Hrvaška za borih 5 minimalnih slovenskih plač "zaseda" kar 39. slovenskih mejnih prehodov

Kdor je v zadnjih letih kaj potoval preko kopenske meje na Hrvaško, se je lahko spraševal, kaj delajo hrvaški policisti in cariniki na slovenski strani meji, pri čemer uporabljajo slovenske objekte za izvajanje mejnih postopkov.

Ne gre za okupacijo

Pri tem gre za dejansko sporazum(e) med Slovenijo in Hrvaško glede olajšanja prestopa mejne črte med dvema članicama Evropske unije.

Prvi dotični sporazum sega že v leto 2003 in sicer Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o enostavnejšem opravljanju mejne kontrole v cestnem in železniškem prometu z dne 14. 4. 2003. Že ta sporazum je določal, da se vzpostavijo »službena mesta, na katerih se v coni opravlja mejna kontrola sosednje države«, pri čemer lahko cona zajema še »službene prostore za opravljanje mejne kontrole sosednje države«. Dalje je sporazum določil sledeče: »Uradna dejanja, ki jih v coni opravijo uradne osebe sosednje države, se štejejo, kot da so bila opravljena v občini sosednje države, na območju katere je mejni prehod.« Sporazum sta tako aprila 2003 podpisala v Kopru slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in njegov hrvaški kolega Tonino Picula.
 

Junija 2013 sta nato slovenski minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant in hrvaški notranji minister Ranko Ostojić podpisala Dogovor med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi skupnih službenih mest za opravljanje mejne kontrole, s katerim je bilo izbranih trideset slovenskih mejnih prehodov, na katerih so lahko hrvaški obmejni organi opravljali svoje naloge. Edino na prehodoma Gruškovje – Macelj in Jelšane – Rupa so lahko t. i. skupno mejno kontrolo opravljali »na državnem območju tiste države, kjer je obremenjen vstop na državno območje te države«. Dalje je 3. člen tega dogovora določal naslednje:

Zadnji sporazum je bil sklenjen januarja 2015, s katerim so razširili število dotičnih mejnih prehodov. Ta sporazum je ponovno podpisal Ostojić, medtem ko je slovensko stran zastopala trenutna notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar.

Brez najemnine, samo stroški

Na podlagi teh sporazumov tako Slovenija »zagotavlja Republiki Hrvaški brezplačno uporabo prostorov na posameznih mejnih prehodih«, a mora pri tem »plačevati nadomestilo za obratovalne stroške, določene v pavšalnem znesku«.

Sprva je Hrvaška za obratovalne stroške na tridesetih mejnih prehodih plačevala 3.573,31 evra na mesec (1. julija 2013 do 30. aprila 2015), nato pa od 1. maja 2015 plačuje za 39 mejnih prehodov 4.559,09 evra na mesec.

Po zagotovilih slovenskega notranjega ministrstva Hrvaška »redno plačuje svoje obveznosti«. Hrvaška tako za obrabnino slovenskih prostorov mesečno plačuje dobrih 5 minimalnih (slovenskih) plač.

Tujcem brezplačno in legitimna »okupacija«

Hrvaška uporaba slovenskih obmejnih prostorov je še en dokaz, kako slovenska država oz. vlada brez problemov tujcem ne računa oz. brezplačno daje v uporabo svoje objekte. Hkrati pa ni sposobna zagotoviti, da bi vsi slovenski državljani (ki morajo preko davkov pokriti ta darila slovenske vlade) v 21. stoletju imeli dostop do pitne vode in kanalizacije, da bi vsi živeli v spodobnih prebivališčih, itd. Zakaj država ne zagotovi najbolj potrebnim prav tako objekte, za katerim ne bi bilo potrebno plačevati najemnine?

Drugi problem je določilo sporazuma, po katerem se za vsa uradna dejanja, ki so jih hrvaški organi storili na slovenskem mejnem prehodu (in s tem na slovenskem ozemlju), velja, »kot da so bila opravljena v občini sosednje države, na območju katere je mejni prehod«, torej na Hrvaškem. Ali gre pri tem za legitimno »okupacijo« slovenskega ozemlja?!

Eno izmed določil samostojnosti in neodvisnosti države je tudi kontrola državnega ozemlja. S takimi sporazumi predajajo slovenski ministri slovensko ozemlje v upravljanje tuji državi. In to ne bi bilo nič spornega, če bi šlo za dve sosednji državi, kateri imata med seboj urejene odnose ter določeno državno mejo. A ker smo trenutno še vedno v arbitražnem sporazumu glede določitve poteka meje med državama, ali se bo na koncu izkazalo, da se je vlada tako pripravljala na prenos izgubljenega slovenskega ozemlja?

Vprašanje je tudi, kakšno vlogo je imela Evropska unija pri oblikovanju in sprejemu teh sporazumov? Medtem ko sta Slovenija in Hrvaška obe članici EU, je Slovenija članica schengenskega sporazuma in s tem tudi zunanja meja EU. Hrvaški obmejni organi tako delujejo v prostorih, kjer je omogočen dostop do schengenskega informacijskega sistema. Ali se bo izkazalo kot pri teranu, da slovenski ministri ne skrbijo za interese lastne države?