REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kupljeni za prgišče srebrnikov: Obljubljali svobodo, s pomočjo medijev in novinarjev pa - uzakonili cenzuro!

Kupljeni za prgišče srebrnikov: Obljubljali svobodo, s pomočjo medijev in novinarjev pa - uzakonili cenzuro!Vir: Posnetek zaslona, X

Vladni zakonodajni valjar v zadnjega pol leta pred volitvami pospešuje vse hitreje.

Sramotno vlogo so odigrali tudi v Društvu novinarjev Slovenije, ki so nov zakon pozdravili. S tem je novinarski ceh sam veliko prispeval k temu, da bodo mediji v Sloveniji v prihodnosti še bolj odvisni od državnih financ.

Poslanci DZ-ja so tako na zadnji izredni seji sprejeli zakon o medijih (ZMeD)  48 glasovi za in 23 glasovi proti.

Res je, da je dosedanji zakon glede marsičesa zastarel, vendar vsaj ni bil odkrito nevaren in škodljiv, kot je pravkar sprejeti zakon.

Cilji zakona so sicer nadvse plemeniti: zakon obljublja državne pomoči za medijsko panogo, pregled nad medijskim lastništvom in preprečevanje medijske koncentracije, ki bistveno zmanjšujejo medijsko pluralnost ali uredniško avtonomijo.

Ob tem pa zakon omogoča tudi hiter pregon t. i. »sovražnega govora«, k čemur so veliko prispevali tudi medijsko nepismene organizacije, kot je na primer Inštitut 8. marec z Niko Kovač na čelu.

Sramotno vlogo so odigrali tudi v Društvu novinarjev Slovenije, ki so nov zakon pozdravili.

Svoboda govora je v Združenem kraljestvu podobna tisti v Sovjetski zvezi...
Svoboda govora je v Združenem kraljestvu podobna tisti v Sovjetski zvezi... Vir: Posnetek zaslona, X

S tem je novinarski ceh sam veliko prispeval k temu, da bodo mediji v Sloveniji v prihodnosti še bolj odvisni od državnih financ.

Manj samostojni in bolj prestrašeni, ko gre za izrekanje kritik.

O tem, da je pravilno mnenje zavzelo društvo ZNP smo sicer poročali že v preteklosti.

Očitno so bile kljub leto dni potekajoči javni razpravi popolnoma preslišana opozorila dr. Dejana Verčiča, ki je opozarjal, da je Slovenija v tem zakonu pobrala vse najslabše iz evropske zakonodaje.

V evropskem aktu DSA je na primer pojem »dezinformacija« napisan devetkrat, ne da bi bil definiran, to pa omogoča široko polje ukrepov represivnih organov proti novinarjem in komentatorjem.

V slovenskem medijskem zakonu pa podobne zlorabe, ob številnim drugim sivim lisam omogočata predvsem 51. in 53. člen, ki sankcionirata sovražni govor.

Na prvi pogled se nepoznavalcem členi, ki omejujejo diskriminacijski govor in vzpodbujanje terorizma zdijo povsem v redu.

V Veliki Britaniji, Nemčiji in baltskih državah na podlagi zelo podobnih členov zakonov že izvajajo aretacije ljudi, ki podpirajo Palestince in nasprotujejo genocidu Izraela.

Toda v Veliki Britaniji, Nemčiji in baltskih državah na podlagi zelo podobnih členov zakonov že izvajajo aretacije ljudi, ki podpirajo Palestince in nasprotujejo genocidu Izraela.

In poglejmo samo, kako zagreto slovenski t. i. varnostni strokovnjaki že danes opisujejo poročanje slovenskih medijev o Hamasu.

Celo slovenski veleposlanik pri OZN Samuel Žbogar je Hamas imenoval teroristična organizacija.

Njegovo stališče je branil Božo Cerar. Temu je takoj nasprotoval Andrej Poznič.

Ocenjevanje Hamasa kot izključno teroristične organizacije pa pozablja na njegovo narodnoosvobodilno in antikolonialno naravnanost.

Zanemarja tudi, da je radikalizacija Palestincev posledica dejanj Izraela in celo, da je Izrael Hamas preko Katarja sam financiral, očitno zato, da bi lahko izvedel genocid.

Sporno je tudi Cerarjevo ocenjevanje napadov 7. oktobra kot terorističnih dejanj - danes je znano, da so večino od 1200 žrtev, tudi civilistov, pobile izraelske varnostne sile in ne Hamas.

Toda današnje akademske razprave bi se lahko spremenile v zapovedani govor že jutri.

Borci Hamasa Vir: Xinhua
Borci Hamasa. Vir: Xinhua

Evropska unija je namreč najprej uvrstila vojaško krilo Hamasa (Izz al-Din al-Qassam) na seznam terorističnih organizacij že leta 2001.

Kakšen primerno prepričan vladni medijski inšpektor bi lahko zatrdil, da je slovenski državni zbor v svoji deklaraciji z dne 28. novembra 2023 označil za teroristično organizacijo in da Hamas tako ocenjujejo tudi organi EU. In da je vsako drugačno ocenjevanje te organizacije v Sloveniji - prepovedano.

Leta 2003 je bila uvrstitev razširjena in zajela celotno organizacijo Hamas (torej tudi njeno politično krilo).

Ta uvrstitev je bila ponovno potrjena s pravno zavezujočo odločbo leta 2017, kar pomeni, da je Hamas trajno na seznamu EU.

Kakšen primerno prepričan vladni medijski inšpektor bi lahko zatrdil, da je slovenski državni zbor v svoji deklaraciji z dne 28. novembra 2023 označil za teroristično organizacijo in da Hamas tako ocenjujejo tudi organi EU.

In da je vsako drugačno ocenjevanje te organizacije v Sloveniji - prepovedano.

In da je to prekršek, ki se kaznuje z globo...

Predvsem za desni del slovenske politike je namreč Hamas izključno teroristična organizacija.

To bi lahko pripeljalo do tega, da se vsak članek, ki pozitivno ocenjuje odpor Hamasa Izraelu razglasi za podporo terorizmu, ki jo je treba kaznovati.

Z lahkoto se ti členi novega zakona uporabijo tudi proti tistim, ki nasprotujejo ukrajinski propagandi, ki ruske vojaške operacije v Ukrajini označujejo kot terorizem.

Jutri je lahko na udaru ocenjevanje zgodovine druge svetovne vojne, obdobja socializma in komunizma...

In tako naprej - možnosti je neskončno, svoboda govora v Sloveniji pa bo zaradi teh določil trajno ogrožena.

V Veliki Britaniji, Nemčiji in baltskih državah na podlagi zelo podobnih členov zakonov že izvajajo aretacije ljudi, ki podpirajo Palestince in nasprotujejo genocidu Izraela.

Nejasne in raztegljive formulacije so zgodovinsko znane in tipične metode cenzure in represije.

V Sloveniji pa jih zagovarjajo medijsko nepismeni aktivisti v Inštitutu 8. marec in podobnih organizacijah, ki mislijo, da se spoznajo na vse.

Postali so orodje vlade, ki nam je pod evropskim praporom in z obljubami o zaščiti temeljnih vrednot skozi zadnja vrata uvedla medijsko represijo.

Samo pomislite: o svobodi govora, ki je ena od največjih, morda celo edina pridobitev prehoda iz socializma bodo sedaj odločali kar medijski inšpektorji.

Še v nekdanji JLA so četverici sodili sodniki, pa čeprav vojaški in v tujem jeziku.

Še v nekdanji JLA so znani četverici (Borštner, Janša, Tasić, Zavrl) sodili sodniki, pa čeprav vojaški in v tujem jeziku.

Sodna pot bo tudi tokrat medijem seveda (po kaznovanju s strani inšpektorjev) ostala odprta, a z nič kaj socialističnimi sodnimi stroški za takse in odvetnike, ki lahko znova pokopljejo manjše redakcije in medije.

Cenzura te vrste se že izvaja po severnih delih Evrope, od baltskih držav preko Nemčije vse do Britanije, z novim medijskim zakonom Golobove vlade pa očitno prihaja tudi v Slovenijo.

Zelo mogoče je, da bo SDS, ki sicer ta zakon sedaj javno kritizira, a se še ni odločila, da ga postavi pred naknadni zakonodajni referendum, celo dopustila njegovo uveljavitev, saj bi ji nekatere določbe lahko prišle zelo prav pri utišanju kritikov ob njihovi naslednji vladi, ki jo že snujejo skupaj z Logarjevimi Demokrati ter ostalimi »partnerji.«

Vir: Posnetek zaslona

Preslišana so bila tudi opozorila poslanke Mojce Šetinc Pašek, ki si je kljub temu, da je bila sama (s strani Janeza Janše) žrtev v sistemu, ki omogoča veliko svobodo govora, pogumno prizadevala za obrambo te iste svobode, ne pa za njeno omejevanje.

Popolnoma preslišana so bila tudi tista, v začetku še odkritosrčno zapisana opozorila iz slovenskih medijev, ki svarijo, da bodo inšpektorji, kot tipični predstavniki izvršne oblasti lahko v prihodnje na zelo lahek način kaznovali »neprimeren govor« v slovenskih medijih.

In to tako, da se bo primernost ali neprimernost merila z različnimi vatli, glede na to, kdo bo pač na oblasti.

Vir: Posnetek zaslona

Tako bodo medijski inšpektorji kaznovali medije zaradi verbalnih deliktov z globami od 2000 do 20.000 evrov, posebej pa še odgovorne osebe medijev.

Pri tem bodo kršilcem odvzeli avreolo hudih prestopnikov in jih ponižali na raven »prekrškarjev«, kazni pa so določene tako, da lahko nekatere medije, še posebej manjše – praktično uničijo.

Pri tem pa so oblastniki uspeli v nekaj mesecih otopiti tudi sicer ne ravno ostre kritike novega zakona.

Poglejmo tipičen primer.

Isti medij (ljubljanski Dnevnik), katerega odgovornemu uredniku je še januarja letos uspelo spisati kritičen odziv na sprejetje tega medijskega zakona na vladi in je tudi kritično poročal o novem medijskem zakonu, je nekaj mesecev pozneje že objavil povsem nevtralno in vseh bodic »ostriženo« poročilo o sprejemu zakona.

Jasno je tudi, zakaj.

Vir: Posnetek zaslona

Če je v svojem prvem uvodniku na isto temo (Mediji in sarme) januarja letos Miran Lesjak, odgovorni urednik zadevnega medija še končal svoj sestavek z vzklikom, da naj bo predlagatelje tega zakona »sram« (s čemer se je mogoče strinjati), je devet mesecev zatem že obrnil ploščo!

Ta neživljenjski in finančno podhranjen predpis so sprejeli kar na dopisni seji vlade na svetega Silvestra dan. In so potem z lahkim srcem šli na tatarca in sarme. Naj vas bo sram!

V prvem uvodniku, kjer je januarja letos podal tri konkretne primere pritiskov na medij s pomočjo vladnih »inšpektorjev« je bil zelo jasen in proti širjenju te nevarne prakse, ki jo je v ZRJ nekoč uvedel tudi Slobodan Milošević s svojim zakonom o informiranju: »V tem istem predlogu zakona je med kazenskimi določbami tudi alineja, po kateri lahko inšpektor medij, ki spodbuja sovražni govor, kaznuje z globo od 2000 do 20.000 'eurov'. Dnevnik, Mladina, RŠ ali pa Nova24, Domovina ... so lahko prikladne tarče ob pozivih 'smrt janšizmu' ali o do komolcev krvavih komunistih, če je le na oblasti pravi simoniti… Predlog zakona je od prvega do zadnjega člena (teh pa je 118) demonstracija politične slepote, birokratske pameti in njene omejenosti, ki se je razmahnila, ko so zakonski tekst obravnavali v medresorski obravnavi. Ta neživljenjski in finančno podhranjen predpis so sprejeli kar na dopisni seji vlade na svetega Silvestra dan. In so potem z lahkim srcem šli na tatarca in sarme. Naj vas bo sram!«

V novem uvodniku (Mediji in sarme 2) pa je izjemno pohvalno in nadvse prijazno o novem zakonu zagostolel povsem drugače: »Sprejetje takega zakona je brez dvoma velik politični dosežek, še posebej za koalicijo, ki se rada ne strinja sama s sabo. Izglasovano zakonsko besedilo odlikuje tudi žal ne povsem samoumevna zakonodajna praksa – novemu zakonu o medijih, čeprav ni optimalen, zares ni mogoče očitati, da je bil spisan in sprejet svojevoljno, brez posvetovanja s stroko in vsemi, ki jih njegove zakonske določbe zadevajo. Ta posvetovanja so bila marsikdaj zelo gorka, a so tudi privedla do še znosnih kompromisnih rešitev.«

In tako naprej – od ene pohvale do druge.

Brez ene same kritične besede.

Je ta dva uvodnika res pisala ista oseba?

Kaj je vplivalo na spremembo?

Zvijanje rok?

Lobotomija?

Ali preprosto žvenket srebrnikov, oziroma evrov, kar tem ušesom najbolj prija in pri njih vedno vžge?

Ostali, ki nam načelnost in resnica še kaj pomenita, pa se lahko vprašamo: le kaj se je spremenilo, da je pisec zgornjih vrstic o medijih in sarmah brez bistvenih sprememb v zakonu naredil takšen salto mortale in le v nekaj mesecih diametralno spremenil svoje mnenje, če pa so odredbe o medijskih inšpektorjih, ki so najbolj sporne, ostale v veljavi?

