slovenska vojska v svoji sestavi tudi 85 njihovih Valukov. So izboljšana verzija šestkolesnih Pandurjev, na Ravnah pa so poskusno izdelali tudi še boljše Krpane 8 X 8.

Za odločitev o oklepnikih sedaj Slovenija čaka na „belo knjgo“, ki še ali ni bila nujno potrebna. Prav tako se ve, da Slovenija potrebuje vsaj "taktično" protizračno obrambo, potem ko je na Hrvaškem uničila vse rakete zastarelih Rollandov.

Toda tudi tu se ne premika prav nič.

V tujini na takšne manevre Slovenije gledajo kot na „kupovanje časa“.

Pri tem pa se je potrebno zavedati, da je Slovenija na repu po izdatkih za vojsko, ko gre za članice zveze NATO. Ko je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg konec marca v Bruslju predstavil novo poročilo za leto 2018, v katerem so tudi zadnji podatki o ocenah lanskih obrambnih izdatkov se je izkazalo, da je Slovenija na repu med 29 članicami, kot kažejo tud dokumenti zveze NATO.

Tolaži nas le to, da so kršitelji zavez v NATO trenutno še v večini.

Zastavljene cilje, da bi za obrambo namenili najmanj dva odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), izpolnjuje le sedem držav: ZDA (3,39 odstotka), Grčija (2,22 odstotka), Velika Britanija (2,15 odstotka), Estonija (2,07 odstotka), Poljska (2,05 odstotka), Latvija (2,03 odstotka) in Litva (2,0 odstotka). Slovenija pa je z 1,02 odstotka BDP na 25. mestu, pred Španijo in Belgijo (po 0,93 odstotka) ter Luksemburgom (0,54 odstotka).

Toda še hujši, pravzaprav kriminalni pa so podatki o tem, kako malo Slovenija porabi za nakupe novega orožja in opreme.

Tu je Slovenija daleč najslabša v vsem zavezništvu. Če pogledamo podatke, lahko vidimo, da so malo denarja za novo opremo porabili v Belgiji in tudi v Bolgariji, toda slovenska "poraba" za novo orožje in opremo je praktično - neobstoječa. 

Slovenija je v tej "discipini" absolutno zadnja. Namesto predvidenih 20 odstotkov vojaškega proračuna gre za opremo le nekaj čez 8 odstotkov, v preteklosti pa je bilo to vlaganje - skoraj ničelno.

In to seveda lahko zelo dobro vidijo tudi vsi tuji diplomati, vojaški atašeji, strokovnjaki in predsedniki vlad.

Varnost pa je v mednarodnih odnosih še vedno prva in najpomembnejša dobrina, kajti obstoj in preživetje države je še vedno prva naloga prav vsake države na svetu.

Vendar pa na tiste, ki si varnost priskrbijo na račun drugih zaveznic predvsem republikanci v ZDA gledajo kot na „freeriderje“, zastonjkarske potnike, ki se „šlepajo“ na račun drugih. To je precej jasno že večkrat povedal ameriški predsednik Donald Trump.

Glede na to, da neizpolnjene mednarodne obvezosti še vedno ostajajo to, kar so - kršitve dogovorov – bi lahko nadaljevanje takšne prakse vodilo tudi do umika garancij dugih (npr. ZDA), kar bi posledično lahko škodilo slovenski varnosti.

Slovenija bi namreč lahko ostala tako brez de facto, zunanje zaščite in hkrati brez primerne sestave vojske, (ki je bila preoblikovana, tako da je izgubila ali zmanjšala nekatere komponente, prav zaradi vključenosti v Nato), ki bi ji lahko omogočila uspešnejšo samostojno obrambo.

Tudi zato bi bilo zaveze glede oklepnikov, če so bile že sprejete, potrebno čim prej izpolniti, ne pa ob dnevu SV govoriti samo o „kadrovski okrepitvi“ vojske.