Trije avtogoli: Poslanke Svobode proti medijski svobodi

Ko so v igri politični interesi niti pravniška izobrazba niti novinarska kariera očitno ne uspejo preprečiti kratkovidnih potez, povezanih z mediji.

Poslanke Gibanja Svoboda Urška Klakočar Zupančič, Tamara Vonta in Lena Grgurevič so tako pred nekaj dnevi zoper podjetje Nova obzorja založništvo, ki izdaja Demokracijo, vložile skupno odškodninsko tožbo v vrednosti 40.000 evrov.

Poslanke sodišču predlagajo, naj podjetju Nova obzorja naloži plačilo odškodnine, in sicer Urški Klakočar Zupančič v vrednosti 20.001 evro, Vonti in Grgurevič pa vsaki po 10.001 evro. Prav tako naj sodišče založbi Nova obzorja naloži, da na lastne stroške objavi sodbo v reviji Demokracija po poročanju medijev izhaja iz tožbe.

V tožbi, ki so jo vložile na ljubljansko okrožno sodišče, so poslanke Gibanja Svoboda Urška Klakočar Zupančič, Tamara Vonta in Lena Grgurevič poudarile, da nacistične uniforme poosebljajo ureditev, v okviru katere so se najbolj grobo teptale človekove pravice in svoboščine ter so bila izvedena številna grozodejstva.

»Sporočilni učinek nacistične uniforme se tako v obravnavnem primeru razteza na tožnice in predstavlja ostro vrednostno oceno, katere ni mogoče opravičiti,« je po navedbah N1 zapisano v tožbi.

V tožbi piše, da se je s pripisom »Pobesnela Benita« poseg Novih obzorij v osebnostne pravice poslank še nadaljeval, upodobitev v fašistični uniformi in pripis namreč namigujeta na to, »da naj bi imela Klakočar Zupančič kot predsednica državnega zbora protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje.«

Gre za izjemno napačno potezo, ki se bo dolgoročno izkazala kot škodljiva predvsem za tri tožnice, posredno pa tudi za svobodnjaško stranko, ki jo predstavljajo.

jankovicjansanacista.jpg

Prti tem je še posebej šokantno da so s tožbo svoje popolno nerazumevanje vloge medijev v družbi pokazale poslanke, od katerih je bila ena nekoč novinarka, dve pa imata pravniško izobrazbo. Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič pa je ob tem bila celo sodnica.

Klakočar Zupančič je v tožbi kot prva tožnica sicer poudarila, da je prikazovanje v nacistični uniformi zanjo ne le globoko ponižanje, temveč tudi neupravičena in zlonamerna diskreditacija njenega strokovnega dela ter osebnostne integritete. »Takšno prikazovanje ni zgolj neresnično, temveč ima resne posledice za njeno poklicno in osebno življenje, saj posega v njeno dobro ime, ugled in profesionalno kredibilnost. Enako velja za drugo in tretjo tožnico,« je navajala.

Težava teh trditev je, da že same po sebi pomenijo poskus poseganja v svobodo izražanja. Upodobitev na naslovnici očitno ni predstavitev objektivne stvarnosti, pač pa gre za kritiko, za likovno izraženo mnenje.

Nekaterim se morda zdi upodobitev primerna, drugim neposrečena, tretjim žaljiva – a dejstvo je, da je izražanje takšnih mnenj v demokratičnih državah dovoljeno.

Spomnimo se, kako so evropski politiki po pokolu v redakciji satiričnega lista Charlie Hebdo skupaj demonstrirali in branili to isto pravico.

Kako je potemtakem mogoče, da je neka naslovnica časnika, pa naj gre še za tako »nesprejemljivo« sliko – označena za tako žaljivo, da si zasluži sodni pregon?

Gre za »avtogol« in strel v medijska kolena treh poslank in stranke Gibanja Svoboda.

jansafasist2.jpg

So cenjene poslanke pozabile, da je v Sloveniji cerkev zaman protestirala proti podobni naslovnici skupine Strelnikoff, kjer je Marija pestovala podgano?

So pozabile, da se je v Sloveniji na zelo podoben način na naslovnici Mladine znašel tudi Janez Drnovšek, s »haklkrojcem« na rokavu rjave uniforme, zaradi »izbrisanih« in da je Mladina vodila dolgo pravno bitko z Brankom Grimsom zaradi upodobitve, kjer je bil z družino naslikan podobno kot Goebbels?

Da, v tem primeru je sodišče na koncu dalo za prav Grimsu, a le zato, ker so bili v »vizualno satiro« vključeni tudi člani njegove družine.

Vendar pa so tudi slovenska sodišča že večkrat pokazala, da so pripravljena nezakonito omejevati svobodo govora.

Nova tožba treh poslank odpira možnost, da to napako ponovijo, zato gre za vzpodbujanje slabe prakse.

V Sloveniji je Ustavno sodišče Slovenije v očitno neevropski sodbi nekoč že presodilo v korist nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja in odločilo, da ga je novinar žalil, čeprav je samo duhovito in ostro napadel politika, ki se je v parlamentu norčeval iz homoseksualcev.

Zadevo je na koncu v korist novinarja razrešilo ESČP.

Tudi v primeru nekdanjega kandidata za predsednika države Jožeta Bernika je Vrhovno sodišče presodilo, da je ocena, da je Bernik sodeloval z Gestapom, žaljiva, čeprav je bil Bernik govornik na tečaju, ki ga je organiziral Gestapo in je bil kot domobranec podrejen poveljniku Gestapa. Ta sodba nikoli ni doživela presoje na ESČP, zato v Sloveniji še danes velja, da tistim, ki so kot podrejeni Gestapu sodelovali z Gestapom v »svobodni Sloveniji« ni dovoljeno očitati, da so - sodelovali z Gestapom.

