Mračno: Prešernov dan je bil vedno povezan z odporom, danes pa številni kulturniki molčijo ob nekulturnih potezah oblasti

Na današnji slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, bodo po državi potekale večje in manjše prireditve. Številne kulturne ustanove bodo danes za obiskovalce brezplačno odprle svoja vrata.

Osrednja prireditev ob kulturnem prazniku bo tradicionalno pred Prešernovo rojstno hišo v Vrbi.

Združenje dramskih umetnikov Slovenije bo pripravilo 38. tradicionalni recital Prešernove poezije ob slovenskem kulturnem prazniku ob pesnikovem spomeniku na Prešernovem trgu v Ljubljani, novogoriškem Bevkovem trgu in mariborskem Grajskem trgu.

V Kranju bo potekal tradicionalni Prešernov smenj.

Today we celebrate our cultural holiday - Prešernov dan! In honour of our greatest poet, most museums in #Ljubljana offer free entry. Keep in mind that stores are closed today, the same may apply to some bars and restaurants.

Urban Urbanc#visitljubljana #ljubljanaregion pic.twitter.com/o0Lx99wzdz

— Visit Ljubljana (@visitljubljana) February 8, 2024

Gardna enota Slovenske vojske bo dopoldne v imenu predsednice republike položila venec k Prešernovemu spomeniku v Ljubljani, predsednica republike Nataša Pirc Musar bo opoldne na Gradu Brdo priredila svečano kosilo v čast letošnjim Prešernovim nagrajenkam in nagrajencem.

Najvišja priznanja v slovenski umetnosti so podelil na predvečer praznika na državni proslavi v Cankarjevem domu, kjer je ob koncu, simbolično - zmanjkalo elektrike.

Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela pesnica in prevajalka Erika Vouk ter baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer. Skladove nagrade, ki jih podeljujejo za vrhunsko ustvarjalnost zadnjih treh let, pa so prejeli pesnica Miljana Cunta, dramska igralka Jana Zupančič, mezzosopranistka Nuška Drašček, stripar Ciril Horjak, scenaristka in režiserka Sara Kern ter grafični oblikovalec Tomato Košir.

Vendar pa se na ta dan še vedno premalo zavedamo, da je prav vrednost Prešernovega dne v praznovanju - kulturnega odpora.

Tudi Prešernove pesmi, napisane v slovenskem jeziku, so bile namreč pomemben del odpora v svojem času in boja za narodovo samostojnost in neodvisnost v tedanji državi, v kateri je prevladovala kultura nemško govorečih in kjer Slovenci niso uživali številnih pravic.

Toda tudi v sami Sloveniji se na kulturni dan številni delavci v kulturi tudi v samostojni državi pogosto počutili,  kakor da bi bili sredi okupacije.

Pred tremi leti je bil razlog za to politično pristransko delovanje ministrstva za kulturo, ki ga vodi Iztok Simoniti.

Simonitijeve stalne tarče so namreč bile vse kulturne institucije z njemu neljubimi voditelji in mediji, ki so bili na muhi napadov vladajoče SDS, pa naj gre za RTV Slovenija, Slovensko tiskovno agencijo ali katerega od lokalnih medijev ali medijev posebnega pomena, kot je ljubljanski Radio Študent.

Navedene radijske postaje so trepetale pred novo zavrnitvijo na razpisih kulturnega ministrstva za pokrivanje pomembnih vsebin.

Namesto njih so si ta denar delili vladi naklonjeni mediji, ki so bili pripravljeni nekritično podpirati tretjo Janševo vlado.

Urbanija, žalostno je to, kar počnete z rtv. Hvala volitvam, da ne boste več dolgo. Kot knof na srajci bo. Sej ne bo hudo (za nas)!

— Brane (@Brane97717134) February 5, 2022

Toda ob tem ne smemo pozabiti, da je Slovenija že bila v podobni situaciji, ob okupaciji med drugo svetovno vojno - in tudi tedaj se je praznoval Prešernov dan.

Ljubljana je bila tedaj obdana žico in bunkerji, spremenjena v velikansko taborišče, v katerem so preganjali, mučili in ubijali zavedne Slovence.

Vendar tudi tedaj Ljubljana in Slovenija nista bili brez glasu.

Edina radijska postaja za obveščanje protifašistične javnosti v Evropi, Radio Kričač, se je nekajkrat na teden s kratkimi, petnajstminutnimi oddajami od novembra leta 1941 do aprila 1942 oglašala iz različnih stanovanj v Ljubljani.

Radia kljub iskanju niso nikoli odkrili, oddajal je s 23 različnih mest od 17. novembra 1941 do 5. aprila 1942, ko so Italijani ukazali odstranitev radijskih anten v mestu.

Sedmega februarja leta 1942 so zakoličili pomemben mejnik.

Enourna oddaja se je na večer pred obletnico Prešernove smrti leta 1942 začela s pesmijo Naprej, zastava slave, končala pa s himno Hej, Slovani.

Zaradi imenitnega govora pisatelja Prežihovega Voranca, recitacij, glasbe in drugih sporočil so bili Kričačevi poslušalci nad oddajo, ki je bila hkrati prvi umetniški program ilegalne radijske postaje v Evropi med drugo svetovno vojno, navdušeni.

Radio Kričač je bila ilegalna radijska postaja Osvobodilne fronte, ki je oddajala v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno.

Svojo edino daljšo oddajo so pri Kričaču posvetili 8. februarju; obletnica Prešernove smrti je bila med vojno namreč najpomembnejši praznik v narodnoosvobodilnem taboru.

Oddajo so pripravljali mesec dni, improvizirani studio pa so uredili v eni izmed hiš na Starem trgu.

Iz uradne ljubljanske radijske postaje jim je uspelo prinesti različno gradivo in gramofonske plošče s slovensko vokalno in inštrumentalno glasbo.

Januarja 1942 so zaradi vse izrazitejšega odpora fašisti Ljubljano ogradili z bodečo žico, ki je ostala do osvoboditve maja 1945, torej 1171 dni.

Mesto so razdelili na cone. Iz mesta je bilo možno oditi skozi 11 nadzorovanih prehodov le s posebnimi prepustnicami.

Oddajniki in zveze s Farmacije.#radio #Kričač pic.twitter.com/d64eKKz1Jp

— Luka Hvalc (@vahlc) July 10, 2017

Zgradili so utrdbe, stražarnice, druge objekte.

23. februarja 1942 ob 15. uri je začela veljati prepoved izhoda iz mesta.

Ljubljana je bila ujeta in zaprta, po pločnikih so stali španski jezdeci z ozkimi prehodi.

Po mestu so vozili kamioni, polni vojakov s čeladami, ki so merili z orožjem na vse strani, vsi prehodi čez ulice kot tudi križišča so bili zastraženi.

Po nekaj dneh so začeli izdajati dovolilnice za prehod.

Ob prehajanju so vsakogar natančno pregledali.

24. februarja 1942 je okupator začel izvajati preiskave in racije, ki so trajale do 15. marca. Mesto so razdelili na trinajst odsekov in jih potem obkoljevali ter temeljito preiskovali vsa poslopja.

Aretirali so vse zdrave moške med dvajsetim in tridesetim letom in jih odpeljali v vojašnice.

Druga faza ograjevanja in utrjevanja žičnih zapor je bila na vrsti od maja 1942, nato pa je sledila še tretja faza od konca julija 1942.

Toda tudi to je bilo zaman.

Nastanek osvobojenega ozemlja ob Kolpi in na Kočevskem maja 1942 ter na robu Barja pod Krimom in upornost večjega dela prebivalcev Ljubljane sta okupatorja prisilila k intenzivnejšemu utrjevanju mesta, da bi se zavarovali pred napadi od zunaj kot pred morebitno vstajo v mestu.

Fašistična oblast je legalizirala oborožene skupine slovenskih nasprotnikov OF, ki jih je okupator v obliki vaških straž namestil po vaseh in trgih, legije smrti pa so sejale strah po širšem območju.

Okupator je vzpostavil prostovoljno protikomunistično milico.

Nasprotniki OF so šli tudi v mesta in razglašali, da je partizanske vojske konec.

Vendar so jih partizanske brigade postavljale na laž z uspešnimi akcijami na robu Ljubljane.

O vsem tem pa je ves čas poročal – Radio Kričač.

Leta 1970 so Ljubljani podelili naziv – mesto heroj.

Kako so si Italijani predstavljali osvoboditev Ljubljane izpod srbske okupacije leta 1941, pa je razvidno iz fašističnega propagandnega filma.

Kultura je bila zmeraj pomemben branik narodne zavesti in upora.

In zato je bil Prešernov dan v slovenski zgodovini pogosto povezan z odporom proti prevladujoči družbeni klimi ali politiki.

Danes ukinitev Ruskega doma, jutri prepoved ruskih knjig?

Dovolj!

— Jaka Tomc (@manicnipoet) March 31, 2022

Nekoč proti fašzmu, nedavno tega proti janšizmu, danes pa ga nabolj v skladu s tradicijo praznujejo tisti, ki se upirajo rusofobiji, vojnam in povampirjenemu ameriškemu imperializmu.

Zoper to pa se tudi sedanja vlada ne bori, nasprotno s svojimi ukrepi in nekulturnim vztrajanjem pri ukrepih Janševe vlade o prekinitvi kulturnih stikov med Slovenijo in Rusijo ter Belorusijo ter služenjem ameriškim interesom v VS OZN je dobro podmazan kolešček imperialističnega vojaškega stroja.

Slovaška je obnovila sodelovanje z Rusijo in Belorusijo na področju kulture. Pri nas še naprej »kraljujejo« neracionalni in rusofobni politiki, ki so prepovedali Ruski dom.https://t.co/EfskebUwKx

— Insajder.com (@insajder_com) January 22, 2024

Asta Vrečko, slovenska kulturna ministrica in gaulajterica Levice na primer nekulturno molči in že drugo leto ne odgovarja na naša vprašanja o tem, zakaj vztraja pri ukrepih Janševe vlade o nekulturni prepovedi kulturnih in znanstvenih stikov z Rusijo in Belorusijo.

Večina kulturnikov v Sloveniji pa ob tem danes pridno in bojazljivo molči.

Popolnoma v nasprotju z pogumno držo, ki so jo vedno izkazovali ne samo France Prešeren, pač pa tudi kulturni uporniki za njim.