Je ta dva uvodnika res pisala ista oseba? Kaj je vplivalo na spremembo? Zvijanje rok? Lobotomija?

Ampak vsi vemo, za kaj gre. Srbi bi temu rekli, da je odgovorni urednik Dnevnika »prodal veru za večeru« (prodal prepričanje za večerjo).

To je pravi primer slovenskega, brezhrbteničnega novinarstva.

Novinarstva gumijastih prepričanj, ki se lahko spremenijo ali kupijo – odvisno od stopnje pritiska in drugih faktorjev.

Morda je na popolnoma spremenjeno mnenje odgovornega urednika ljubljanskega Dnevnika v tako kratkem času vplivalo tudi dejstvo, da je ta nizkonakladni časnik medtem že dobil veliko vrečo denarja iz Ministrstva za kulturo, nove, veliko večje vreče pa so »osrednjim« medijem že obljubljene z novim zakonom.

Mediji, ki izhajajo na papirju namreč izgubljao bralce in dohodke, za preživetje pa so pripravljeni narediti skoraj vse.

In le kaj je proti tem vrečam denarja nek salto mortale v primeru na glavo obrnjenega uvodnika?

Javnost, ki drvi od ene ekskluzivne afere do druge tega večinoma res sploh ne bo opazila...

Pri tem pa je še posebej tragikomično, da novi cenzorski zakon zagovarjata Levica in njena ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je v dopolnilni obrazložitvi predlagatelja dejala, da bodo mediji po 20 letih dobili sodoben zakon.

Meni, da bodo z zakonom o medijih krepili neodvisnost medijev in zaščitili novinarje.

Med ključnimi novostmi je Vrečkova poudarila sheme državne pomoči za medije, saj v zdajšnjih razmerah »kakovostni mediji ne morejo preživeti samo na trgu«.

V teh medijih, ki očitno kršijo določila sedanjega zakona, ko gre za koncentracijo lastništva, iz stranke Svoboda po potrebi tudi zaposlujejo svoje odslužene kadre, na primer Vesno Vuković

Z novim zakonom želijo menda omogočiti boljši pregled nad medijskim lastništvom in preprečiti medijsko koncentracijo, kar določa tudi evropski akt o svobodi medijev.

Pri tem pa je ministrica pozabila povedati, da novi evropski akt o svobodi medijev omogoča zelo hiter pripor za novinarje, če gre za pomembna vprašanja nacionalne varnosti, hkrati pa ni pojasnila, zakaj slovenski državni organi že doslej niso preprečili koncentracijo na primer »Odlazkovih« medijev.

Ne le to, v omenjenih medijih, ki očitno kršijo določila sedanjega zakona, ko gre za koncentracijo lastništva, iz stranke Svoboda po potrebi tudi zaposlujejo svoje odslužene kadre, na primer Vesno Vuković

V prihodnje pa bo oblast imela zaradi še večjega obsega državnih pomoči (naslednjič preko 15 milijonov evrov) še večji vpliv na medije in objavljene vsebine.

"Leva" Asta Vrečko podpira ukrep Janševe vlade in vztraja pri politiki rusofobije...
Rusofobna Asta Vrečko je slovenske novinarje odpeljala v medijsko past. Vir: Insajder.com

Iz takšnih shem državne pomoči pa tudi mediji, kot je Insajder.com, ki niso ne »levi« in ne »desni«, seveda preprosto izpadejo.

Kako se nam je to zgodilo letos, smo že opisali, tukaj.

Zelo podobno so se na zakon o medijih odzvali tudi na portalu preiskovalno.si. Tudi njihova opozorila so bila preslišana.

Posebno mesto v peklu zatiralcev medijske svobode so si s podporo zakonu prislužili ne le v Svobodi in Levici, pač pa tudi v stranki SD.

Zakon daje večja pooblastila Agenciji za varstvo konkurence, ki se je že do zdaj izkazal kot slab varuh na področju medijev. Vlada to agencijo predstavlja kot neodvisen organ – a to očitno ni, saj v njene organe kadruje prav vlada.

Poslanec SD-ja Jonas Žnidaršič, ki običajno molči in v tišini vleče svojo visoko poslansko plačo, je tokrat poudaril, da »država ne sme biti zgolj opazovalec stanja v medijih, ampak ima jasno odgovornost, da s premišljenimi zakonskimi rešitvami in ustrezno medijsko politiko ustvari okolje, v katerem bodo novinarji lahko svobodno in odgovorno opravljali svoje delo.«

In nato je podprl zakon, ki to okolje ruinira!

Žal se je v tem primeru mogoče strinjati s poslanko SDS Alenko Jeraj, ki je med neprimernimi določili naštela »pristransko določanje dodatne državne pomoči tako imenovanim prijateljskim medijem, kar bo še povečalo njihovo odvisnost in zavezo k poročanju, ki bo do vlade prijazna«.

Zakon daje večja pooblastila Agenciji za varstvo konkurence, ki se je že do zdaj izkazal kot slab varuh na področju medijev, je poudarila.

Vlada to agencijo predstavlja kot neodvisen organ – a to očitno ni, saj v njene organe kadruje prav vlada.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) pa so so se na sprejetje zakona o medijih odzvali z besedo končno in s tem dokazali, da so padli na zgodovinskem izpitu!

Ker zakon sprejemajo »njihovi« politiki so se vzdržali kritik, to pa se jim bo vrnilo kot bumerang. Ko bo prepozno.

Da so si tudi novinarji in mediji v Sloveniji – predvsem tisti v največjih, »osrednjih« medijih -  zaradi neizobraženosti, mehkužnosti, ideološke zaslepljenosti, zlizanosti z levo in desno oblastjo in bojazljivosti sami krivi za klavrno usodo, ki bo sledila, si je ob tem potrebno zapomniti tudi za prihodnje.

Kupili so jih za prgišče srebrnikov.

V DNS od vlade in pristojnega ministrstva pa zdaj pričakujejo, da »nemudoma pripravita in sprejmeta vse akte in dokumentacijo za izvedbo razpisov ter da vlada v proračunu za leto 2026 načrtuje sredstva za sheme pomoči v vrednosti 15 milijonov evrov«, kar v društvu ocenjujejo kot primerno in nujno podporo.

Ali za nekaj sarm.

Pravzaprav - za veliko sarm.

A bistvo je isto. In tega niti ne skrivajo.

Toda prijateljev in načel se ne prodaja.

Odkar stoji svet velja le to, kar je nekoč zapisal veliki Njegoš: Svak je rođen da po jednom umre, čast i bruka žive dovijeka.

Vsi, ki danes podpirajo ali molče sprejemajo ta katastrofalen medijski zakon stopajo po isti poti, poti bruke, sramote, kot je kolege, še predno ga je na njene čeri zavedel žvenket denarcev, pravilno opozoril odgovorni urednik ljubljanskega časnika.

Medtem pa slovenske novinarje zanima zgolj - plačilo za molk!

V DNS od vlade in pristojnega ministrstva zdaj pričakujejo, da »nemudoma pripravita in sprejmeta vse akte in dokumentacijo za izvedbo razpisov ter da vlada v proračunu za leto 2026 načrtuje sredstva za sheme pomoči v vrednosti 15 milijonov evrov«, kar v društvu ocenjujejo kot primerno in nujno podporo.

Vir: Posnetek zaslona, X

Mediji, predvsem tiskani, ki se ne znajdejo v novem, digitalnem okolju se poskušajo čim dlje šlepati na državnih podporah. Za vsako ceno.

Tudi za ceno prodaje svobode govora, ki smo si jo s težavo priborili pred desetletji.

Namesto, da bi pričakovali, da državni organi vsem medijem vzpostavijo okolje, da bodo lahko preživeli na trgu se zanašajo le na državno pomoč.

Od opozicije pa pričakujejo, »da se vzdrži politikantstva in ubere odgovorno držo.«

Kupili so jih za prgišče srebrnikov.  In tega niti ne skrivajo.

Povsem mogoče je, da bo opozicija temu pritrdila, ker jih bo v naslednjem mandatu z verigami, ki so si jih novinarji sami nadeli, brez težav držala pod nadzorom.

Kot so v DNS zapisali v sporočilu za javnost, pričakujejo od koalicije, da izpolni tudi drugi del obljub o prenovi medijske zakonodaje, ki vključuje tudi sprejetje zakonov o RTV Slovenija in Slovenski tiskovni agenciji.

Podržavljenje medijev bo tako skoraj popolno.

Novice, ki jih boste v Sloveniji brali, bodo tako v prihodnje še veliko bolj kot danes prihajale le z »državnim žegnom.«

Prodajali vam jih bodo nekdanji konjski trgovci, danes prodajalci postanih, zaudarjajočih medijskih sarm.

In trdili, da je to slastna svoboda, za katero ste se borili.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek