Tajno orožje Irana: Bo Teheran zaprl ožino, od katere je odvisen izvoz nafte in plina?

Hormuška ožina, ena najpomembnejših plovnih poti na svetu, je delno pod nadzorom Irana in bi lahko imela pomembno vlogo v primeru obsežnega oboroženega spopada med Teheranom in Tel Avivom.

Teheran je v zadnjih letih večkrat zagrozil z blokado tranzita skozi ožino, da bi s tem pritisnil na ZDA, naj odpravijo sankcije ali kot opozorilo svetovni javnosti o svojih možnostih v primeru vojne z judovsko državo.

»Lahko zapremo Hormuško ožino, vendar tega še nismo storili. Vendar, če nas bo sovražnik prišel motiti, bomo ponovno razmislili o naši politiki,« je poveljnik mornarice iranske Islamske revolucionarne garde (IRGC) Alireza Tangsiri, opozoril že prej.

Ta ožina povezuje Perzijski zaliv z Omanskim zalivom in omogoča ladjam iz Savdske Arabije, Iraka, Kuvajta, Katarja, Združenih arabskih emiratov (ZAE), Bahrajna in Irana dostop do Arabskega morja in Indijskega oceana.

Južna obala ožine pripada ZAE in Omanu, medtem ko je severna obala pod nadzorom Irana.

Ta plovna pot je namreč precej ozka, tako da je njena najožja točka široka 21 morskih milj (približno 40 kilometrov), tako da se ladje peljejo na razdalji dveh milj (približno pet kilometrov) druga od druge.

Hkrati njegova globina več kot 100 metrov omogoča tranzit velikih naftnih tankerjev.

Hormuška ožina je najpomembnejša svetovna tranzitna pot za nafto in plin iz večjih držav izvoznic. Skozi njene vode gre vsak dan približno 20 odstotkov svetovne porabe naftnih derivatov ali 21 milijonov sodčkov na dan po podatkih ameriške uprave za energijo, večina surove nafte, izvožene po tej poti, pa gre na azijske trge.

Hkrati tudi največji svetovni izvoznik utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) Katar večino tega ogljikovodika prevaža skozi ožino, skozi katero gre do 30 odstotkov svetovne zaloge LNG.

Prav zaradi visoke frekvence prometa in njegove rednosti bi morebitne motnje grozile, da bi zamajale svetovni energetski trg in močno vplivale na svetovno gospodarstvo.

Posledice bi nosili tako izvozniki kot uvozniki, kot sta Indija in Kitajska, ki se aktivno razvijata, ali zahodne države na čelu z ZDA, ki so po uvedbi sankcij na ruski plin in nafto povečale nakupe ogljikovodikov iz države Perzijskega zaliva.

Vojni dobičkar vojne v Ukrajini so ZDA, ki evropskim državam prodajajo svoj plin tudi po 5-krat višjih cenah od ruskih in svojih https://t.co/HspiIjcUSQ

— Joze P. Damijan (@jdamijan) October 4, 2024

Kljub temu, kar predpisuje mednarodno pravo, ostaja vprašanje, ali bi Iranu uspelo zapreti ožino. Do danes je ni še nikoli, a to ne pomeni, da grožnje Teherana ne bodo nekega dne postale resničnost.

Hkrati je dolgoročno majhna verjetnost popolnega zaprtja ožine, saj bi to vplivalo ne le na gospodarstvo drugih držav, ampak tudi na iransko. Prav tako bi Teheran tvegal pokvariti odnose s sosednjimi državami, ki jih je v zadnjem času izboljšal.

Če se bo torej Iran odločil zapreti ožino, bo to verjetno storil le, če izbruhne vojna z Izraelom, in to le za omejen čas.

Toda celo kratkoročno zaprtje bi prizadelo cene surove nafte, za katere strokovnjaki pravijo, da bi lahko dosegle celo 400 dolarjev za sod, in spodkopalo svetovno gospodarstvo, kar bi lahko mednarodno skupnost spodbudilo, da Izrael prisili k sklepanju miru.

Obstajajo alternativne poti za dobavo energije iz držav Perzijskega zaliva. Vendar so precej omejene in potreben bi bil čas, da bi vzpostavili oskrbo prek njih in se izognili Hormuški ožini.

V tem scenariju imata samo ZAE in Savdska Arabija alternativne poti. Prvi imajo naftovod za surovo nafto Abu Dabi, druga pa naftovod Vzhod-Zahod in naftovod Abqaiq-Yanbu, s katerim ima zmogljivosti za izvoz nafte in NLG.

Vendar je transportna zmogljivost teh cevovodov precej nižja od transportne zmogljivosti morske poti in se giblje med 1,5 in 7 milijoni sodčkov na dan.