Tožba treh poslank zasleduje podoben, nedemokratičen in nesvoboden cilj.

Če bi bila uspešna, bi bile v Sloveniji prepovedane številne »žaljive« upodobitve javnih osebnosti na družbenih omrežjih in v medijih, skupaj s tistimi, ki jih v stotinah primerkov vsak dan že naredi tudi umetna inteligenca.

Ne samo levih, tudi »desnih« politikov.

Je to res svoboda, ki si jo želimo?

Ob tem se je praksa, po kateri lahko politiki uspešno preganjajo novinarje, se je v zadnjih letih kakor požar razširila po slovenskem javnem prostoru.

Na levi je dosegel obsodbo novinarja župan Ljubljane Zoran Janković, na desni pa si je s prvo, pozneje razveljavljeno obsodbo novinarja Magnusa Berglunda, ovacije prislužil predsednik SDS Janez Janša.

V primeru zadeve »Berglund« je takrat prišlo do preobrata. Predsednik SDS je od novinarja in finske televizije zahteval 1,5 milijona evrov odškodnine ter umik izjav, objavljenih v oddaji Resnica o Patriji.

Sodišče je v ponovljenem postopku nato njegovo zahtevo v celoti zavrnilo in Janši naložilo še 27.852 evrov pravdnih stroškov. Namesto da bi finski novinar poskrbel za Janševo pokojnino, je moral tako Janez Janša z lastnimi sredstvi podpreti slovenski državni proračun.

Zelo mogoče je, da se bo na podoben način končala tudi tožba treh poslank Svobode.

Upodobitev treh poslank v nacističnih uniformah namreč ni bila niti posebej izvirna, niti posebej šokantna.

Podobnih upodobitev vodje SDS Janeza Janše v »nacističnih« pozah in uniformah, prav tako na naslovnicah Mladine in tudi drugje verjetno nima smisla niti naštevati – in, zanimivo, v nobenem od primerov se Janša - ni odločil za tožbe.

In to je tudi edino prav.

Osupljivo je namreč spoznanje, da tri poslanke Svobode, ena novinarka in dve pravnici ne poznajo prakse slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice.

To sodišče že od »primera Lingens« naprej vsakršen poskus, da bi neko mnenje predstavili kot »neresnično dejstvo« ocenjuje kot poskus omejevanja svobode govora.

Že to bi moralo biti dovolj, da bi se tri poslanke odločile, da Demokracije – ne tožijo. A so jo – in s tem časniku, ki je de jure, včasih pa tudi zgolj de facto glasilo SDS naredile veliko reklame in veliko uslugo.

In zakaj so takšne tožbe praviloma neuspešne?

Pojdimo nazaj v leto 1986.

Tedanji glavni urednik avstrijskega Profila Peter Michael Lingens napisal dva ostra komentarja. V prvem je tedanjega avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskega zaradi njegovega sodelovanja z nekdanjim nacistom obtožil »najhujšega oportunizma« v drugem pa je zatrdil, da tega, »kar počne Kreisky, ni mogoče ovreči na racionalen način«, ker je to, kar on počne »nemoralno« in »nečastno«.

Kreisky je proti uredniku Profila vložil zasebno tožbo.

Avstrijska sodišča so dala prav kanclerju, Evropsko sodišče za človekove pravice pa Michaelu Lingensu.

escp2.jpg

»Jasno je, da so zaradi svojega javnega položaja politiki izpostavljeni večji stopnji javne kritike kot pa navadni državljani... Meje sprejemljive kritike so zato širše, ko gre za politika, kot pa ko gre za zasebno osebo,« so zapisali sodniki.

Te besede bi morale biti zakon nad zakoni tudi v Sloveniji.

Toda ne – v Sloveniji se to, kar je običajno v vsej Evropi, doživlja kakor nekaj skrajno presenetljivega in nenavadnega.

»Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana pravnica, opravljen imam pravosodni izpit…Prvo polovico delovne dobe sem bila zaposlena na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, v pisarni za študentske zadeve in mednarodno sodelovanje, drugo pa na Okrožnem sodišču v Mariboru, kot višja pravosodna svetovalka. Že pred vstopom v politiko sem bila ekonomsko in tudi sicer neodvisna ženska, ki goji in spoštuje družinske vrednote. Zelo cenim iskrenost, resnico, poštenost, solidarnost, svobodo in pogum,« v svoji biografiji piše ena od njih, Lena Grgurevič.

Človek se ob tem vpraša, kakšne nasvete je dotična gospa delila Okrožnemu sodišču v Mariboru kot »višja okrožna svetovalka«, če si je v lastnem primeru dovolila takšno napako?

Ali res ne pozna prakso ESČP v primeru javnih osebnosti? Kako je potemtakem sploh lahko komurkoli pravno svetovala?

Ni nenavadno, da v Sloveniji ni mogoče obsoditi mafijcev iz kavaškega klana in da se politiki, omadeževani s korupcijo vedno znova izmažejo, če jim nasvete delijo takšni »strokovnjaki.«

Isto velja za ostali dve poslanki, ki pa sta še bistveno bolj znani »javni osebi« in bi se zato morali zavedati, da njihova tožba nima prav nobenih možnosti za uspeh.

Ni nujno, da se s tem, kar Demokracija piše in vizualno predstavlja vsi strinjamo.

Da pa ima v svobodni družbi vsak pravico o javnih osebah povedati ali vizualno izraziti svoje mnenje, pa čeprav v zelo ostri in na prvi pogled žaljivi obliki – to bi moralo biti nevprašljivo.

Kakorkoli obrnemo, tri poslanke so svojo skupinsko tožbo pravkar zabile tri avtogole – sebi in lastni stranki.

In svobodi, za katero se menda zavzemajo.