Gleichshaltung: Zakaj je Uroš Urbanija, slovenski minister za propagando, slabši od Josepha Goebbelsa?

Urad za komuniciranje (UKOM) Janševe vlade pod taktirko šefa UKOM-a Uroša Urbanije uvaja prakso, ki se je ne bi sramoval niti nacistični propagandni minister.

Za njo stoji predsednik vlade, izvaja pa je poslušno orodje v njegovih rokah, ki druge spreminja v podobne marionete.

Urad vlade za komuniciranje pod vodstvom Uroša Urbanije, dejansko pa seveda po ukazu Janeza Janše, je namreč začel uveljavljati nova pravila, ki precej spominjajo na ravnanje oblasti v avtoritarnih družbenih sistemih.

UKOM po novem ne dovoljuje ali prepoveduje le nastope predstavnikov vlade, pač pa tudi »strokovne skupine« za boj proti pandemiji.

Tudi si ne predstavljam, da bi takšen aparatčik iz UKOM prišel v mojo ministrsko pisarno in mi rekel, da moram molčati...

... no, če pa si poskusim to vizualizirati, potem pa vidim kako taisti aparatčik leti skozi vrata z brco v riti. https://t.co/bgG94NvVY5

— Roman Jakič (@RomanJakic) February 4, 2021

V UKOM-u se ob tem izgovarjajo na »koordinacijo dela« med ministrstvi, toda očitno neutemejeno, saj sporne prepovedi vladnega urada posegajo tudi v delo uradno neodvisnih institucij in samostojnih oseb s pravico do svobode izražanja (NIJZ, zdravnikov), obenem pa »koordinacija« seveda ni beseda, ki bi bila primerna za opis popolne prepovedi javnega nastopanja.

Kakšne posledice to povzroča smo že videli. V oddaji Odmevi na TV Slovenija so razkrili, da za pogovor o smiselnosti testiranja s hitrimi testi vladni urad za komuniciranje »ni dal soglasja za nastop vodje vladne strokovne skupine za covid-19.«

»Prav tako nam sogovornika niso našli na ministrstvu za zdravje in na NIJZ,« je pojasnila voditeljica Tanja Starič.

Tudi v oddaji Svet na Kanalu A so poročali, da UKOM ni dovolil nastopov ministrice za šolstvo Simone Kustec, direktorja NIJZ Milana Kreka ter predstavnikov ministrstva za zdravje v njihovem programu.

Voditelj oddaje Gregor Trebušak je dejal: »Od vseh smo dobili odgovor, da UKOM potrjuje ali zavrača gostovanje v naši oddaji, in danes je vladna služba, torej Uroš Urbanija, vsem prepovedal dajati odgovore in jim prepovedal tudi gostovanje pri nas.«

Pri tem seveda ne gre za naključje.

Gre tudi za medije, ki so (še) izven nadzora vlade in si jih Janševa vlada poskuša podrediti, bodisi preko novega direktorja RTV SLO, ki bo nastopil mandat konec aprila, ali pa s pomočjo pritiska Petra Kellnerja, novega lastnika Pro Plus, ki medtem v korist Aleksandra Vučića in vladajoče SNS že izvaja medijsko čistko v Srbiji.

Ne, ne, ne... To ni tko... sej vm bodo z NIJZja razložl... Če jim bo ukom dovolil.
To je ta film v katerem nemo sodelujemo. Monty Python so bili vajenci za tale naš leteči cirkus od države. Postavili so višji nivo komedije... ki vodi v tragedijo. pic.twitter.com/GgJU3RWbMM

— Aleš Veber (@AlesVeber) February 4, 2021

Toda kar skrbi, je tih pristanek »koordiniranih« ministrov iz strank vladajoče koalicije, ki se v tem primeru obnašajo kot orodja in marionete Janeza Janše in SDS. Gre pa seveda za ministrico Kuštečevo, ob Beovićevi in Kreku.

Vsi so očitno prostovoljno pristali na nova pravila, se potuhnili in podredili ter ponižno sprejeli prepoved javnega nastopanja, ki jim jo je naložil Janez Janša.

S tem pa so pljunili na lastno integriteto in kredibilnost, saj so s pristankom na vladni nadzor informacij, ki prihajajo iz njihovih ust spodkopali zaupanje javnost v točnost lastnih besed tudi v prihodnje.

Ukom je prepovedal nastop ministrice za šolstvo Simone Kustec. Z drugimi besedami, odvzel ji je opravilno sposobnost.https://t.co/64CzRbzoAD

— Uroš Esih (@UrosEsih) February 4, 2021

Le zakaj bi tistim, ki nočejo odgovarjati na vprašanje danes, verjeli jutri, ko bodo odgovarjali z dovoljenjem vlade?

To bodo tedaj odgovori vlade, ne pa pristni odgovori njih, strokovnjakov.

Zadeva pa je še bolj nevarna. Tako neumne prepovedi ne bi sprejela nobena vlada, ki ji je kaj do samopromocije.

Ukom ni dal dovoljenja za nastop dr. Bojane Beović v @TVOdmevi. Utišanje tišine. pic.twitter.com/zf2r3ms7jo

— Brez strahu (@BrezStrahu) February 3, 2021

Kajti to pomeni, da v večjih medijih glasu ministrov in strokovnjakov, ki jim je vlada zabičala, da naj zaprejo usta - od sedaj več ne bo.

Kaj takšnega bi si drznila storiti samo vlada, ki je prepričana, da to obdobje ne bo trajalo dolgo in da bo že kmalu imela znova popolen nadzor nad mediji in novinarji, tako da bo lahko nadzorovala tudi to, kaj se bo dogajalo na RTV Slovenija, POP TV in kanalu A.

In še kje.

In na kaj to spominja?  

To žal vse zelo spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja.

Kot je zapisal zgodovinar Aristotle A. Kallis v svojem delu »Propaganda, koordinacija in centralizacija: Goebbelsova mreža v iskanju popolnega imperija« se je tudi v letih 1933 in 1934 v Nemčiji, če se izvzameta protikomunizem in preganjanje Židov, koordinacija medijskih nastopov v režiji režima »zdela izjemno urejena in konsenzualna.«

To politiko celo v času vzpona Adolfa Hitlerja na oblast sprva ni spremljala totalitarna centralizacija. Kajti »karizmatični Hitler je imel v začetku odpor do potrditve radikalizacije odnosa do tradicionalnih elit in interesov.«

Toda že julija 1932 je dobil Hitler v roke novo orodje, ko je imenoval Josepha Goebbelsa za novega ministra za propagando.

Kmalu zatem je imel Goebbels pod nadzorom šole, univerze, filmsko in radijsko produkcijo ter medije.

Če kdo koga sramoti je to firer in falanga SS poslancev z Tankotom na čelu. Povozli ste vse pol pa jokate, ko nazaj dobite z vašo retoriko. Vi mislite, da je vam dovoljeno vse drugim pa nič. Jebite se. Smrt janšizmu svoboda narodu. Tik tak, tik tak... pic.twitter.com/sOELxgS1LK

— Josip Broz (@JosipBroz12) February 3, 2021

»Nacionalno izobraževanje nemških ljudi bo položeno v moje roke,« je tedaj zapisal Goebbels.

Zveni znano?

Verjetno je zgolj naključje, da predsednik slovenske vlade Janez Janša prav zdaj »bremza« objavo novega razpisa za vpis na univerze, saj želi, z izobraževanjem očitno v svojih rokah, doseči »nujno potrebne« spremembe.

Slovenija seveda (še?) ni Nemčija iz tridesetih let prejšnjega stoletja, toda nekatere zgodovinske vzporednice so več kot povedne.

UKOM se, na primer, res še ne imenuje »ministrstvo za resnico« ali »ministrstvo za propagando«, toda tudi Goebbels je v začetku, zavedajoč se negativne konotacije besede, povezane z lažmi, nasprotoval besedi »propaganda« za svoje ministrstvo.

pic.twitter.com/5II5Fy6EpY

— Polž (@Puzek) February 5, 2021

Namesto tega je predlagal, da se njegovo ministrstvo imenuje »Ministrstvo za kulturo in javno prosveto«, vendar je Hitler zavrnil ta predlog.

Hitler je nato Goebbelsu prepustil propagandno delovanje v državi, vendar je sam obdržal nadzor nad propagandnimi oddelki v zunanjem ministrstvu in ministrstvu za izobraževanje.

Goebbels pa je imel preko ministrstva za propagando in javno prosveto vpliv povsod drugje po državi.

Propagandno ministrstvo je nato preko Tiskovne zbornice Reicha prevzelo nadzor nad Zvezo nemških časopisnih založnikov,  ki je določala vstopne pogoje za opravljanje časnikarskega dela.

Po novem zakonu o urednikih iz leta 1933 so delo časnikarja lahko opravljali le »rasno čisti« uredniki in novinarji, s tem pa so delo izgubili vsi Židje ali tisti v zakonski zvezi z njimi.

Ob tem se je od urednikov in novinarjev pričakovalo, da spoštujejo navodila, ki so jih dobivali od Goebbelsevega ministrstva.

Walls of Ljubljana...

Stencils gegen die seit Monaten andauernde Überwachung und Repression pic.twitter.com/Ej4nhvRdg5

— Alter Punk gegen Langeweile (@altepunks) February 5, 2021

Štirinajsti člen nacističnega »medijskega« zakona je namreč precej ohlapno določal, da se morajo »uredniki izogibati vsemu, kar bi lahko oslabilo moč Reicha v tujini ali doma.« 

Nato so nadzor še okrepili s pomočjo dnevnih tiskovnih konferenc v Berlinu, vsebino katerih so nato distribuirali medijem in tudi propagandnim uradom stranke ter lokalnim časopisom.

Ob tem so podajali tudi podrobna navodila o tem, o katerih zgodbah se lahko in o katerih se ne sme poročati in predvsem – kako poročati o dogodkih.

Novinarje, ki ne bi spoštovali teh navodil, so ali odpustili ali pa jih poslali v koncentracijska taborišča.

Nato so v samo nekaj mesecih uničili ves »svoboden tisk.« Ukinjenih je bilo na stotine časnikov, založniške hiše so bile nasilno predane v roke »arijcev«, dnevne direktive o tem, kako je potrebno poročati, pa so postala stalnica.

Upiranje se je kaznovalo z izgubo položaja, odpustitvijo ali zaporom.

Nacistična vlada je svojo »koordinacijo«, ki se je v Nemčiji imenovala »geichshaltung« izvedla v samo 20. mesecih od imenovanja Adolfa Hitlerja za kanclerja 30. januarja leta 1933.

In vlada Janeza Janša je, kot vse kaže, pravkar nekje na polovici svojega 20-mesečnega mandata.

Vse skupaj pa se je, ne pozabimo, tudi v Nemčiji začelo precej nedolžno – s »koordinacijo« vladnih aktivnosti.

Tako kot v Sloveniji, kjer UKOM, za zdaj, zgolj »koordinira in usklajuje nastope vlade in predstavnikov vlade ter strokovne skupine.«

Slovenija morda res še ni tako daleč kot Nemčija v času tretjega rajha, toda usklajeni napadi na STA, RTV Slovenijo, POP TV in Kanal A, ob katerih Borut Pahor molči (kar sta mu javno in utemeljeno očitala tako Luka Mesec kot Marjan Šarec ob zavrnitvi povabila na pogovor) kažejo, da gre za širšo strategijo, v kateri preko Petra Kellnerja sedaj sodeluje tudi mednarodni kapital s povezavo s tujimi politiki.

To, da so Beovićeva, Kustečeva in Krek ostali brez soglasij za nastope na domačih televizijah zato ni naključje, pač pa vrh ledene gore.

Se absolutno strinjam! In verjamem, da se bomo množično potrudili.

(Bi pa lahko povedal, da citira T. Jeffersona. Še Grims to zmore.) pic.twitter.com/tQrccqCGll

— Jana Preval (@Japreva) February 5, 2021

Cilj propagande je bil že v času nacistične Nemčije preprost – doseči transformacijo naroda, da bi podpiral nacistične cilje ob krepitvi lojalnosti vseh do vodje rajha.

Ta propaganda se je pričela krhati šele ob krutem srečanju z realnostjo – izgubljeni bitki za Stalingrad, ko tudi najboljša propaganda ni mogla več prikriti obsega poraza, kot v svoji disertaciji na temo »Učinkovitost nacistične propagande med drugo svetovno vojno« ugotavlja Michael J. Stout.

Zato se večini volivcev v Sloveniji seveda že dozdeva, da je izgubljena bitka proti pandemiji koronavirusa SARS-CoV-2 v Sloveniji za Janeza Janšo to, kar je bila bitka za Stalingrad za Adolfa Hitlerja.

Tega velikega poraza se pač ne da prikriti zgolj s propagando.

Res je, da so poraženi tudi v številnih drugih državah, toda po številu žrtev v relativno majhni državi je slovenska vlada tudi v svetovni primerjavi izjemen primer skrajne, tragične nesposobnosti v času pandemije.

Toda Uroš Urbanija, direktor UKOM-a v vlogi Josepha Goebbelsa našega časa ob svojem lakajskem sledenju velikemu vodji vsega tega ne vidi ali pa ne želi videti.

Po napol izgubljeni bitki zoper STA nadaljuje po isti poti, kot jo je Goebbels vodil tudi od Stalingrada, torej od zime leta 1943 naprej.

Ampak zdi se, da je bil celo Goebbels pri svojem zločinskem opravilu nekoliko bolj samokritičen, kot Uroš Urbanija.

Celo Goebbels, ki je bil nekoč sam novinar, se je namreč v začetku kariere upiral centralizaciji medijev in je celo v svojem skrivnem dnevniku, ob izgubi neodvisnosti tiska, ki jo je dosegel sam, zapisal: »Kdorkoli, ki ima vsaj še kanček časti, bi moral biti zelo previden, da ne bi postal novinar.«

Bodoči rumeni jopič in podpornik sekte @strankaSDS! Jabolko ne pade daleč od drevesa @UrosUrbanija! Dvoličnost ne pozna meja, ko se gre za vaše ane! https://t.co/mWjeALDzl3

— Janko Kocbek (@JankoKocbek) February 5, 2021

Zavedal se je torej, da je v medijih in javnem komuniciranju vzpostavil sistem, ki ljudi sili v nekaj, kar je nečastno in v poklicnem smislu nesprejemljivo.

Uroš Urbanija pa, nasprotno - razen, če ne piše skrivnega dnevnika - svoje represivne ukrepe, ki silijo ministre in celo zdravnike, strokovnjake (ki jih zavezuje Hipokratova prisega) v nečastna dejanja izvaja navdušeno in očitno brez najmanjšega kančka slabe vesti.