REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Jedrsko licemerje: Slovenija z eno roko podpira jedrsko razoroževanje in neširjenje - z drugo pa ga spodbuja!

Jedrsko licemerje: Slovenija z eno roko podpira jedrsko razoroževanje in neširjenje - z drugo pa ga spodbuja!Razglednica iz New Yorka: Hinavščina, ki ji ni para... Vir: Zajem zaslona, Twitter

Obisk zunanje ministrice Slovenije v OZN je dokazal, da slovenska zunanjepolitična servilnost in dvoličnost, ko gre za vprašanja jedrske varnosti - ne pozna meja.

Slovenska ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon se je v torek v New Yorku udeležila zasedanja Stockholmske pobude za jedrsko razoroževanje, ki se ji je Slovenija pridružila julija letos.

Pobuda namerava spodbuditi uspešen rezultat 10. pregledne konference Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), katere podpisnica je tudi Slovenija.

Pogodba o neširjenju jedrskega orožja (angl. Nuclear Non-proliferation Treaty - NPT) je sporazum, s katerim se je pet priznanih držav z jedrskim orožjem, ki so izvedle eksplozijo jedrskega orožja pred 1. januarjem 1967 (ZDA, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo, Francija in Ljudska republika Kitajska) zavezalo, da državam brez jedrskega orožja ne bodo posredovale jedrskega orožja, ter materiala, znanja in tehnologije za njegovo izdelavo.

Obisk zunanje ministrice Slovenije v OZN je dokazal, da slovenska zunanjepolitična servilnost in dvoličnost, ko gre za vprašanja jedrske varnosti - ne pozna meja.

Ravno tako pogodba državam brez jedrskega orožja prepoveduje sprejemanje jedrskega orožja ter znanja in tehnologije za njegovo izdelavo.

Neformalen dogovor je predvideval tudi, da jedrske velesile ne bodo uporabile jedrskega orožja proti državam brez jedrskega orožja, čeprav so si posamezne države včasih to točko razlagale po svoje.

Poleg tega so se omenjene države obvezale, da si bodo prizadevale za prenehanje jedrskega oboroževanja ter postopno jedrsko razorožitev pod nadzorom mednarodne skupnosti.

Pogodba razorožitve eksplicitno ne zahteva; poudarja samo sodelovanje vseh držav na poti k temu cilju.

Pogodba državam brez jedrskega orožja ne prepoveduje razvoja in uporabe jedrskega programa za civilne namene (tj. pridobivanje energije in raziskovanje), obenem pa dovoljuje prenos znanja in tehnologije za miroljubno izkoriščanje jedrske energije.

To nadzira Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA), ki s pomočjo inšpektorjev preverja, da se jedrske aktivnosti ne usmerjajo tudi v vojaške namene.

Konferenca se odvija vsakih pet let. Običajno je bila na njej prisotna le slovenska veleposlanica pri OZN.

V primeru izrednih dogodkov, ko država podpisnica meni, da pogodba ovira njene glavne nacionalne interese ali predstavlja težave njeni suverenosti, ima ta država pravico brez podrobnejšega pojasnila odstopiti od pogodbe s trimesečnim odpovednim rokom.

Konferenca se odvija vsakih pet let. Običajno je bila na njej prisotna le slovenska veleposlanica pri OZN.

Konferenca se je na sedežu OZN začela v ponedeljek, ko je imela zunanja ministrica Tanja Fajon govor, in bo trajala do konca avgusta.

Obisk New Yorka, kjer se je v ponedeljek med drugim srečala z državnim sekretarjem ZDA Antonyjem Blinknom in generalnim sekretarjem OZN Antóniom Guterresom je sklenila včeraj.

»Ponosna sem, da se je Slovenija pridružila Stockholmski pobudi, ki jo vodita dve ženski ministrici za zunanje zadeve, nemška kolegica Annalena Baerbock in švedska kolegica Ann Linde je poudarila Fajonova.

Vse to je načeloma sicer lepo, toda za to fasado leporečja se skriva – velika praznina.

Stockholmsko pobudo za jedrsko razoroževanje sta leta 2019 sprožili Švedska in Nemčija.

Pobuda ima trenutno 16 ustanovnih ter 24 pridruženih držav članic.

V razpravi je omenila, da Slovenija podpira pristop 22 korakov Stockholmske pobude, ki vključujejo konkretne cilje.

Vse to je načeloma sicer lepo, toda za to fasado leporečja se skriva – velika praznina.

Vroča linija in jedrska eksplozija
Vroča linija in jedrska eksplozija. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Zakaj se ministrica sploh sklicuje na - ponos?

Lahko nas je sram, ker smo med državami, ki se na jedrsko orožje zanašajo in s svojim ravnanjem dajemo drugim državam slab vzgled.

