Fizioterapija ni pomembna šele takrat, ko se poškodujemo

Fizioterapevta pogosto povezujemo z okrevanjem po poškodbi, operaciji ali bolezni. Toda njegovo delo se ne začne šele takrat, ko je zdravljenje že potrebno.

Pomemben del fizioterapije sta tudi spodbujanje telesne dejavnosti in preprečevanje dejavnikov tveganja za nastanek bolezni.

Prav na to opozarja letošnja tema svetovnega dneva fizioterapije, ki v ospredje postavlja vlogo gibanja pri preprečevanju in obvladovanju bolezni srca in žilja. Te ostajajo med pomembnimi zdravstvenimi izzivi, redna in posamezniku prilagojena telesna dejavnost pa je eden od načinov skrbi za zdravje.

Fizioterapevti lahko posamezniku pomagajo prepoznati dejavnike tveganja, pripravijo prilagojen program telesne ali terapevtske vadbe ter svetujejo pri uvajanju sprememb življenjskega sloga.

Pomagajo lahko tudi pri premagovanju strahu pred telesno dejavnostjo, ki se lahko pojavi po bolezni ali daljšem obdobju neaktivnosti.

Na pomen takšnega pristopa so ob svetovnem dnevu fizioterapije opozorili tudi na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča (URI Soča), kjer fizioterapevti sodelujejo pri obravnavi pacientov z zelo različnimi boleznimi, poškodbami, zmožnostmi in cilji.

Prav zato enotnega recepta za gibanje in okrevanje ni.

Janez Špoljar, vodja fizioterapevtov na URI Soča in podpredsednik Združenja fizioterapevtov Slovenije, ob tem poudarja pomen individualizirane obravnave, ki upošteva fizioterapevtsko oceno, posameznikovo predhodno telesno pripravljenost, njegove potrebe, okoliščine in ohranjene zmožnosti.

Svetovni dan fizioterapije tako ni le priložnost za predstavitev poklica, ampak tudi opomnik, da ima gibanje pomembno mesto pred boleznijo, med zdravljenjem in po njem. Ključno pa je, da je prilagojeno posamezniku in njegovim dejanskim zmožnostim.