Kakšno odškodnino bi lahko dobil Andrej Šiško?

Volitve se tudi v Mariboru bližajo, eden od kandidatov pa je – v zaporu. Kandidat Zedinjene Slovenije za mariborskega župana Andrej Šiško, ki je zaradi obtožb, da naj bi kot vodja samooklicane Štajerske varde ščuval k nasilni spremembi ustavne ureditve, je v priporu, zato je lahko zgolj preko predstavnikov svojega gibanja Mariborčane pozval, naj gredo na volitve.

Omenjeno dejstvo pa bi bilo lahko za državo obremenilno, če bi se izkazalo, da je bil Andrej Šiško v priporu – nezakonito. O tem bo dokončno odločilo Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil Šiškov odvetnik Viktor Osim. Toda pri tem se bo težko izognilo mnenju, ki ga je napisala vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki je ocenila, da je pripor Šiška - kot smo opozarjali tudi v Insajderju - neutemeljen.

V svojem dopisu je že 27. septembra v zvezi z zahtevo Šiškovega zagovornika Viktorja Osima za varstvo zakonitosti sodišču odgovorila, da je ta utemeljena, zaradi česar je treba pravnomočno odločitev o priporu razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje. Preiskovalni sodnik, ki je prvi odločal o priporu Šiška je namreč najprej odločil, da ga je potrebno izpustiti na prostost, naslednja dva senata pa sta bila drugačnega mnenja. Pri tem je zanimivo zlasti to, da Šiškovih ugovorov senata obeh sodišč sploh nista obravnavala.

Nekateri mediji so o mnenju Barbare Brezigar poročali nekoliko pristransko in navajali, da je »pred upokojitvijo" (kakor da bi bil to znak nekakšne demence ali zmanjšane prisebnosti, ki zmanjšuje tudi vrednost njenega mnenja) in postavljali celo vprašanje, ali se se bi morala »izločiti«, ker je nekoč kandidirala na strankarski listi SDS.

Toda prav tako je res, da je v sodniških vrstah zelo veliko sodnikov, ki so bili ne samo kandidati na demokratičnih volitvah, pač pa člani edino dovoljene stranke v enostranskarskem sistemu, ne da bi bilo to kadarkoli sporno in ne da bi se morali izločati, kadar sodijo ljudem demokratičnih prepričanj.

Kritikam na račun mnenja Barbare Brezigar so verjetno botrovale tudi njene ocene dela obeh senatov sodišč, ki pa so porazne. Za oba izvenobravnavna senata. V mnenju namreč jasno piše, da se senata, ki sta Andreja Šiška priprla in mu pripor podaljšala (to velja tudi za pritožbeno sodišče), sploh nista izrekla o ugovorih njega samega oziroma njegovega zagovornika.

To je seveda zadeva, zaradi katerih celo v skladu z zakonom o pravdnem postopku (ZPP), kaj šele v kazenskih postopkih, zadeve »padajo« v vseh običajnih primerih. Tudi dejstva, da orožja niso našli, da Šiško ni nosil maskirne kape in podobno sodniki sploh niso obravnavali. Mnenje tožilke ni zato v nobenem primeru ekstremno ali pisano na kožo Šišku, kot so namigovali »vodilni« mediji. Gre za mnenje, ki bi ga verjetno lahko podpisal vsak tožilec, ki bi zgolj strokovno pregledal opravljeno delo.

Iz vsega tega je skorajda že očitno, da bo se bo prej ali slej izkazalo – vprašanje je seveda, kdaj in kje – da je bil Andrej Šiško priprt nezakonito. Od mnenja vrhovne državne tožilke je minilo že skoraj mesec dni, Šiško pa je priprt že od prej.

Potem ko je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru za Andreja Šiška, ki je osumljen ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, odredil izpustitev na prostost, so Šiška zjutraj 12. septembra spet odpeljali policisti. Zaprt je torej 41 dni. Zunajobravnavni senat lahko pripor podaljša največ za dva meseca, če tožilstvo vloži obtožnico, pa bi Šiško lahko v priporu ostal največ dve leti. Odškodnino bi torej lahko zahteval za dva primera – za maksimalno 60 dni v priporu (če bo izpuščen) ali pa za 24 mesecev, če bo vložena obtožnica, kjer bi se branil iz pripora.

Kakšna odškodnina bi Šišku v tem primeru pripadala? Zahteve nezakonito priprtih v preteklosti so bile sicer visoke, toda slovenska sodna praksa odmerja bistveno skromnejše odškodnine. To je še en dokaz, da svobodo posameznika ta država ne ceni prav visoko.

O »ceni dneva v zaporu« je težko govoriti, ker na to vpliva veliko faktorjev – kaj je s tem dnevom človek izgubil, kako je bil prizadet, kolikšen dohodek ni bil realiziran in podobno. Neuraden podatek naj bi bil, da je dan nezakonitega pripora ali zapora »vreden« okoli 42 evrov. Najvišjo odškodnino so doslej glede na čas, prebit v priporu, v zadnjih letih izplačali Milici Makoter. Tu se je odškdnina sukala okoli 70 evrov na dan. V priporu je bila 42 mesecev, na podlagi sodne poravnave pa je dobila 260.000 evrov odškodnine. Pri odmeri so upoštevali, da je bila v priporu izjemno dolgo, da so se ji očitala zelo huda kazniva dejanja, da je imela v priporu zdravstvene težave in da je bil kazenski postopek zelo odmeven. Za vsak mesec zapora je torej dobila 6190 evrov brez obresti.

Podobno odškodnino je dobil koprski župan Boris Popovič. Za 28 dni v celici septembra leta 2003 je dobil 6500 evrov, z obrestmi vred približno 10 000 evrov.

Martin Uhernik, ki je bil sedem let v zaporu zaradi umora, ki ga ni storil, je dobil 512.000 evrov.

Tudi nekdanjemu celjskemu sodniku Milku Škobernetu, pravnomočno obsojenemu zaradi jemanja podkupnine, so lani zaradi neupravičenega tritedenskega pripora izplačali 6100 evrov odškodnine (z obrestmi okoli 8000). Zahteval jih je 30.000, potem pa s pravobranilstvom sklenil sodno poravnavo.

Dejan Savić, ki je bil v zaporu 21 mesecev, ker naj bi vrgel bombo v stavbo kranjske policije (tega je bil oproščen) je državo tožil za 170.000 evrov odškodnine. Miran Anžič in Marija Studen, ki sta bila oproščena zvodništva in trgovine z ljudmi, sta bila v priporu 13 dni, od pravobranilstva zahtevala vsak po 46.600 evrov odškodnine, a je sodišče odločilo, da sta upravičena le do (skupno) 1755 evrov.

Za vseh 35 dni, ki jih je Hilda Tovšak nezakonito prebila v priporu, je od države zahtevala 16 350 evrov. Vendar praksa, ki jo dokazujejo primeri Makoterjeve, Uhernika in Popoviča kažejo, da je mesečno, brez obresti, z nezakonitim zaporom mogoče »zaslužiti« le okoli 6000 evrov, z obrestmi pa se to lahko povzpe na okoli 10 000 evrov odškodnine, ki jo morajo prizadeti najprej seveda terjati od državnega pravobranilstva. V tem primeru bi bila odškodnina okoli 71 evrov na dan. Kar seveda tudi ni tako slabo. Gre za desetkratnik (z obrestmi skoraj za dvajsetkratnik) slovenske minimalne plače 638 evrov, kar za mesec dni poležavanja v zaporu niti ni tako slabo. Toda če pomislimo na to, da je svoboda za posameznika neprecenljiva , da je svoboda to, zaradi česar ta država končno tudi obstaja, potem je – tudi v primerjavi z odškodninami v tujini – takšna odškodnina precej mizerna. 

Marty Tankleff, ki so ga neutemeljeno obsodili zaradi umora staršev je v ZDA prebil 17 let in dobil 3,4 milijona dolarjev (2,964 256 evrov) odškodnine, kar bi zneslo okoli 14.530 evrov odškodnine mesečno – z obrestmi več kot 20 000 evrov mesečno. Anthony Graves, ki je za zapahi preživel 18 let in od tega 12 let čakal na smrtno kazen zaradi domnevnega umora šestih ljudi (česar ni storil) je na koncu po zakonih Teksasa dobil 1,45 milijona evrov, kar je bistveno manj. Dejal je, da je takšna odškodnina »žaljiva« in da mu »niti milijarda dolarjev ne more vrniti nazaj tistih 18 let, da bi videl svoje otroke, kako odraščajo.«

Zelo verjetno bi kaj podobnega lahko povedal tudi Andrej Šiško. Za ugotovitev, da je Šiškov pripor brez naklepa "rušenja države" nezakonit že sam po sebi se ni treba strinjati z njegovimi političnimi pogledi. Dovolj je zavedanje, da imajo vsi - tiudi tisti, s katerimi se ne strinjamo - enake pravice. 

Vendar je za Šiška dobra novica vsaj dejstvo, da ga po našem izračunu, v skladu s slovensko sodno prakso, zaradi kratkovidnosti tožilcev in mariborskih policistov, ki so Šiškovo »provokacijo« z »vardo« tudi brez Šiškovega naklepa ocenili za primer »strmoglavljenja državnega vrha« - čaka najmanj 12 000 in največ 150 000 evrov odškodnine (brez obresti).

In zato bi bilo prav, da sodišča v tem primeru odločijo čim prej, ne pa da se zdi, kakor da ta zadeva ni pomembna, ker so jo odplaknile druge »medijske zgodbe.« Škoda namreč že nastaja – ali Šišku, ali pa državi.  Najverjetneje pa obema. Nezakonit pripor je sramota za državo, čas, ki ga človek prebije za rešetkami, pa je neprecenljiv. Izgubljeni čas z družino je vsakemu posamezniku res vreden »milijarde«, ne glede na to, da države takih vsot pač ne izplačujejo.

Z nizkimi odškodninami in počasnim odločanjem pa sodišča pošiljajo tudi slab signal vsem državljanom, saj jim tako istočasno sporočajo, da njihova svoboda, zaradi obrambe katere obstajajo tudi ta ista sodišča in ves državni aparat - njim očitno ne pomeni prav veliko.