V dejanjih slovenske diplomacije glede tega vprašanja ni prav ničesar, na kar bi lahko bili ponosni.

Povsem obratno. Lahko nas je sram, ker smo med državami, ki se na jedrsko orožje zanašajo in s svojim ravnanjem dajemo drugim državam slab vzgled.

S tem pa pomagamo k širjenju tega orožja.

Pobude za jedrsko razorožitev niso od leta 2019, Slovenija pa je mnoge med njimi povsem odločno zavrnila.

Prav zaradi velikega razkoraka med tem, kar države sporočajo in kar delajo je svet tudi vse bliže večji jedrski katastrofi.

Še več, danes je svet najbližji jedrski katastrofi od trenutka, ko je jedrsko orožje prišlo v uporabo.

Veliko je potez, ki jih je Slovenija naredila tako, da je še okrepila jedrsko konfrontacijo v svetu, tega pa ne morejo spremeniti še tako dobro zaigrani prisiljeni nasmeški in fraze, ki jih politiki izgovarjajo pred kamerami.

Veliko je potez, ki jih je Slovenija naredila tako, da je še okrepila jedrsko konfrontacijo v svetu, tega pa ne morejo spremeniti še tako dobro zaigrani prisiljeni nasmeški in fraze, ki jih politiki izgovarjajo pred kamerami.

Slovenija je najprej, že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pristopila k pobudi za Svet brez jedrskega orožja, katere pobudnica je bila predvsem Švedska – toda nato je zaradi pritiskov ZDA od pobude odstopila.

Spomnimo se nato leta 2002.

Že tedaj so se slovenske stranke odločile, da bodo zaradi strahu pred Američani po hitrem postopku spremenile slovenski pomorski zakonik in dovolile, da bodo ladje na jedrski pogon lahko vplule v slovensko morje.

Slovenija si je tedaj prizadevala za vstop v zvezo NATO; zaradi strahu, da Slovenije ne bi izbrisali s seznama bodočih članic zveze NATO, pa so se politiki že tedaj pričeli odločati za nepremišljene poteze, ki niso v skladu z dolgoročnimi interesi države.

Slovenija se je nato s sramotnim podpisom »Vilniuške izjave« pridružila tudi »koaliciji voljnih«, ki je predstavljala mednarodno pokritje za ameriško nezakonito intervencijo v Iraku.

Iranski predsednik Hasan Ruhani Vir: Urad predsednika Irana
Nekdanji iranski predsednik Hasan Rohani. Vir: Urad predsednika Irana, zajem zaslona

Tedanji vodilni politiki na Slovenskem so trdili, da je bilo menda potrebno podpisati sporno izjavo zaradi vstopa v NATO in da so tedaj pač vsi verjeli lažem ameriškega državnega sekretarja Colina Powella.

Kar seveda ni res, ker so nekateri prav na te laži – na primer inšpektor OZN Scott Ritter - opozarjali že tedaj.

Ameriška invazija v Iraku je nato destablizirala Bližnji vzhod in znova sprožila raziskave jedrskega orožja ter medsebojno tekmo in izrekanje groženj zlasti med Iranom in Savdsko Arabijo.

Nato so se nadaljevale intervencije ZDA v Afganistanu (ki je bila samo deloma mednarodnopravno utemeljena), pa tudi nezakonite intervencije v Libiji, Siriji in drugih bližnjevzhodnih državah, ki so destabilizirale regijo.

Leta 2002 so se slovenske stranke odločile, da bodo zaradi strahu pred Američani po hitrem postopku spremenile slovenski pomorski zakonik in dovolile, da bodo ladje na jedrski pogon lahko vplule v slovensko morje.

Slovenija je ob tem sama stopila pod »jedrski dežnik« zveze NATO, ko je leta 2004 postala članica vojaškega pakta zahodnih držav. S tem je jedrskemu orožju dala še dodatno veljavo in praktično pokazala, kako naj države poskrbijo za jedrsko varnost – torej ali z nabavo jedrskega orožja, ali pa s pridružitvijo zavezništvom, ki s takšnim orožjem branijo članice.

Zadnji žebelj v krsto slovenski verodostojnosti pri prizadevanjih za svet brez jedrskega orožja pa pomeni vztrajno glasovanje Slovenije proti prepovedi jedrskega orožja.

Kar 122 držav članic Organizacije združenih narodov je julija leta 2017, po dolgih pogajanjih, glasovalo»za« pogodbo o prepovedi jedrskega orožja.

Pri tem pa niso sodelovale članice, ki posedujejo to orožje, in pa mnoge druge, kot je Slovenija, ki se zavoljo skupnega članstva v teh ali onih zavezništvih nočejo zameriti velesilam.

Pomenljivo je, da je bila leta 2017 Nobelova nagrada za mir dodeljena prav gibanju »I Can,« ki je bilo promotor omenjene prepovedi.

