REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

John Mearsheimer: »Novinarji v ZDA ne končajo v zaporih, ko razkrivajo skrivnosti, Assange ne bi smel biti izročen ZDA!«

John Mearsheimer: »Novinarji v ZDA ne končajo v zaporih, ko razkrivajo skrivnosti, Assange ne bi smel biti izročen ZDA!«Junak našega časa: Julian Assange. Vir: Twitter, posnetek zaslona

V Londonu je britansko višje sodišče pričelo ponovno obravnavati primer novinarja, založnika in ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assanga.

Tokrat naj bi sodišče dokončno odločilo o njegovi izročitvi Združenim državam Amerike.

Številni mediji, civilnodružbene organizacije in vlade po svetu v Assangeovi klavrni usodi vidijo hud primer ogrožanja svobode medijev.

Ne pozabimo, da se bodo zavzele za Assangea so pred volitvami napovedale tudi vse sedanje stranke slovenske vlade.

Pozivamo tudi slovensko vlado, da se preneha skrivati pred lastno zgodovinsko odgovornostjo in se odzove na podoben način in izpolni to, kar je pred dvema letoma obljubljala volivcem ter se zavzame za Assangea, saj tega doslej še ni storila.

Toda ZDA zahtevajo izročitev Juliana Assangea, ki je razkril številne zločine zahodnih vlad in ga želijo, čeprav je deloval kot novinar in založnik medija, kaznovati z do 175 leti zapora.

Številnim zahtevam in prošnjam, naslovljenim na britansko sodišče, se je pridružil tudi profesor John Mearsheimer, profesor mednarodnih odnosov na Univerzi v Chicagu in eden od najboljših poznavalcev mednarodnih odnosov na svetu.

Njegov apel sodišču je kratek, a pojasni vse, kar je nujno vedeti o »primeru Assange«, zato ga objavljamo.

V uredništvu Insajderja se temu apelu v celoti pridružujemo.

Mearsheimer
Profesor John Mearsheimer. Vir: Posnetek zaslona, X

Pozivamo tudi slovensko vlado, da se preneha skrivati pred lastno zgodovinsko odgovornostjo in se odzove na podoben način in izpolni to, kar je pred dvema letoma obljubljala volivcem ter se zavzame za Assangea, saj tega doslej še ni storila.

John Mearsheimer je v svojem nagovoru dejal naslednje: »Moje ime je John Mearsheimer in poučujem na Univerzi v Chicagu, moje strokovno področje so mednarodni odnosi. Danes bi rad povedal nekaj besed o primeru Juliana Assangea.

Pošteno je, da vlade preganjajo tiste, ki razkrivajo informacije, vendar ni sprejemljivo, da vlade preganjajo novinarje, saj bi to neposredno spodkopalo svobodo tiska, ki je bistvenega pomena za spremljanje vlad in njihovo pozivanje k odgovornosti, ko izvajajo napačno politiko.

Britansko višje sodišče bo kmalu sprejelo odločitev o izročitvi Assangea v ZDA, kjer ga je ameriška vlada obtožila in mu bodo sodili.

Sodišče prosim, da ga ne izroči, ampak ga izpusti na prostost. Mislim, da je to preprost primer.

Naj najprej razložim, da zadeva vključuje široko paleto tajnih dokumentov, ki jih je Chelsea Manning, ki je bila vladna uslužbenka, posredovala Julianu Assangeu, novinarju, ki je vodil znano spletno stran WikiLeaks, ki objavlja tajne in zasebne dokumente, ki naj ne bi videli luči sveta.

Manningova je bila ujeta in kaznovana, ker je bila vladna uslužbenka in je prekršila zakon z razkritjem materiala, ki je bil tajen, ko ga je predala Assangeu.

Toda Assange je novinar in ni kršil zakona, saj je običajno, da novinarji objavljajo tajne informacije, ki jim jih posredujejo vladni insajderji.

Če bi novinarje v Združenih državah poslali v zapor zaradi objave zaupnega gradiva, bi bili zapori polni številnih najbolj znanih ameriških novinarjev iz časopisov, kot so New York Times, The Washington Post in Wall Street Journal, a to se seveda redkokdaj zgodi.

Preprosto povedano, časopisi objavljajo tajno gradivo in komaj kdaj kdo gre v zapor.

Torej, zakaj je temu tako in kaj je razlog za to situacijo zdaj?

