Muellerjeva obtožnica sprožila lov za podkupljivimi evropskimi politiki

Ukrajinski poslanec Sergej Leščenko trdi, ki je videl plačila Viktorja Janukoviča posredovana Paulu Manafortu in trdi, da je informacijo o plačilu avstrijskem kanclerju »videl v knjigi izplačil.«

Paul Manafort, nekdanji vodja predsedniške kampanje Donalda Trumpa je prikrito plačal dva milijona evrov skupini višjih evropskih politikov, da bi lobirali za nekdanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. To je zapisano v obtožnici, ki jo je zoper Manaforta v petek v Washingtonu vložil posebni preiskovalec Robert Mueller. Denar naj bi bil namenjen tako imenovani »habsburški skupini politikov«, večinoma že »bivših«, ki so nato »javno zavzemali stališča ugodna za Ukrajino«, ter hkrati s tem lobirali tudi v ZDA. Vendar ob tem seveda niso bili prijavljeni kot »agenti tuje vlade«, kar predstavlja tudi zvezni prekršek v ZDA. Skupina naj bi delovala med leti 2012 in 2013, vodil pa naj bi jo »neimenovani evropski kancler«. Glede na omenjanje »kanclerja« bi to lahko pomenilo, da je podkupnino dobil kakšen od avstrijskih politikov. 

Po poročanju Politica se zdi, da bi lahko bil podkupljivi evropski politik Alfred Gusenbauer. Gusenbauer se je s še dvema lobistoma leta 2013 med kampanjo srečal z dvema članoma ameriškega kongresa. Člani osebja dveh lobističnih podjetij, predvsem Ed Kutler, so na sestankih pred tem spremljali tudi nekdanjega predsednika Evropske Komisije Romana Prodija.

Pri tem sta sodelovali lobistični podjetji Mercury in skupina Podesta, lobirali pa sta po naročilu Evropskega centra za moderno Ukrajino, ki so jo nadzorovali Janukovič in njegovi podporniki. Ob tem naj bi zaposleni v lobističnih podjetjih jasno prepoznali Evropski center za moderno Ukrajino kot »figov list«, ki je prikrival prave naročnike lobiranja, ki naj bi se po Manafortovih besedah »izteklo dobro.« Vendar pa je Manafortov pomočnik Rick Gates pozneje lagal o tem srečanju ter se tudi zato znašel v obtožnici FBI-ja.

Manafort je bil med leti 2006 in 2014 angažiran s strani Janukoviča, vendar je pri opravljanju poslov za nekdanjega ukrajinskega predsednika po prepričanju Roberta Muellerja storil tudi več kaznivih dejanj pranja denarja, poneverjanja, neplačevanja davkov in podobno. Denar naj bi na Manafortove račune prihajal v obliki slabo zavarovanih posojil ukrajinskih in z Rusijo povezanih tajkunov, nato pa je poniknil na različne račune. Iz teh sredstev pa so bile nato izplačane podkupnine.

Finančnih transakcij naj bi bilo za okoli 20 milijonov evrov, Manafort pa naj bi nezakonito zadržal najmanj dva milijona evrov. Pri tem pa naj bi »habsburška skupina«, kot je zapisal sam Manafort v enem od svojih memorandumov, ki so jih našli preiskovalci, »delovala neformalno in brez kakršnihkoli vidnih odnosov« do Ukrajine.

Po poročanju Washington Posta so Muellerjeve obtožbe po Evropi že sprožile »lov za Evropejci«, ki naj bi bili podkupljeni. V poročilih lobističnih podjetij v ZDA, ki morajo svoje delo prijavljati, so bili doslej omenjeni štirje visoki evropski politiki – nekdanji avstrijski kancler Alfred Gusenbauer, nekdanji italijanski premier Romano Prodi, nekdanji poljski predsednik Aleksander Kwasniewski in nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Juščenko.

Vendar ni povsem jasno, ali so bili ti štirje tudi na seznamu »habsbsburške skupine.« Težava je tudi v tem, da ameriška zakonodaja sicer zahteva, da se lobisti, ki delajo za interese tujih vlad, registrirajo v ZDA, ni pa jasno, ali je to zakonodajo mogoče uporabiti tudi v primeru evropskih politikov. Gusenbauer, Prodi in Kwasniewski naj bi medtem že zanikali, da bi delali v interesu Janukoviča. Gusenbauer je dejal, da je na javnih srečanjih zgolj zagovarjal mnenje, da bi EU morala podpisati pridružitveni sporazum z Ukrajino. Prodi je zanikal, da bi bil vpleten v kakršnekoli »skrivne aktivnosti« in da nikoli ni dobil »finančne kompenzacije« za taka dejanja. Tudi Kwasniewski je zanikal povezave z Manafortom.

Vendar pa to odpira vprašanje, ali so ti politiki morda sredstva dobili od Evropskega centra za moderno Ukrajino ali pa drugih lobističnih podjetij oziroma drugih posrednikov? Eden od ukrajinskih poslancev je na primer medtem za AP že potrdil, da je bil Gusenbauer res eden od politikov, ki naj bi bili »prikrito plačani« za svoje lobiranje v korist Ukrajine in Janukoviča. Gre za Sergeja Leščenka, ki je videl plačila Janukoviča Manadortu in trdi, da je informacijo o avstrijskem kanclerju »videl v knjigi izplačil.« Dejal je, da si ni zapomnil imena, »zapomnil pa si je položaj«. Leščenko trdi, da je Gusenbauer lobiral za Janukoviča in za njegovo vladajočo Stranko regij. Namen teh dogodkov je bil, da izboljšajo javno podobo Viktorja Janukoviča, v teh aktivnostih pa naj bi sodeloval tudi Romano Prodi. 

Viktorja Janukoviča so v »revoluciji na Maidanu« zrušili z oblasti, nato pa je zbežal v Rusijo, ki to spremembo na oblasti ocenjuje kot »puč«. Predsednik Ukrajine je nato postal Petro Porošenko, Ukrajina pa je bila kmalu zatem soočena z odcepitvijo Krima, ki se je pripojil Rusiji, ter uporu v delu Doneške in Luganske republike, ki ju Ukrajina smatra za del svojega, s strani Rusije okupiranega ozemlja. Manafort je nato prenehal delati za Janukoviča, leta 2016 pa je za nekaj časa prevzel vodenje Trumpove predsedniške kampanje.

Istočasno z vložitvijo dodatne točke obtožnice proti nekdanjemu šefu kampanje Donalda Trumpa Paulu Manafortu je Robert Mueller vložil obtožnico tudi proti Manafortovemu pomočniku Ricku Gatesu, ki se je odločil priznati krivdo za različne finančne poneverbe in ob tem v zameno za nižjo kazen privolil v sodelovanje z Muellerjem. Zelo verjetno je, da bo Mueler to priznanje zelo dobro izkoristil za pregon Manaforta. V tem primeru pa je povsem mogoče, da bo tudi Manafort priznal krivdo in privolil v sodelovanje. Ker pa je imel Manafort tesne zveze s Trumpom in njegovimi najbližjimi sodelavci, bi to seveda lahko ogrozilo tudi položaj ameriškega predsednika.