Ne glede na to pa Slovenija ni glasovala za to pobudo ne leta 2017 in si ji ni upala pristopiti niti pozneje, ko je postala konvencija o prepovedi jedrskega orožja - mednarodnopravno veljavna.

Na zunanjem ministrstvu so tedaj potrdili, da se Slovenija, »tako kot preostale članice Nata z izjemo Nizozemske, pogajanj o pravno zavezujočem instrumentu za prepoved jedrskega orožja ... ne udeležuje«.

Slovenija je ob glasovanju v telesih OZN ob sprejemu pogodbe o prepovedi jedrskega orožja svoj glas »proti« tej pogodbi obrazložila s skrajno hinavskim stališčem, češ da »pogajanja ... v katerih ne sodelujejo države, ki imajo jedrsko orožje, ne morejo voditi do učinkovite in trajne jedrske razorožitve.«

Ob glasovanju 23. decembra leta 2016 o Konvenciji o prepovedi jedrskega orožja je bilo kar 113 držav »za«, 35 držav (in med njimi Slovenija) je bilo proti, 13 pa se jih je glasovanja vzdržalo.

Ob glasovanju 23. decembra leta 2016 o Konvenciji o prepovedi jedrskega orožja je bilo ne glede na to kar 113 držav »za«, 35 držav (in med njimi Slovenija) je bilo proti, 13 pa se jih je glasovanja vzdržalo.

In še danes, Nobelovi nagradi za gibanje »I Can« navkljub, slovenska diplomacija vztraja pri istem stališču.

Slovenija torej sprejema jedrsko orožje in njegovo potencialno uporabo kot dejstvo, celo kot dejavnik slovenske varnosti.

Etični in moralni vidik nesprejemljivosti tega orožja, tveganost njegovega obstoja za varnost okolja in preživetje človeštva za Slovenijo očitno ni problematičen!

In glede na to ni nenavadno, da se Iran obotavlja pri pogajanjih o ponovni uveljavitvi pogodbe JCPOA, ki bi omejila svobodo Teherana pri uporabi jedrskega materiala in je sedaj deloma suspendirana zaradi enostranskega in neutemeljenega odstopa Združenih držav od te pogodbe.

Še več, Iran je pravkar zagnal več sto novih centrifug za bogatitev urana, do katerih IAEA ne bo imela dostopa.

Senca človeka na stopnicah ob eksploziji jedrske bombe v Hirošimi
Senca človeka na stopnicah ob eksploziji jedrske bombe v Hirošimi. Vir: Zajem zaslona, Wikipedia

Zato se lahko slovenska zunanja ministrica še tako trudi in slika, ter podaja prisrčne izjave, toda vse to je le bob ob steno.

Stockholmu so ZDA še leta 2016 grozile zaradi pristopa k pogodbi o prepovedi jedrskega orožja - danes pa hoče Švedska postati članica jedrske zveze NATO! Le kako bodo tako nekredibilne države prepričale druge, da je jedrsko orožje – nekaj slabega?

Še bolj cinično je, da se nekakšni Stockholmski pobudi, ki je bolj »public relations« projekt kot pa kaj resnega, veseli slovenska ministrica skupaj z zunanjo ministrico Nemčije, ki je tudi članica zveze NATO in ima na svojem ozemlju ameriške jedrske bombe, ter Švedsko, ki se je pravkar odrekla nevtralnemu statusu, ker si je zaželela zaščite ameriškega jedrskega orožja.

Stockholmu so ZDA še leta 2016 grozile zaradi pristopa k pogodbi o prepovedi jedrskega orožja - danes pa hoče Švedska postati članica jedrske zveze NATO!

Le kako bodo tako nekredibilne države prepričale druge, da je jedrsko orožje – nekaj slabega?

Tudi dejanja Slovenije kažejo, da je za države koristno, če imajo ali jedrsko orožje, ali pa da so vsaj v zavezništvu z državami, ki ga imajo.

In zato je bil obisk New Yorka s strani slovenske zunanje ministrice tudi tokrat, vsaj glede te zadeve, brez kakršnegakoli resnega učinka.

Slovenija namreč na ta način z eno roko podpira jedrsko razoroževanje in neširjenje - z drugo in s svojimi dejanji -  pa ga spodbuja!

Dobro pa je bilo vsekakor to, da je Tanja Fajon obisk izkoristila za srečanje z več drugimi zunanjimi ministri.

Sicer pa bi na sami konferenci lahko sedel tudi samo veleposlanik ali veleposlanica Slovenije, tako kot običajno.

Ampak New York je v tem času zelo lep.

In zunanja ministrica si po napornem delu v Ljubljani zagotovo zasluži malce oddiha in neobveznega kramljanja.

Na davkoplačevalske stroške, seveda.

Delite članek