Vlade vseh vrst, vključno z liberalnimi demokracijami, kot sta Združene države in Britanija, se včasih zelo potrudijo, da skrijejo svoja dejanja ali politiko pred očmi javnosti, zaradi česar je skoraj nemogoče, da bi javnost ocenila in kritizirala njihovo vedenje.

Glede na to, da vlade včasih ravnajo nespametno, celo nepremišljeno, to ni dobra situacija, zato se je sčasoma v Združenih državah razvila bogata tradicija, kjer poznavalci posredujejo informacije o zaupnih politikah novinarjem, ki te informacije objavijo, tako da jih javnost lahko oceni in zavrne ter ostro nastopi proti zgrešenim politikam.

Najbolj znan primer, ki ponazarja ta pojav, vključuje znamenite Pentagonske dokumente, ki so bili dejansko študija v več zvezkih na temo ameriške odločitve o vstopu v vojno v Vietnamu v obdobju 1964-65, ki se je nato stopnjevala v naslednjih letih.

Daniel Ellsberg, ki je bil insajder in je imel dostop do zaupnega gradiva, je dokumente leta 1971 izdal New York Timesu, ki jih je nato objavil.

Zgodba v teh dokumentih je bila v močnem nasprotju s tem, kar je Johnsonova administracija Američanom večinoma pripovedovala o naši politiki v Vietnamu in zagotovo sta takrat tako Ellsberg kot New York Times opravila pomembno javno službo, razkrila bankrotirano politiko, ki je podpirala vojno, ki je ZDA niso mogle dobiti.

Ellsberg kljub razkritju zaupnih podatkov ni šel v zapor, čeprav je takrat kazalo, da bi ga lahko poslali v zapor, a prav gotovo nihče pri New York Timesu ni šel v zapor, ker novinarji v Združenih državah seveda ne gredo v zapor zaradi objave zaupnih podatkov.

Zelo pomembno si je zapomniti, da v tem primeru Julian Assange ni enakovreden Ellsbergu, ker ni bil insajder, ki je razkril informacije, Chelsea Mannning je bila insajder, Assange je bil ekvivalent New York Timesa in zato ne bi smel biti izročen, da bi mu lahko sodili v Združenih državah.

Zelo pomembno si je zapomniti, da v tem primeru Julian Assange ni enakovreden Ellsbergu, ker ni bil insajder, ki je razkril informacije, Chelsea Mannning je bila insajder, Assange je bil ekvivalent New York Timesa in zato ne bi smel biti izročen, da bi mu lahko sodili v Združenih državah.

Ni presenetljivo, da vladni voditelji ne marajo razkritij skrivnosti, razen če jih sami podajajo medijem, kar pogosto počnejo, zato so močno nagnjeni h kaznovanju tistih, ki skrivnosti razkrijejo in občasno celo poskušajo objaviti, da bodo kaznovali novinarje, ki objavljajo razkrito gradivo, kot je to v primeru z Assangeom.

Pošteno je, da vlade preganjajo tiste, ki razkrivajo informacije, vendar ni sprejemljivo, da vlade preganjajo novinarje, saj bi to neposredno spodkopalo svobodo tiska, ki je bistvenega pomena za spremljanje vlad in njihovo pozivanje k odgovornosti, ko izvajajo napačno politiko.

Pravzaprav je eden od glavnih razlogov, da je ameriška vlada tako odločena, da bo Assangea spravila za zapahe, ta, da je razkril zlorabe ameriških oblikovalcev politik, kar je bilo po mojem mnenju pravilno in v dobro za delovanje liberalne demokracije, kot so Združene države, da bi delovale čim bolj učinkovito in pametno.

Dve zadnji točki: najprej je pomembno poudariti, da nihče ni bil poškodovan zaradi dokumentov, ki jih je Assange objavil, nihče ni bil ogrožen zaradi tega, kar je objavil na WikiLeaksu, in prav gotovo nihče ni bil umorjen.

Zgrešena dejanja mnogih ameriških oblikovalcev politike so bila razkrita zaradi prav tega, kar je storil Assange, vendar je to po mojem mnenju bilo koristno.

Drugič, Assange je že plačal veliko ceno za svoja dejanja, dejansko je bil leta v zaporu in če bi ga poslali v Združene države, kjer bo verjetno obsojen na dolgo zaporno kazen, bi bil to primer krute in nenavadne kazni.

Zaradi vseh teh razlogov spoštljivo prosim britansko višje sodišče, naj ne izroči Assangea Združenim državam.

Po mojem mnenju bi bila to očitno prava odločitev. Hvala vam.«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke