Nova pooblastila za Sovo: Bo "Slovenija, moja dežela" že kmalu postala "Slovenija, policijska država"?

"Slovenija, moja dežela."

To je bil reklamni moto, pod katerim se je pred tremi desetletji pričela pomlad v Sloveniji.

Medtem je država postala del EU in NATO, ki je svoje operacije razširila "izven območja" članic ("out of area") s tem pa je tudi Slovenija postala del bojnega polja na svetovnem odru spopadov velikih in manjših sil. Morda se komu zdi, da Slovenija s temi spopadi nima nič. Vendar ni res. Bila je v slabi družbi nasilnežev, jim pomagala in navijala za njih. 

Posledice teh vojn in ekstremizma – migranti, begunci, domači ekstremizem in terorizem - pa sedaj ogrožajo temeljne pridobitve in svoboščine ljudi v EU in tudi v Sloveniji.

In zato se pripravljajo kratkoročni, »gasilski« ukrepi, ki želijo omejiti posledice, ne pa odpraviti vzrokov. Pripravlja se namreč zakon, ki bo »skozi mala vrata« in ob podpori večine medijev Sovi podelil bistveno večja pooblastila. Slovensko Sovo bo praktično spremenil v kopijo ameriške NSA, katere sporno delovanje je pred leti že razkril njen žvižgač Edward Snowden.

Namesto »Slovenije, moje dežele« bi lahko že kmalu živeli v »Sloveniji, policijski državi.«  

Slovenski poslanci naj bi namreč že kmalu razpravljali o priporočilih za okrepitev varnosti v Sloveniji, ki so jih pripravili v komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Tudi komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb (KNOVS) vladi priporoča, da se »proaktivno sooči z domačimi in svetovnimi trendi, ki predstavljajo varnostna tveganja za našo državo.«

V priporočilu najdemo opis ključnih varnostnih groženj in tveganj, kot so na primer negativni demografski trendi, povečanje nezakonitih migracij, terorizem v povezavi s širjenjem radikalnega islama, pa vse do kibernetskih napadov, širjenje delovanja organiziranih kriminalnih skupin ter stopnjevanja konfliktov na Zahodnem Balkanu.

Na »sivo liso zakonodaje« na bi menda pokazal »primer Šiško«, v katerem Sova ni smela, policija pa ni mogla posredovati. Vendar se del poslancev s širjenjem pooblastil varnostnim službam že zdaj ne strinja.

Nekateri opozarjajo, da so napačni tudi poskusi, da bi obveščevalna dejavnost postala »bolj centralizirana.« Nasprotno, več pooblastil bi moral dobiti NPU.

Nekdanji šef Sove Andrej Rupnik je probleme Sove ponazoril z naslednjim primerom: »Denimo, da imamo v Sloveniji neko skupino ljudi, ki so videti radikalni - politično ali versko, ni važno -, ni pa še jasno, kakšno grožnjo družbi predstavljajo. V tem primeru policijskih standardov ne moremo uporabiti, ker ni mogoče dokazati, da bodo zagrešili kakšno kaznivo dejanje.

V resnici pa bi bilo treba uporabiti ‘škatlo‘ z istim orodjem - prisluhi, sledenje, infiltracija, vstop v prostor, da bi ugotovili, ali obstajata grožnja in tveganje, da bodo kaj zagrešili. Vendar tega Sova v Sloveniji ne more početi, ker je v zakonu o Sovi ključen tuj, torej zunanji element, jasna in očitna povezava s tujino, da lahko agencija karkoli počne. Pri grožnjah domačega izvora pa tega tujega elementa ni.«

Zagovorniki večjih pooblastil Sovi trdijo, da je strah pred Sovo dediščina prejšnjega režima, saj ta luknja v našem sistemu izvira iz nenehnega strahu, da bi oblast zlorabila Sovo za politično delovanje po vzoru nekdanje Udbe. In zato naj bi bila ambicija nove ureditve obveščevalne dejavnosti, ki si želi »urediti« (beri:razširiti na vse slovenske državljane) »tiste operativne ukrepe in metode, s katerimi se lahko posega v prostorsko in komunikacijsko zasebnost posameznikov« - upravičena.

Vendar pa ti razlogi zvenijo neprepričljivo. »Zdravilo«, ki ga ponujajo obveščevalci, je namreč hujše od bolezni. Prvič zato, ker SOVO, kater naloga je zaščita pred tujimi obveščevalnimi službami, usmerja proti lastnim državljanom.

Drugič pa zato, ker prav zaradi dejstva, da ne vemo, kdo je radikalen in nevaren in kdo ne, to pomeni, da bi morali obveščevalci Sove pravzaprav »preventivno« nadzorovati praktično vse državljane Slovenije, da bi nato ugotovili, kdo je utemeljeno sumljiv in kdo ne.

To je razvidno že iz prvega osnutka predloga novega zakona o Sovi, ki ga je objavil portal Pod črto.

In za zdaj ni informacij, da naj bi se ta vsebina predloga bistveno spremenila - razen v nekaterih "delih", kot je to že lani pojasnil Miro Cerar, saj je bilo očitno, da so neustavni. 

Po novem pa bi lahko Sova zbirala informacije tudi o organizacijah, skupinah in osebah v Sloveniji, ki naj bi pozivale k nestrpnosti ali nasilju, ogrožale nacionalno varnost ali strateške interese Slovenije. Za kaj takega bi potrebovali v Sloveniji torej povsem nov organ ali pa ta pooblastila predati npr. v roke NPU.

Ob vsem tem je v 8. členu osnutka zakona zapisano, da po novem za nadzor slovenskih državljanov ne bo več potrebno poslati obrazloženo pisno zahteve direktorja obveščevalne službe, pač pa bi direktor Sove lahko z drugim državnim organom »sklenil dogovor za neposreden dostop do zbirk osebnih podatkov Slovencev.« Sova bi do podatkov lahko dostopala kar prek neposrednega elektronskega vmesnika – torej tako, kot je NSA sklenila dogovore z največjimi informacijskimi giganti in preko vmesnikov prestrezala več kot 90 odstotkov podatkov. 

Ob tem naj bi agenti Sove po prvotnem osnutku ustanavljali lažne pravne osebe za svojo aktivnost, preiskovali stanovanja, poslovne prostore in vozila slovenskih državljanov, celo prestrezali in odpirali pisma, vdirali v računalnike posameznikov, prestrezali elektronsko komunikacijo v Sloveniji in uporabljali t. i. lovilce IMSI za pridobivanje telefonskih številk posameznikov. To pa pomeni seveda veliko nevarnost tveganja zlorab, saj lovilci IMSI »dešifrirajo« vse ujete pogovore, ne pa samo pogovore točno določenih oseb.  

Ob tem naj bi po novem Sova lahko prisluškovala tudi, če bi se vsaj en »določljiv telekomunikacijski indentifikator« nahajal v tujini. Sedaj morata biti v tujini oba. Vsi, ki preko interneta komunicirajo preko tujih strežnikov, bodo torej lahko avtomatsko pod nadzorom Sove. Po zgledu ameriške obveščevalne službe CIA pa bi lahko Sova po novem na računalnike slovenskih državljanov nameščala tudi trojanske viruse.

S popolnoma enakim problemom "neznanih groženj" so se soočile tudi ameriške obveščevalne službe in se odločile za taktiko vsesplošnega vohunjenja za lastnimi in tujimi državljani. In prav to je razkril in kritiziral Edward Snowden.

Nenavadno je, da se to, kar je bilo še pred nekaj leti razkrito kot največja napaka ameriškega sistema, danes v Sloveniji ponuja kot »rešitev« - pa še to ob neprepričljivem primeru Andreja Šiška.

Kaj Šiško namerava ali ne bi namreč lahko izvedel vsak rajonski policist, ki bi se pogovarjal z nekaj vaščani, policija pa bi tako dobila utemeljen sum in podlago za ukrepanje in celo za prikrite metode delovanja. Zakaj bi bilo potrebno potemtakem širiti pooblastila SOVE? Vse to zveni nelogično.

Sedanji direktor SOVE je menda veliko zagato slovenskih obveščevalcev poskusil ponazoriti s primerom slovenskega državljana, ki na primer v na slovenski strani meje pripravlja teroristično dejanje in ga SOVA ne more zaznati, ker ga lahko zazna samo v tujini, ne pa doma. Direktor pač hoče večja pooblastila za svoje agente. Le kateri si jih ne bi želel? Toda – ali je to upravičeno?

Slovenski javnosti so obveščevalci namreč pozabili povedati, da ima ameriška NSA na primer sklenjenih veliko število sporazumov, s katerimi so lepo »rešili« problem prepovedi vohunjenja za lastnimi in tujimi državljani.

In to tako, da oni sporočajo drugim obveščevalnih službam zanimive podatke o njihovih državljanih, v zameno pa dobivajo podatke o svojih. Slovenska SOVA, ki morda ne bi mogla zaznati delovanja domačega terorista, bi tako podatke o tem lahko dobila od madžarskih kolegov ali od ameriške NSA, ki tako ali tako prestreza ogromno podatkov preko različnih serverjev.

Kam to vodi, pa smo že videli.

Edward Snowden je namreč razkril, da Komunikacijski oddelki britanske vlade (GCHQ) razpolagajo s tehnologijo, s katero v okviru tajnega programa »Tempora« prestrezajo in shranjujejo ogromne količine podatkov, večinoma elektronska sporočila, telefonske klice, zapise na socialnih omrežjih in podobno, praktično vse, kar gre skozi »mednarodne« optične kable.

In skozi njih gre zelo veliko podatkov, kar seveda avtomatsko pomeni, da so bili v tem programu, na primer, prestreženi tudi praktično vsi podatki slovenskega spletnega prometa.

Program se je začel leta 2008, s polno kapaciteto naj bi deloval kmalu zatem, »kopiral« naj bi podatke z okoli 200 optičnih kablov, analitiki pa naj bi preiskali okoli 70 000 »ključnih besed.«

Gre za program »največjega internetnega dostopa« zveze »Petih očes« elektronskega prisluškovanja, v katerem so po poročanju Guardiana ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.

Do konca leta 2012 je imel GCHQ dovolj računalniške moči za obdelovanje informacij, ki jih je lahko istočasno zbiral z 46 optičnih kablov naenkrat, kar je pomenilo okoli 600 milijonov mednarodnih telefonskih klicev in elektronskih sporočil dnevno.

GCHQ svoje podatke tudi deli (in v zameno dobiva druge podatke) z ameriško NSA. Do podatkov, do katerih je imel dostop Edward Snowden naj bi imelo po ocenah Guardiana možnost dostopati okoli 850 000 zaposlenih v ameriški NSA ter zasebnih izvajalcev.

»S svojega računalnika sem lahko prisluškoval komurkoli: vam, vašemu računovodji, zveznemu sodniku ali celo predsedniku, če bi uporabljal zasebno elektronsko pošto,« je novinarjem Guardiana razkril Edward Snowden.

V ZDA so na podoben način razkrili, da njihova tajna "FISA" sodišča v katerih sedijo sodniki s prikrito identiteto podpisujejo enovrstične, neobrazložene "sodne odločbe" s katerimi se avtorizira in dovoljuje prisluškovanje več stotisoč uporabnikom spleta hkrati. Istočasno sodniki praviloma ne zavračajo skoraj nobene zahteve obveščevalcev.   

Je takšen nadzor res nekaj, kar si želimo v Sloveniji? In to zgolj zato, ker nam je zmanjkalo denarja za nekaj rajonskih policistov, ki bi lahko mimogrede, v vaški gostilni izvedeli, da se gre četica lokalpatriotov nekakšne paravojaške igrice na obronkih Pohorja?

In ne samo to – vse skupaj je seveda povezano z mednarodno politiko.

Če bi se ZDA in njene zavezniške države EU nekoliko manj vmešavale v zadeve drugih držav po vsem svetu in prenehale s svojimi »humanitarnimi intervencijami« (Afganistan, Irak, Sirija, Libija – jutri morda še Iran in Venezuela?), potem same sploh ne bi bile tarče terorizma in ekstremizma in jim ne bi bilo treba ogrožati svobode lastnih državljanov z orwellovskimi zakoni.

Toda, kdor ogroža svobodo drugega, kdor tiho ali glasno sodeluje pri takšnem ogrožanju – in to je slovenska politična elita doslej zelo rada počela - ta prej ali slej konča točno tam, kjer je danes Slovenija – da si sam pripravlja tiransko zakonodajo, ki nato ogroža težko pridobljene svoboščine njenih lastnih državljanov.